Jedro

Do škodnega dogodka ni prišlo zaradi opravljanja prevoza oziroma v zvezi s prevozom, temveč ko je tožnik sestopal s cisterne, iz katere je predhodno iztočil mazut. Samo dejstvo, da je mazut lahko iztekal le ob delujočem motorju, še ne pomeni, da je bilo vozilo v uporabi v prometu. Zavarovanje po pogojih AO plus pa velja za primere, ko vozilo opravlja funkcijo oziroma funkcijo v prometu.

Izrek

Revizija se zavrže: - zoper sodbo druge stopnje o potrditvi sodbe prve stopnje o zavrnitvi zneska 834,59 EUR (prej 200.000 SIT) in - zoper sklep druge stopnje o potrditvi sklepa o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodnih taks.

V ostalem delu (zoper sodbo sodišča druge stopnje o spremembi in potrditvi sodbe sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka 7.511,27 EUR, prej 1.800,000 SIT) se revizija zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 250.000 SIT (sedaj 1.043,23 EUR) odškodnine za telesne bolečine z zamudnimi obrestmi od 1.1.2002. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo, tožniku pa naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške v znesku 204.500,40 SIT (sedaj 853,37 EUR) z zamudnimi obrestmi. S sklepom pa zavrnilo tožnikov predlog za oprostitev plačila sodnih taks.

Zoper sodbo prve stopnje sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo prve stopnje v ugodilnem delu spremenilo in zavrnilo tudi preostali del zahtevka. Pritožbo tožnika je zavrnilo in v zavrnilnem delu potrdilo sodbo prve stopnje. S sklepom pa je zavrnilo pritožbo tožnika zoper sklep o zavrnitvi njegovega predloga za oprostitev plačila sodnih taks. Odločilo je tudi o pravdnih stroških.

Zoper sodbo in sklep sodišča druge stopnje je pravočasno vložil revizijo tožnik in uveljavlja revizijska razloga po 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3, Uradni list RS, št. 73/2007). Predlaga, da vrhovno sodišče sodbo in sklep višjega sodišča razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da so razlogi sodbe druge stopnje v nasprotju z listinami v spisu. Odločitev v zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti sodišči utemeljujeta z mnenjem izvedenca, dr. P., čeprav je to v svojih zaključkih drugačno, kot pa ugotavljata sodišči prve in druge stopnje. Sodišči sta bistveno kršili določbe pravdnega postopka, saj nista navedli odločilnega razloga za tožnikovo nesposobnost za delo od dneva nastanka poškodbe do dokončne upokojitve, njun zaključek pa je tudi materialnopravno zmoten, ker pomeni, da je tožnik v samem škodnem dogodku postal nevaren in nesposoben za voznika, znano pa je, da so vozniki tovornih vozil eni najbolj sposobnih voznikov in se njihovo stanje ne more v eni minuti spremeniti v psihoorganski sindrom. Ker je sodišče druge stopnje spremenilo dejansko stanje sodišča prve stopnje glede teka zastaranja, je prišlo do napačne uporabe materialnega prava, obe sodišči pa sta tudi storili bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Kaj je pravi razlog za delovno nezmožnost tožnika sodišči nista navedli, čeprav je tožnik ves čas postopka zatrjeval, da je primarni razlog za vse posledice poškodba ob padcu s cisterne, kasnejše zdravstvene težave tožnika pa s tem v neposredni zvezi, tako kot tudi končna posledica, to je invalidnost I. kategorije in popolna nesposobnost za voznika motornih vozil od škodnega dogodka do upokojitve.

Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija delno ni dovoljena, delno pa ni utemeljena.

O nedovoljenosti revizije: Revizija je izredno pravno sredstvo. ZPP določa omejitve zanjo tako glede odločb, ki jih je dopustno z njo izpodbijati, kot tudi glede razlogov, ki jih je mogoče z njo uveljavljati. Tako drugi odstavek 367. člena ZPP določa, da je v premoženjskopravnih sporih revizija zoper sodbo dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT oziroma 4.172,93 EUR. Če tožnik uveljavlja več zahtevkov, ki imajo različno podlago, se pravica do revizije presoja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 44. člena v zvezi s 39. členom ZPP). Tožnik v tožbi uveljavlja dva zahtevka na različni pravni in dejanski podlagi: prvi je zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode na podlagi AO plus zavarovanja, drugi pa je zahtevek za plačilo zavarovalne vsote na podlagi pogodbe o kolektivnem nezgodnem zavarovanju. Ker s slednjim zahteva plačilo 200.000 SIT (sedaj 834,59 EUR), ne presega vrednosti spornega predmeta, ki jo zakon predpisuje za dovoljenost revizije. Zato je revizijsko sodišče revizijo v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

Tožnik izpodbija tudi sklep sodišča druge stopnje. Revizija zoper sklep sodišča druge stopnje je dovoljena izjemoma, in sicer če gre za sklep, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP), ali sklep, s katerim je sodišče druge stopnje zavrglo vloženo pritožbo oziroma je potrdilo sklep sodišča prve stopnje, da se revizija zavrže (tretji odstavek 384. člena ZPP). Z izpodbijanim sklepom je sodišče druge stopnje zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper sklep o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodnih taks. Ta sklep ni niti sklep iz tretjega odstavka 384. člena ZPP niti sklep iz prvega odstavka tega določila, saj z njim postopek ni bil končan, pač pa je bil končan s sodbo. Zato je revizijsko sodišče zavrglo tudi revizijo zoper sklep (četrti odstavek 384. člena v zvezi s 377. členom ZPP).

O neutemeljenosti revizije: Revizija je torej dovoljena le zoper odločitev zahtevku za plačilo odškodnine. Odločilna dejstva, ki sta jih ugotovili sodišči prve in druge stopnje in na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), so: - tožnik je bil voznik avtocisterne,- dne 29.10.1994 je tožnik prevažal mazut, ki ga je moral tudi iztočiti iz cisterne, - ob iztekanju mazuta je motor prižgan, sicer snovi ni mogoče iztočiti, - ko se vsebina cisterne popolnoma iztoči, mora voznik po lestvi na cisterno in zapreti pokrov, ker ni več potreben dovod zraka, - ko je tožnik sestopal s cisterne, mu je na lestvi na drugem ali tretjem klinu spodrsnilo, zaradi česar je padel in se poškodoval. Tožnik uveljavlja odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel v opisanem dogodku na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe po pogojih AO plus zavarovanja. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje, je po teh pogojih zavarovalnica dolžna povrniti pravno priznano škodo, ki jo utrpi upravičenec zaradi telesnih bolečin ob uporabi motornega vozila. Krita je torej le škoda, ki nastane ob obratovanju oziroma uporabi vozila. Gre za pravni standard, pri njegovi opredelitvi pa je treba izhajati iz funkcionalnosti vozila, saj je s takim zavarovanjem krita samo škoda, ki nastane z redno in normalno uporabo vozila. Sodna praksa zato pojma uporabe vozila na eni strani ne omejuje nujno na uporabo vozila na javni cesti, na drugi strani pa tudi ne na obveznost delovanja motorja. Bistvena funkcija vozila je opravljati prevoz v prometu, saj ta predstavlja povečano nevarnost. V konkretnem primeru pa do škodnega dogodka ni prišlo zaradi opravljanja prevoza oziroma v zvezi s prevozom. Do škodnega dogodka je prišlo, ko je tožnik sestopal s cisterne, iz katere je predhodno iztočil mazut. Samo dejstvo, da je mazut lahko iztekal le ob delujočem motorju, pa še ne pomeni, da je bilo vozilo v uporabi v prometu. Zavarovanje po pogojih AO plus pa velja ravno za primere, ko vozilo opravlja prevozno funkcijo oziroma funkcijo v prometu.

Revizijsko sodišče tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo pravni standard uporabe motornega vozila. Tako kot pritožbeno sodišče (drugi odstavek 350. člena ZPP), tudi revizijsko sodišče na pravilno uporabo materialnega prava pazi po uradni dolžnosti (371. člena ZPP). Tako je presodilo, da je tožnikov tožbeni zahtevek neutemeljen že zato, ker se zavarovanje po pogojih AO plus ne razširja tudi na primere, kot je obravnavani. Odločitev sodišča druge stopnje je torej pravilna, bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki jo sodišču druge stopnje očita revizija (sprememba dejanskega stanja na drugi stopnji), pa ni podana, saj gre za t.i. relativno bistveno kršitev (po prvem odstavku 339. člena ZPP), ki ni vplivala niti ni mogla vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe. Zatrjevana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (nasprotje med zaključki izvedenca in sodišč druge stopnje, odsotnost ugotovitve pravega razloga za tožnikovo delovno nezmožnost) pa se glede na drugačno materialnopravno presojo ne nanaša na odločilna dejstva. Zato je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člena ZPP), s tem pa tudi priglašene revizijske stroške.