Jedro

Niso podani pogoji za izdajo začasne odredbe prepovedi razpolaganja s sredstvi na bančnem računu v višini tožbenega zahtevka iz naslova neizplačane odpravnine, čeprav je bila tožena stranka v postopku prisilne poravnave in je prodajala izdelke s popustom, saj tožena stranka še vedno posluje in ustvarja dohodek. Zato ni podana tako visoka stopnja nevarnosti, da bi bilo potrebno izdati začasno odredbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, Oddelek v Brežicah sklenilo, da se zavrne začasna odredba, ki glasi: Novi Ljubljanski banki d.d., SKB banki d.d. in Banki Celje d.d. se naloži, da toženi stranki Jutranjki d.d., Radna 3, Sevnica oz. komurkoli drugemu po nalogu tožene stranke odreče izplačilo denarnega zneska do višine 4.185.727,00 SIT z računov, ki jih ima tožena stranka pri NLB d.d., št. računa 02379-0013568772, pri SKB banki d.d. št. računa 03158-10055983073 in pri Banki Celje d.d. št. računa 06000-0055983073. Ta začasna odredba velja še 30 dni po pravnomočnem zaključku v predmetni zadevi in je tožena stranka dolžna povrniti tožnici stroške postopka v zvezi z izdajo začasne odredbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sklepa o začasni odredbi do plačila.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja in ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba oz. na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, zato pritožbeno sodišče ne ponavlja razlogov izpodbijanega sklepa. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je tožnici iz povsem nerazumljivih razlogov in mimo samih tožbenih navedb zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, pri tem pa štelo, da ni verjetno izkazana tožničina terjatev po višini, kar je popolnoma nesprejemljivo in s takšnim zaljučkom se tožnica ne strinja, še posebej ne z zaključkom, da tožnica glede na dogovor z dne 17.12.2004 ne konkretizira same višine zahtevane odpravnine, kar je v popolnem nasprotju s tožbenim zahtevkom in zahtevo po plačilu odpravnine v višini 4.185.727,00 SIT, še posebej, ker je tožnica poudarila, da je bila z odločbo z dne

2.12.2004 tudi določena odpravnina v višini 4.604.300,00 SIT, ki v pretežni meri še ni bila plačana, ni pa bilo nobenega kasnejšega dogovora glede same višine odpravnine. Zato je zaključek sodišča glede nemožnosti ugotovitve same višine odpravnine popolnoma nesprejemljiv.

Pritožnica nadalje navaja, da se ne strinja z utemeljitvijo sodišča, da ne obstojijo pogoji po 270 čl. ZIZ. Meni, da obstojijo, saj že samo sodišče ugotavlja, da finančno stanje tožene stranke v zadnjem času oz. letih ni takšno, da bi tožnica lahko upala, da bo po končanem postopku poplačana ob tem, da je sodišču znano tudi samo poslovanje tožene stranke, ki kaže predvsem v smeri zaključka proizvodnje. Tožnici ni znano, na kakšen način bi še lahko dokazala zmanjševanje premoženja tožene stranke in s tem ogroženosti tožničine terjatve. Predložila je tudi časopisne članke, ki se nanašajo na obdobje tik pred vložitvijo samega predloga za začasno odredbo, kar je postalo tudi že obče znano dejstvo. Ni priliva denarnih sredstev, kar vsekakor zmanjšuje možnost tožnice na nič, da pride do poplačila.

Po drugi strani se zaloge zmanjšujejo na nič in sodišče povsem nerazumno v tem ne vidi nič problematičnega ob tem, da proizvodnja pri toženi stranki sploh več ne dela in ni več zalog, ne terjatev in praktično je vsa aktiva vsak dan znatno manjša, saj so nepremičnine, ki so še ostale, močno obremenjene s hipotekami.

Pritožbeno sodišče je upoštevalo pritožbene navedbe in zaključuje, da le-te niso utemeljene. Pritožba ima prav, da je terjatev nedvomno izkazana, tudi po višini, ki jo je tožena stranka navedla že v vlogi z dne 4.12.2004 (glej priloga A2), v kateri v bistvu priznava, da tožnici pripada odpravnina v višini

4.604.300,00 SIT bruto. Ta višina med strankama ni sporna, zato tudi obrazložitev sodišča prve stopnje v tem delu ni utemeljena.

Glede obstoja tega razloga, to je izkazanosti terjatve, le-ta z dogovorom med strankama z dne 17.12.2004 ni bila negirana ne odpravnina in ne njena višina, ki jo je tožena stranka že prej priznala. Pogoj po 1. odst. 270. čl. ZIZ bi po stališču sodišča druge stopnje bil izpolnjen; vtoževana terjatev je verjetna, vendar pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe iz razloga po 2. odst. 270. čl. istega zakona, ki določa, da mora upnik verjetno izkazati tudi nevarnost, da bi bila zaradi tožnikovega odtujevanja, skrivanja in kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

Pritožbeno sodišče pripominja, da mora verjetnost nevarnosti obstajati le ne samo na abstraktni ravni, ampak tudi v dovolj veliki meri z dejstvi. Obstoj dejstev, ki jih je ugotavljalo sodišče prve stopnje in ki jih nakazuje tudi pritožba, so taka, da kažejo na nevarnost, vendar pa stopnja te nevarnosti ni taka, da bi bilo treba zavarovati vtoževano terjatev tožeče stranke s predlagano začasno odredbo, kot je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo. Tožena stranka ima težave, bili so že izvedeni postopki za prisilne poravnave, da je tožena stranka prodajala izdelke s popusti, vendar je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka še vedno obratuje in ustvarja sredstva. Sodišče prve stopnje in enako sodišče druge stopnje meni, da je za odločanje v tej zadevi pomembna stopnja nevarnosti, to je ogroženost izterjave terjatve. Vendarle ni taka v času predlaganja začasne odredbe, da bi bilo treba izdati predlagano začasno odredbo. Tožnik jo lahko kadarkoli predlaga, če se okoliščine pomembno spremenijo, ki bi pomenile utemeljeno nevarnost za izterjavo.

Na drugi strani pritožbeno sodišče ugotavlja tudi na podlagi navedb tožeče stranke, da stranki z Dogovorom z dne 17.12.2004 nista predvideli spremembe obročnega plačevanja, kot izhaja iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne

2.12.2004, po kateri zadnji obrok plačila zapade do konca meseca oktobra 2005, sicer se za čas zamude obračunajo zamudne obresti.

Z dogovorom z dne 17.12.2004, ko bi se tudi stranki lahko, pa se nista dogovorili, da je tožena stranka dolžna takoj plačati celotni znesek, če bo tožena stranka v zamudi s posameznimi obroki plačila. Kljub dejstvom, ki jih navaja pritožba in jih je ugotavljalo sodišče prve stopnje, vendar niso podane take okoliščine in dejstva, da bi obstajala taka stopnja nevarnosti, da bi bila utemeljena izdaja začasne odredbe iz pogoja, določenega v 2. odst. 270. člena ZIZ.

Pritožbeno sodišče tudi ocenjuje, da niso podani pogoji za uporabo 3. odst. 270. čl. ZIZ, saj vendar znesek, ki ga vtožuje tožeča stranka, ni povsem nepomemben oz. neznaten za tekoče poslovanje tožene stranke preko žiro računov; ni izkazano, da bi predlagana začasna odredba ne vplivala na normalno finančno poslovanje tožene stranke preko banke.

Zaradi navedenega drugi razlogi, ki jih navaja pritožba, niso takega pomena, da bi bilo treba pritožbi ugoditi. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe.