Jedro

Vložniki pod videzom zatrjevanja kršitev zakona uveljavljajo razlog, ki ga z zahtevo ni dovoljeno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato Vrhovno sodišče sprejema predlog vrhovnega državnega tožilca, da se zahteva zavrne kot očitno neutemeljena (drugi odstavek 425. člena ZKP).

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne kot očitno neutemeljena.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 200,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je obsojenca A. B.spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ponareditve uradne listine po prvem odstavku 259. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) in kaznivega dejanja kršitve pravice do pravnega sredstva po drugem in prvem odstavku 144. člena KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je za prvo dejanje določilo kazen pet mesecev zapora, za drugo dejanje kazen štiri mesece zapora, nato pa mu določilo enotno kazen sedem mesecev zapora ter preizkusno dobo v trajanju dveh let. Odločilo je, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka in sodno takso. Višje sodišče v Ljubljani je ob odločanju o pritožbah državne tožilke in obsojenčevih zagovornikov izpodbijano sodbo v odločbah o krivdi in kazenski sankciji spremenilo tako, da je A. B. iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje ponareditve uradne listine po prvem odstavku 259. člena KZ-1, nakar mu je v izrečeni pogojni obsodbi določilo kazen štiri mesece zapora, obe pritožbi pa sicer zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo so zahtevo za varstvo zakonitosti vložili obsojenčevi zagovorniki zaradi razloga, kot uvodoma navajajo, po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da se obsojenca oprosti tudi obtožbe za kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 144. člena KZ-1, podrejeno pa, da se izpodbijana sodba glede tega kaznivega dejanja razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec mag. Harij Furlan v odgovoru na zahtevo ocenjuje, da ta pod videzom zatrjevanih kršitev zakona problematizira izključno dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v pravnomočni sodbi, kar pomeni, da uveljavlja razlog, s katerim že po zakonski določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ne more uspeti. Vrhovnemu sodišču glede na navedeno predlaga, da odloči skladno z drugim odstavkom 425. člena ZKP in zahtevo zavrne kot očitno neutemeljeno.

4. Obsojenec in njegovi zagovorniki se o odgovoru niso izjavili.

B.

5. Vložniki v obrazložitvi zahteve v bistvenem trdijo, da podatki o gibanju policijskega vozila (list. št. 82 spisa) izkazujejo 34-minutni manjko poslanih GPS lokacij in kažejo na nepravilno delovanje radijske postaje policijskega avtomobila, kar izpodbija vse zaključke pravnomočne sodbe o lokaciji službenega vozila v kritičnem času in utemeljuje, da je sodba sodišča druge stopnje v 9. in 12. točki obrazložitve protispisna. Nadalje navajajo, da je bila časovno-potna analiza, ki predstavlja dokazno podlago pravnomočne sodbe, napačno in premalo skrbno presojana, saj iz nje izhajajoči podatki ne potrjujejo, da obsojenec ob 13.25 (oziroma ob 13.18 uri) ni mogel biti na naslovu ..., kjer naj bi bil oškodovancu vročen plačilni nalog. Zahteva zastopa stališče, da izpovedovanje oškodovanca in njegove partnerke zaradi pretirane skladnosti ne more biti prepričljivo in verodostojno, sodišči prve in druge stopnje pa nista navedli, na kaj opirata verodostojnost prič. Sodišče je dokazom (denimo izpovedbi priče I. B.) arbitrarno podeljevalo dokazno vrednost, ki je nimajo, zaradi česar se sodbe ne da preizkusiti. Vložniki navajajo tudi, da bi morala izpovedba priče U. pri sodišču prve stopnje vzbuditi vsaj dvom v pravilno delovanje GPS naprave v policijskem avtomobilu, vsak dvom pa narekuje oprostilno sodbo. Sodišči bi morali verjeti obsojencu in policistu P., ne pa, da odkrito favorizirata oškodovanca in njegovo izpovedbo, za katero slednji ni predložil nobenih dokazov. Obsojenčev vpogled v evidenco e-Risk je povsem pojasnjen in utemeljen, izpovedbi oškodovanca in njegove partnerke pa sta usklajeni in očitno prilagojeni potrebam tega postopka. Vložniki nazadnje trdijo, da je izpodbijana sodba glede okoliščin obsojenčevega klica oškodovancu v nasprotju z dokazi v spisu (npr. poročilom o intervenciji) in brez obrazložitve o ključnih razlikah med izvedenimi dokazi, zaradi česar se je ne da preizkusiti.

6. Vrhovno sodišče glede na obrazložene razloge pravnomočne sodbe in dokazno oceno, kot sta jo napravili sodišči prve in druge stopnje, ugotavlja, da povzeta izvajanja po vsebini ne presegajo uveljavljanja razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj vložniki z lastno presojo dokaznega gradiva v spisu nasprotujejo dokaznim zaključkom, kot izhajajo iz pravnomočne sodbe. Na ta način pod videzom zatrjevanja kršitev zakona uveljavljajo razlog, ki ga z zahtevo ni dovoljeno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato Vrhovno sodišče sprejema predlog vrhovnega državnega tožilca, da se zahteva zavrne kot očitno neutemeljena (drugi odstavek 425. člena ZKP).

C.

7. Ker zahteva po vsebini uveljavlja razlog, ki ga v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dopustno uveljavljati, jo je Vrhovno sodišče v senatu treh sodnikov zavrnilo kot očitno neutemeljeno (drugi odstavek 425. člena ZKP v zvezi z osmim odstavkom 25. člena ZKP).

8. Odločba o stroških postopka temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Zagovornik z zahtevo ni uspel, zato je obsojenec dolžan plačati sodno takso v znesku 200,00 EUR, ki je odmerjena na podlagi tar. 7111, 71113 in 7152 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), z upoštevanjem obsojenčevega premoženjskega stanja, kot izhaja iz ugotovitev pravnomočne sodbe, in okoliščin predmetnega kazenskega postopka.