Jedro

Uslužbenci (varnostniki) tožene stranke niso ravnali tako, da bi tožnik zaradi tega utrpel škodo, ki bi jo povzročili namenoma ali iz malomarnosti. Njihovo ravnanje je bilo skladno s predpisi, ki urejajo področje glede ukrepov in dolžnosti varnostnikov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za plačilo 10.000,00 EUR. Tožeči stranki je naložilo plačilo 852,65 EUR pravdnih stroškov toženi stranki.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07 s spremembami, v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo le izpovedbi varnostnikov, ni pa upoštevalo izjav drugih nevtralnih prič. Sodišču očita, da ni preverilo navedbe, da je bil tožnik tisti, ki je zaradi nasilnega ravnanja varnostnikov poklical policijo. Policisti so sicer kasneje prišli na kraj dogodka in očitno na pobudo varnostnikov izdali tožniku plačilni nalog, ki pa je bil v sodnem postopku razveljavljen, saj ni dokazov, da bi tožnik kršil javni red in mir. Prvostopenjsko sodišče se nekritično sklicuje na ukrepe, ki jih sme varnostnik uporabiti v primeru, ko je kršen javni red in mir. V tem primeru pa sploh ni dokazano, da je tožnik kakorkoli kršil javni red in mir, kot je bilo ugotovljeno v postopku o prekršku. Torej so varnostniki prekoračili svoja pooblastila in tožniku namenoma prizadejali poškodbe, ne da bi tožnik kakorkoli prispeval k temu, in ima zaradi posledic ravnanja varnostnikov počen bobnič v ušesu. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi namiguje, da je tožnik poškodbe verjetno dobil med prejšnjim pretepom v šotoru ali pa ga je varnostnik nehote poškodoval. Takšen zaključek pa nima nobene podlage v izvedenem dokaznem postopku. Sodišče nekritično verjame varnostnikom, lahko pa bi verjelo vsaj priči F., ki je povedal, da ga tožnik "ni udaril ne vem kako, morda me je porinil, oziroma sva se zaradi tega prerivala". To kaže na to, da predhodnega pretepa v šotoru s F. ni bilo in da tožnik tako ni mogel biti poškodovan.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki in stranskemu intervenientu, ki na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka ni odgovorna za škodo, ki jo je utrpel tožnik in tožbeni zahtevek zavrnilo. Po njegovi oceni uslužbenci (varnostniki) tožene stranke niso ravnali tako, da bi tožnik zaradi tega utrpel škodo, ki bi jo povzročili namenoma ali iz malomarnosti. Sodišče prve stopnje je poleg tega ugotovilo, da je bilo ravnanje uslužbencev tožene stranke skladno s predpisi, ki urejajo področje glede ukrepov in dolžnosti varnostnikov, to je z Zakonom o zasebnem varovanju (Ur. l. RS, št. 17/11, v nadaljevanju ZzasV-1).

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je bil tožnik najprej udeležen v pretepu, ki se je odvijal v prireditvenem šotoru in pri katerem je bilo udeleženih več oseb, med njimi tudi D. in F. Po posredovanju varnostnikov so ti F. odpeljali k vhodu v prireditveni šotor. Za njimi sta se proti izhodu napotila tudi D. in tožnik. Ob izhodu iz prireditvenega šotora je D. fizično napadel F., tožnik pa je verbalno napadel varnostnika I., zato je slednji tožniku in D. odredil, naj počakata na prihod policije. Odredbe varnostnika nista spoštovala, temveč sta začela bežati stran od prireditvenega šotora v smeri proti zapori na glavni cesti. Zaradi takšnega ravnanja tožnika in D., so bili varnostniki primorani uporabiti fizično silo, da so ju pridržali do prihoda policije. D. je varnostnik I. ob pomoči varnostnika B. vklenil, pri tem pa je skušal tožnik varnostnika R. brcniti v glavo, kar mu je preprečil varnostnik R., v posledici česar je slednji utrpel zlom palca na roki. Sodišče prve stopnje je s stopnjo verjetnosti dopustilo, da je prišlo s tem v zvezi do prerivanja med tožnikom in varnostnikom in da je pri tem tožnik utrpel kakšen udarec. Sodišče je tako zaključilo, da je tožnik zatrjevano poškodbo utrpel bodisi ob predhodnem pretepu v šotoru bodisi ob posredovanju varnostnika, ko so zoper tožnika in D.. uporabili ukrepe po ZZasV-1, pri čemer so bili ti ukrepi sorazmerni zakonitemu cilju uporabe, kot to narekuje 44. člen ZZasV-1. Nenazadnje je po ugotovitvi sodišča prve stopnje varnostnik R. ob poskusu brce s strani tožnika, ki je bila namenjena varnostniku I., ravnal v smislu dovoljene samopomoči po prvem odstavku 139. člena OZ in je tudi iz tega razloga izključena protipravnost njegovega ravnanja.

7. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, dokazna ocena izvedenih dokazov v obrazložitvi izpodbijane sodbe je prepričljiva in argumentirana z logičnimi razlogi in je pritožbene navedbe ne morejo omajati. Tako je sodišče prve stopnje obrazloženo pojasnilo, zakaj je sledilo zaslišanim pričam - varnostnikom in zakaj ni sledilo tožniku ter pričam L., G. in M. Slednje je sodišče prve stopnje ocenilo kot neverodostojne, saj se njihove izpovedbe niso ujemale niti med seboj niti z navedbami tožnika, kot je to sodišče prve stopnje pojasnilo v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in na katero se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje. Na drugi strani so varnostniki, zaposleni pri toženi stranki, skladno in verodostojno izpovedali o poteku dogodkov in jim je sodišče prve stopnje zato v celoti sledilo. Tudi sicer so bile njihove izpovedbe izkustveno prepričljivejše in življenjsko bolj logične kot pa dokazno nepodprte trditve tožnika o tem, da naj bi ga brez razloga napadlo osem varnostnikov, ki naj bi ga nato brutalno pretepli.

8. Nadalje je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje verjeti vsaj izpovedbi priče F., iz katere naj bi izhajalo, da predhodnega pretepa v prireditvenem šotoru sploh ni bilo in da torej tožnik na takšen način, kot to zaključuje sodišče prve stopnje, poškodb sploh ni mogel utrpeti. Tožnik je namreč sam zaslišan izpovedal, da ga je v prireditvenem šotoru F. udaril v predel brade in da je zaradi udarca padel po tleh, nato pa mu je na pomoč priskočil D., da bi ga branil pred napadom F. Kmalu za tem se je začelo množično prerivanje zaradi tega incidenta. Enako je izpovedal tudi D., ki je videl, da je F. tožnika udaril v predel brade tako, da je tožnik padel po tleh, nato pa je D. skušal pomagati tožniku, po posredovanju domačinov pa se je konflikt zaključil. Bistvena okoliščina je torej ta, da je F. dejansko udaril tožnika, kar je potrdil tudi sam tožnik in je torej pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je prišlo do predhodnega pretepa v prireditvenem šotoru in da je možno, da je tožnik na tak način utrpel zatrjevano poškodbo. Takšnega dokaznega zaključka pa ne more omajati izpovedba priče F., da ga tožnik ni udaril oziroma da sta se le prerivala. Takšna izpovedba namreč ne dokazuje, da tožnik ni prejel udarca od F. temveč ravno obratno, da se tožnik na F. udarec ni odzval z udarcem. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je brez dvoma prišlo do predhodnega pretepa med več udeleženci v prireditvenem šotoru in je tako tudi pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je lahko tožnik poškodbo utrpel že v tistem dogajanju.

9. Po presoji pritožbenega sodišča je pravilna tudi nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje, da varnostniki niso ravnali protipravno in da so bili uporabljeni sorazmerni ukrepi, ko so sprva tožniku in D. ustno odredili, naj počakata do prihoda policije, nato pa so ju zadržali z neizogibno fizično silo, ker prvotno izrečene odredbe nista spoštovala. Takšnega zaključka ne more omajati niti pritožbena navedba, da tožnik ni motil javnega reda in miru, kot je bilo to ugotovljeno v postopku o prekršku, in zato varnostniki zoper njega niso smeli uporabiti nikakršnih ukrepov, s svojim ravnanjem v konkretnem primeru pa so torej prekoračili svoja pooblastila. V skladu s 14. členom ZPP je sodišče v primeru, ko tožbeni zahtevek temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, vezano zgolj na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Pravdno sodišče ni vezano na odločitev sodišča v prekrškovnem postopku o ustavitvi postopka zaradi pomanjkanja dokazov. Zato je treba relevantna dejstva v pravdi ugotavljati z dokazi, izvedenimi v pravdnem postopku, ki so podvrženi dokazni oceni. Na podlagi izvedenih dokazov v konkretnem postopku je prvostopno sodišče tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da je tožnik verbalno napadel varnostnika in s tem kršil javni red in mir. Zaradi tega je varnostnik I. zakonito ukrepal tako, da je tožniku in F. sprva ustno odredil, naj počakata do prihoda policije. Ker takšne odredbe nista spoštovala in sta skušala zbežati, so varnostniki upravičeno uporabili tudi fizično silo za njuno pridržanje.

10. Okoliščina, kdo je poklical policijo, ki jo prav tako izpostavlja pritožba, pri tem ni bistvena. Če je tožnik prvi poklical policijo, kot to navaja v pritožbi, in očita, da sodišče prve stopnje te okoliščine ni raziskalo, bi bilo še toliko bolj logično pričakovati, da jo bo prostovoljno tudi počakal. 11. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, niti niso podani pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).