Jedro

Torej je že iz same jezikovne razlage navedene določbe mogoče sklepati, da je dopustnih več podaljšanj nadzorovane obravnave, vsakič za obdobje šestih mesecev, če so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 80. člena ZDZdr. Takšno je tudi stališče sodne prakse, iz zakonodajnega gradiva pa ni mogoče razbrati drugačnega namena zakonodajalca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. O stroških pritožbenega postopka bo odločalo sodišče prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se nasprotnega udeleženca sprejme na zdravljenje v nadzorovano obravnavo za obdobje šestih mesecev, to je do 19. 12. 2023 (I. točka izreka), za koordinatorje nadzorovane obravnave določilo A. A., B. B., C. C. in Č. Č., zaposlene v UKC Maribor (II. točka izreka) in odločilo, da lahko koordinatorji nadzorovane obravnave od nasprotnega udeleženca zahtevajo, da prebiva v določenem kraju oziroma da jim kot koordinatorjem zagotovi dostop do prostorov, kjer biva (III. točka izreka).

2. Zoper citirani sklep vlaga nasprotni udeleženec po svoji pooblaščenki pravočasno pritožbo. Sklep izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je bil nazadnje hospitaliziran leta 2018, torej pred petimi leti, in da se od tedaj redno zdravi in prejema zdravila. Dosedanje zdravljenje je bilo uspešno in je dosegel funkcionalnost v vsakdanjem življenju. Pretekle nadzorovane obravnave so dosegle svoj namen, zato nadzorovane obravnave ne potrebuje več. Nikogar ne ogroža, ne sebe ne drugih. Nadaljnje zdravljenje v nadzorovani obravnavi ne bo prineslo nobenega izboljšanja niti nobene spremembe. Podaljšanje nadzorovane obravnave dojema kot moteč poseg v svoje življenje. Meni, da lahko nadzorovana obravnava traja najdlje šest mesecev, podaljšanje nadzorovane obravnave mora biti izjema, ne pa pravilo. Zakonodajalec ni imel v mislih, da bi nadzorovane obravnave trajale več let, to je v nasprotju z namenom nadzorovane obravnave. Iz sklepa sodišča prve stopnje ni razvidno, kdaj je bila pri nasprotnemu udeležencu določena prva nadzorovana obravnava in kako dolgo skupaj je nasprotni udeleženec že v nadzorovani obravnavi oziroma kolikokrat mu je bila nadzorovana obravnava s sklepom podaljšana, zato sklepa sodišča ni mogoče preizkusiti. Pri nasprotnemu udeležencu nadzorovane obravnave trajajo že od leta 2018 in se od takrat podaljšujejo, to pa je v nasprotju z namenom zakonodajalca, ki je imel v mislih zgolj šestmesečno trajanje nadzorovanih obravnav. Do podaljšanja bi lahko prišlo zgolj takrat, ko bi dosedanje zdravljenje v nadzorovani obravnavi bilo prekratko, v konkretni zadevi pa je nasprotni udeleženec v nadzorovani obravnavi že več let, nadaljnje zdravljenje pa ne bo prineslo nobenih sprememb, saj gre pri nasprotnemu udeležencu za kronično bolezen, pri kateri ni pričakovati izboljšanja in spremembe. Prepričan je, da zdravljenja ne potrebuje. To njegovo prepričanje se v nadaljnjih nadzorovanih obravnavah ne bo spremenilo, vse to pa ni razlog, da bi vrsto let ali celo do konca življenja bil v nadzorovanih obravnavah in prejemal zdravila pod prisilo. Gre za kršitev osebnih svoboščin in temeljnih pravic. Predlaga, da pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da pritožbi ugodi oziroma ga razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovni postopek. Priglaša stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče preizkusi sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP). Določbe ZPP so uporabljene na podlagi 42. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1) v zvezi s prvim odstavkom 30. člena Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr).

5. Pritožbeni preizkus pokaže, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo uradno upoštevnih postopkovnih kršitev, da je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Zato sodišče prve stopnje v izogib ponavljanju povzema razloge sodišča prve stopnje in v nadaljevanju zgolj še odgovarja na pritožbena izvajanja.

6. Neutemeljena je pritožbena graja nasprotnega udeleženca, da so pretekle nadzorovane obravnave dosegle svoj namen in da je dosegel funkcionalnost v vsakdanjem življenju, zaradi česar nadzorovanih obravnav več ne potrebuje in nikogar ne ogroža. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi zaslišanja nasprotnega udeleženca, koordinatorke nadzorovane obravnave B. B. in izvedenca psihiatrične stroke D. D. ter na podlagi medicinske dokumentacije pravilno in prepričljivo ugotovilo, da so pri nasprotnemu udeležencu podani vsi pogoji za zdravljenje v nadzorovani obravnavi iz drugega odstavka 80. člena ZDZdr,1 ker ima hudo in ponavljajočo se duševno motnjo paranoidno shizofrenijo, ker se je že zdravil v psihiatrični bolnišnici brez privolitve, in sicer na podlagi sklepov Okrajnega sodišča v Mariboru Pr 228/2018 z dne 5. 10. 2018 in z dne 26. 11. 2018 (z drugim sklepom mu je bilo podaljšano zdravljenje po prvotnem sklepu), ker je zaradi svoje duševne motnje in zaradi opustitve medikamentozne terapije že hudo ogrožal svoje zdravje in zdravje drugih (bil je fizično agresiven do svojcev), kot je bilo pravnomočno ugotovljeno s citiranima sklepoma, navedeno ogrožanje njegovega zdravja in zdravja drugih pa je bilo neposredna posledica njegove bolezni, zaradi katere ima hudo moteno presojo realnosti in sposobnosti obvladovati svoje ravnanje. Ker manifestno ni niti avto niti hetero agresiven in ker po nareku sodišča sodeluje pri zdravljenju, se lahko ustrezno zdravi v domačem okolju, tovrstno zdravljenje v nadzorovani obravnavi pa je potrebno v izogib ponovnim hospitalizacijam in poslabšanju zdravstvenega stanja, do katerih bi brez zdravljenja po opustitvi terapije hitro prišlo. Vse navedeno po stališču sodišča druge stopnje tudi pomeni, da je izpodbijani sklep mogoče preizkusiti, saj so v njem navedene vse okoliščine, na podlagi katerih je mogoče zaključiti, da so izpolnjeni pogoji za nadzorovano obravnavo iz drugega odstavka 80. člena ZDZdr. Ker pri tem pa ni treba ugotavljati, kolikokrat je bil nasprotni udeleženec v preteklosti že obravnavan v nadzorovani obravnavi, se tako izkažejo kot neutemeljena tudi tosmerna pritožbena izvajanja o kršitvi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Prav tako je neutemeljena pritožbena graja, da lahko nadzorovana obravnava traja najdlje šest mesecev, podaljšanje pa bi moralo biti izjema in ne pravilo in da nadzorovane obravnave ne morejo trajati več let. Sodišče druge stopnje v tej zvezi pojasnjuje, da je v tretjem odstavku 48. člena ZDZdr res določeno, da lahko sodišče s sklepom odloči, da se osebe sprejme v nadzorovano obravnavo za obdobje, ki ne sme biti daljše od šestih mesecev, vendar je v prvem odstavku 83. člena ZDZdr izrecno predvideno, da lahko sodišče na predlog direktorja psihiatrične bolnišnice s sklepom odloči, da se zdravljenje osebe nadaljuje v nadzorovani obravnavi, in da se čas zdravljenja v nadzorovani obravnavi podaljša vsakič največ za šest mesecev. Torej je že iz same jezikovne razlage navedene določbe mogoče sklepati, da je dopustnih več podaljšanj nadzorovane obravnave, vsakič za obdobje šestih mesecev, če so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 80. člena ZDZdr. Takšno je tudi stališče sodne prakse,2 iz zakonodajnega gradiva3 pa ni mogoče razbrati drugačnega namena zakonodajalca.

8. Samo prepričanje nasprotnega udeleženca, da zdravljenja ne potrebuje, po mnenju pritožbenega sodišča ne more omajati prepričljivih dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje, iz katerih izhaja, da je nasprotni udeleženec popolnoma nekritičen in brez uvida v svojo bolezen ter bi opustil terapijo, če ne bi bil sprejet v nadzorovano obravnavo oziroma če ta ne bi bila podaljšana, saj pri zdravljenju sodeluje zgolj zaradi zunanjega motiva, to pa je obstoj sklepa o sprejemu v nadzorovano obravnavo.

9. Res je, da nadzorovana obravnava predstavlja posege v temeljne pravice nasprotnega udeleženca, kot izpostavlja pritožba, vendar sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je naveden ukrep sorazmeren, saj (kot iz izhaja iz ugotovitev izvedenca) ambulantno zdravljenje brez nadzorovane obravnave ne pride v poštev zaradi popolne nekritičnosti nasprotnega udeleženca do svoje bolezni in potrebe po zdravljenju, poleg tega pa gre pri nadzorovani obravnavi za ukrep, ki v najmanjši meri omejuje osebno svobodo zdravljenje osebe.4

10. Po pojasnjenem je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

11. O stroških pritožbenega postopka bo odločalo sodišče prve stopnje s posebnim sklepom, saj je bila odvetnica nasprotnega udeleženca postavljena po uradni dolžnosti (51. člen v zvezi z 68. členom ZDZdr).

1 V skladu z navedeno določbo je zzdravljenje osebe v nadzorovani obravnavi dopustno, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:- če gre za osebo s hudo in ponavljajočo se duševno motnjo,- če se je že zdravila v psihiatrični bolnišnici brez privolitve,- če je že ogrožala svoje življenje ali življenje drugih ali če je huje ogrožala svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzročila hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim,- če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in- če se oseba lahko ustrezno zdravi v domačem okolju. 2 VSRS sklep II Dor 122/2023, VSL sklep II Cp 3360/2015 z dne 16. 12. 2015, VSL sklep II Cp 1928/2017 z dne 30. 8. 2017 in VSL sklep I Cp 327/2022 z dne 28. 2. 2022. 3 Glej Predlog Zakona o duševnem zdravju, prva obravnava (EVA: 1999-2711-0006), EPA 2042 - IV, Poročevalec Državnega zbora z dne 6. 5. 2008. 4 VSL sklep II Cp 1928/2017 z dne 30. 8. 2017.