Jedro

Utrpel odprt zlom golenice.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani vzdrži v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati namesto 43.824,99 EUR sedaj 25.578,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 1. 2017 do plačila ter izvršilne stroške v znesku 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od devetega dne od vročitve navedenega sklepa o izvršbi dalje do plačila, v roku 15 dni.

II. Isti sklep o izvršbi se razveljavi glede 18.246,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 1. 2017 do plačila in se v tem obsegu tožbeni zahtevek zavrne.

III. Izrek o pravdnih stroških se spremeni tako, da se znesek 925,00 EUR nadomesti z zneskom 559,80 EUR.

IV. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 435,60 EUR njenih pritožbenih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 6981/2017 z dne 9. 2. 2017 vzdržalo v celoti v veljavi glede plačila 43.824,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 1. 2017 in izvrših stroškov 44,00 EUR.

2. Takšno sodbo s pravočasno pritožbo izpodbija toženec. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom spremembe izpodbijane sodbe v skladu s pritožbenimi navedbami, podrejeno njene razveljavitve in vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožba nima prav, da bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti določilo Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP), ki omejuje regresno pravico zavarovalnice. Omejitev vsebuje določilo šestega odstavka 7. člena ZOZP, ki določa omejitev regresa na 13.560,00 EUR, kar lahko zavarovalnica izterja od zavarovanca oziroma od odgovorne osebe. V tem primeru gre za regres zavarovalnice zoper zavarovanca iz naslova sklenjene pogodbe o zavarovanju avtomobilske odgovornosti, določilo 41. člena ZOZP pa ureja pravico zavarovalnega združenja izterjati izplačano odškodnino od lastnika vozila oziroma povzročitelja škodnega dogodka. V tem primeru gre za nezavarovana vozila, za katera odgovarja zavarovalno združenje. Ne gre za diskriminacijo med regresnimi zavezanci, saj gre v primeru iz 7. člena ZOZP za pogodbeno zavarovanje, v primeru iz 41. člena ZOZP pa odgovarja zavarovalno združenje za neregistrirano vozilo.

6. Trditve toženca, da je nesrečo povzročila srna, ki je skočila na cesto, je zavrnilo že sodišče prve stopnje in to tudi obrazložilo. Vprašanje je postavilo celo izvedencu cestnoprometne stroke, ki je zavrnil, da bi se nezgoda lahko zgodila zaradi naleta srne, pa tudi policisti, ki so bili na kraju nesreče, niso zaznali, da bi prišlo do trčenja s srno. Pritožbeno sodišče se v tem obsegu v celoti sklicuje na obrazložitev sodišča prve stopnje.

7. Delno je utemeljena pritožba toženca glede višine prisojene odškodnine. Glede na ugotovitve izvedenca, da je oškodovanec : - utrpel odprt zlom golenice, - trpel telesne bolečine, in sicer do enega dneva hude, en teden srednje hude, tri mesece občasne srednje hude, dva tedna lahke in občasne lahke do dve uri dnevno do konca zdravljenja (devet mesecev), - trpel nevšečnosti med zdravljenjem in sicer oskrbo rane, operativni posegi z narkozo in namestitvijo fiksatorjev, potreboval je delno pomoč pri negi, pretrpel je operacijo z odstranitvijo ploščice in vijakov, osebne preglede, raznovrstne preiskave, krajšo hospitalizacijo, potreboval je analgetike šest tednov, hodij z berglami, imel težave pri oblačenju in obuvanju, - trpel strah, in sicer hud kratkotrajen primarni strah v času nesreče in srednje hud sekundarni strah dva meseca, - trpel duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki se kažejo v tem, da je brazgotina na goleni bolj občutljiva na udarce, sposoben je normalnih del ob nekoliko večjem naporu (omejitve je izvedenec ocenil kot zmerne), - glede duševnih bolečine zaradi skaženosti je izvedenec ocenil, da jih ni trpel, je po mnenju pritožbenega sodišča odškodnina 28.800,00 EUR odmerjena previsoko in je primerna in pravična odškodnina za škodo, ki jo je utrpel tožnik, 18.800,00 EUR, tako odmerjena odškodnina je tudi v skladu z odškodninsko pravnimi normami 179. in 181. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), zato je pritožbeno sodišče odškodnino ustrezno znižalo. Odmerjenemu znesku 18.500,00 EUR je prištelo še 1.170,41 EUR za izgubo na zaslužku oškodovanca, od česar je odštelo 5 % soprispevka oškodovanca, kar znaša 18.686,52 EUR ter prištelo 1.774,80 EUR odvetniških stroškov, 204,52 EUR stroškov Zavarovalnice Triglav in 379,54 EUR dohodnine, kar skupaj znaša 21.036,38 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8. Pritožbeno sodišče je obračunalo tudi zakonske zamudne obresti od dosojenih 18.686,00 EUR od 25. 1. 2011 do 25. 1. 2017 v znesku 4.533,72 EUR, kar mora plačati tožena stranka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne vložitve tožbe, to je izvršilnega predloga do plačila.

9. Delno je utemeljena tudi pritožba tožene stranke glede zakonskih zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev glede zakonskih zamudnih obresti oprlo na določilo 344. člena OZ in zaključilo, da obresti zastarajo takrat, ko zastara glavnica, spregledalo pa je določilo 347. člena OZ, ki v prvem odstavku določa, da terjatve občasnih dajatev, ki dospevajo letno ali v določenih krajših časovnih obdobjih, zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne terjatve (stranske občasne terjatve, kot so obresti).

10. Terjatev tožeče stranke je zapadla z izplačilom delnih odškodnin 15. 3. 2011, 14. 11. 2011 in 17. 11. 2017, naslednji dan je pričel teči splošni zastaralni rok pet let, ki bi iztekel 16. 3. 2016, 15. 11. 2016 in 17. 11. 2016. Pred iztekom zastaralnega roka je dne 4. 1. 2016 toženec s plačilom 150,00 EUR delno poravnal svoj dolg, kakor je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Neutemeljena so pritožbena izvajanja, da je bil toženec s strani tožeče stranke zaveden in je zato plačal 150,00 EUR, saj so te trditve zgolj pavšalne in neobrazložene. Zastaranje je bilo tako 4. 1. 2016 prekinjeno in je 5. 1. 2016 pričelo teči znova (določilo 364. člena OZ v zvezi z drugim odstavkom 369. člena OZ).

11. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da glavna terjatev ni zastarala.

12. Tožeča stranka zahteva zakonske zamudne obresti, ki jih je obračunala od 16. 3. 2011 do 21. 1. 2017 v višini 13.753,11 EUR. Predlog za izvršbo je tožeča stranka vložila 28. 1. 2017, zato bi lahko zahtevala zakonske zamudne obresti le za zadnja tri leta pred vložitvijo tožbe, to je od 27. 1. 2014 dalje. Tako obračunane zakonske zamudne obresti znašajo 4.533,72 EUR, zato je pritožbeno sodišče tožeči stranki na račun zakonskih zamudnih obresti priznalo ta znesek.

13. Dolg tožene stranke znaša tako 25.579,99 EUR, zato je pritožbeno sodišče sklep o izvršbi glede presežnih 18.246,99 EUR razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrnilo.

14. Spremenjena odločitev o glavni stvari ima za posledico tudi spremembo odločitve o stroških postopka. Tožeča stranka je sedaj uspela z 71 % svojega zahtevka, njeni stroški znašajo 920,00 EUR, 71 % tega pa 653,00 EUR.

15. Toženi stranki je sodišče priznalo njene potrebne pravdne stroške in sicer takso za ugovor zoper sklep o izvršbi v višini 44,00 EUR, odvetniške stroške, in sicer 900 točk za pripravljalno vlogo dne 27. 9. 2011, 900 točk za poravnalni narok, 675 točk za drugo pripravljalno vlogo, 450 točk za tretjo pripravljalno vlogo, 450 točk za narok z dne 29. 11. 2011, 450 točk za narok z dne 14. 2. 2018, 100 točk urnine za ta narok, 450 točk za narok z dne 28. 3. 2018 in 100 točk za urnino na tem naroku, 450 točk za pripravljalno vlogo z dne 8. 11. 2018, 450 točk za zastopanje na glavni obravnavi 6. 3. 2019 in 100 točk za urnino na tej glavni obravnavi, 450 točk za pripravljalno vlogo z dne 27. 9. 2019, 450 točk za zastopanje na glavni obravnavi dne 22. 10. 2019, 450 točk za zastopanje na glavni obravnavi 6. 1. 2020, 50 točk za prejem sodbe in poročilo stranki ter 2 % materialnih stroškov. Pritožbeno sodišče pa tožeči stranki ni priznalo 450 točk za pripravljalno vlogo dne 22. 10. 2019 in 200 točk za posvet s stranko, ker ti stroški ne predstavljajo potrebnih stroškov. Stroški tožene stranke tako znašajo 4.125,00 EUR + 44,00 EUR sodne takse za ugovor in 2 % materialnih stroškov, kar znaša 4.189,00 EUR, 29 % tega pa 1.214,80 EUR. Tožeča stranka je tako dolžna toženi stranki povrniti 5.59,80,00 EUR njenih pravdnih stroškov.

16. Odločitev pritožbenega sodišča glede spremembe izpodbijane sodbe temelji na določilu 5. točke 358. člena ZPP, v ostalem pa je pritožba neutemeljena, zato je pritožbeno sodišče, ki ob uradnem preizkusu zadeve ni našlo tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), na podlagi določila 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

17. Tožena stranka je s pritožbo uspela glede 71 % zahtevka, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti njene pravdne stroške v enakem odstotku. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo 1000 točk za pritožbo in 2 % za materialne stroške, kar znaša 612,00 EUR, 71 % tega pa 435,50 EUR.