Jedro

Pravne osebe voljo oblikujejo preko svojega personalnega substrata, zato se pri ugotavljanju pogodbene volje pravnih oseb presoja pogodbena volja osebe, ki je v imenu pravne osebe pogodbo sklenila.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev navideznosti oziroma podredno ničnosti kreditnih pogodb, za vračilo menic, meničnih izjav in nalogov ter pooblastil za direktno bremenitev TRR ter za plačilo zneskov 9.755,53 EUR s pripadki in 25.000,00 EUR s pripadki s stroškovnimi posledicami.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (I. točka izreka) ter odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (II. točka izreka).

3. Tožeča stranka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V njej je ob ugoditvi reviziji prvenstveno predlagala spremembo sodbe sodišča druge stopnje z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje z vrnitvijo zadeve v novo sojenje sodišču druge oziroma prve stopnje, vse s stroškovno posledico.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

**Uporaba ZPP(-E)**

5. Odločba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje, je bila izdana 4. 1. 2017, kar je pred 14. 9. 2017, ko se je začel uporabljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 10/2017;v nadaljevanju ZPP-E). Zato se je postopek pred Vrhovnim sodiščem (na podlagi 125. člena ZPP-E) izpeljal po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki so se uporabljale do začetka uporabe ZPP-E. **Relevantno dejansko stanje**

6. Iz sodb sodišč prve in druge stopnje izhajajo naslednje dejanske ugotovitve, na katere je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Tožeča stranka kot kreditojemalka je s toženo stranko oziroma njeno pravno prednico kot kreditodajalko sklenila tri kreditne pogodbe,1 iz katerih med drugim izhaja, da se je toženka oziroma njena pravna prednica zavezala tožnici dati s pogodbami določen znesek kredita, medtem ko se je tožnica zavezala vrniti banki dobljeni znesek denarja v valuti, v času in na način, določen v teh pogodbah, ter plačati dogovorjene obresti, stroške in druga nadomestila, določena s temi pogodbami, pri čemer je bil kredit po vseh pogodbah namenjen za obratna sredstva.

8. Tožeča stranka je denarne zneske, prejete na podlagi kreditnih pogodb, istega dne s kreditno pogodbo preko svoje družbe A., d. o. o. dejansko nakazala družbi B., d. o. o. (v nadaljevanju B.). Tožeča stranka je pričakovala, da bo B. kredit vrnil njej (tožnici), ona pa potem toženki oziroma njeni pravni prednici. B. je za zavarovanje kredita tožnici izročil menice.

9. Družba B. je bila (med drugim) v lasti vodilnih oseb pravne prednice toženke (tako tudi C. C., direktorja poslovne enote X, ter D. D. in E. E., članic uprave pravne prednice toženke), zato ni mogla dobiti kredita od pravne prednice toženke. K sklenitvi zadevnih kreditnih pogodb je tožnico vodil namen pomagati oziroma ustreči pozivu C. in D. kot družbenikov B. 10. Za tožečo stranko je pogodbo podpisal njen zakoniti zastopnik F. F., za toženo stranko pa F. F. in G. G., zaposleni pri pravni prednici toženke v poslovni enoti X. 11. Tožnica je kredit najela z namenom prikritja kredita dejanskemu kreditojemalcu, družbi B. Tožnica je bila po zadevnih kreditnih pogodbah navidezna kreditojemalka.

12. Banka oziroma zanjo G. G. kot podpisnica pogodb z namenom tožnice, da kredit najame zaradi nadaljnjega kreditiranja B., ni bila seznanjena oziroma zanj ni vedela.

**Odločitev sodišč nižjih stopenj**

13. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je bil namen pravdnih strank in njuna poslovna volja skleniti kredit po kreditnih pogodbah, kar izhaja iz pisnih dokazov in iz ugotovitve, da med pravdnima strankama ni bilo volje za sklenitev navideznega posla, kot je to zatrjevala tožnica. Za navideznost pogodbe namreč ne zadošča le volja ene pogodbene stranke, da se sklene navidezna pogodba, temveč mora biti takšna volja vseh pogodbenih strank, v konkretnem primeru tudi banke, na strani katere pa takšna volja ni bila podana.

14. Sodišče druge stopnje je po opravljeni obravnavi, na kateri je ponovilo izvedbo vseh dokazov, ugotovilo, da soglasja obeh pravdnih strank kot pogodbenic iz zadevnih kreditnih pogodb oziroma njunega strinjanja, da bo toženka dala tožnici kredit zato, da ga bo slednja preko vmesnih družb posredovala družbi B. oziroma da bo tožnica le navidezna kreditojemalka, ni bilo. Pri presoji se je sodišče druge stopnje oprlo na izpovedbo G. G., ki je v imenu pravne prednice toženke podpisala zadevne kreditne pogodbe in ki je izpovedala, da ji razmerje med tožnico in C. ni bilo znano ter da se o tem ni pogovarjala ne z F. ne z C. C. kot direktor poslovne enote (X) pravne prednice toženke ni bil izključno pristojen za podpisovanje kreditnih pogodb, saj je generalni sklep o podpisovanju, ki ga je sprejela uprava pravne prednice toženke, določal, kdo je bil podpisnik in kdo je bil namestnik tega podpisnika v primeru njegove nedosegljivosti oziroma odsotnosti. Ker je voljo za pravno prednico toženke izjavila G. G., ki za prikriti namen kreditnih pogodb ni vedela, ni mogoče govoriti o navideznih pravnih poslih, kljub temu da je C. kot direktor poslovne enote X za tak namen vedel. **Revizijske navedbe**

15. Revidentka uvodoma podaja obširne navedbe glede vrednosti spornega predmeta, sicer pa izpodbija materialnopravne zaključke sodišča druge stopnje, da je za presojo navideznosti pogodb bistvena volja osebe, ki se pri pravnih osebah ugotavlja preko volje osebe, ki je dejansko podpisala pogodbo. To naj bi vodilo do tega, da formalni podpisnik izniči učinke navideznega pravnega posla. Medtem ko je med tožnico in C. kot direktorjem poslovne enote (X) pravne prednice toženke obstajalo soglasje volj o navideznosti pogodb, dejstvo, da je bil C. v času podpisovanja kreditnih pogodb odsoten in jih je zato podpisala pooblaščenka po zaposlitvi, ne more pomeniti, da so navidezni pravni posli postali veljavni. Toženki očita, da med postopkom ni zatrjevala ali dokazovala, da bi bila formalna podpisnica upravičena izjavljati voljo za toženko; sodišču druge stopnje pa, da je njegova sodba v zvezi s tem neobrazložena.

**Razlogi za zavrnitev revizije**

16. Bistvo revizijskih očitkov je mogoče strniti v trditev, da naj bi podpis pooblaščenke po zaposlitvi, ki ni vedela za navideznost pogodb, ne mogel povzročiti veljavnosti pravnih poslov, za katere je pred tem obstajalo soglasje volj o njihovi navideznosti med toženko in direktorjem poslovne enote (X) pravne prednice toženke. Revidentkino zavzemanje za takšno razlago izjavljanja volje pravne osebe je materialnopravno zmoto.

17. Vse družbe so pravne osebe (prvi odstavek 4. člena Zakona o gospodarskih družbah, v nadaljevanju ZGD-1). Kadar posle sklepajo pravne osebe, jih v njihovem imenu in za njihov račun sklepajo njihovi zakoniti zastopniki (prvi odstavek 32. člena ZGD-1) ali pooblaščeni zastopniki. Obligacijski zakonik(v nadaljevanju OZ) pa za gospodarske osebe ureja tudi institut pooblastila po zaposlitvi (80. člen OZ). Pravila o pooblaščencih po zaposlitvi so določena zaradi varstva pravnega prometa.2

18. Pravne osebe voljo oblikujejo preko svojega personalnega substrata, zato se pri ugotavljanju pogodbene volje pravnih oseb presoja pogodbena volja osebe, ki je v imenu pravne osebe pogodbo sklenila.

19. C. C. je bil direktor poslovne enote (X) pravne prednice toženke. Kot direktor je bil zakoniti zastopnik, upravičen za sklepanje pravnih poslov v imenu in za račun pravne prednice toženke. Za sklepanje takšnih poslov pa so bili že na podlagi 80. člena OZ pooblaščeni tudi drugi zaposleni pri pravni prednici toženke. Notranji akt (generalni sklep o podpisovanju) pravne prednice toženke je natančneje določal, kdo od njih je bil pooblaščen za sklepanje določenih pravnih poslov, kadar je bil direktor oziroma zakoniti zastopnik zadržan ali odsoten.

20. Sodišče druge stopnje je v 21. točki obrazložitve svoje sodbe pojasnilo, da obravnavanih kreditnih pogodb ni podpisal C. C., kljub temu, da sta bila na njih izpisana njegova ime in priimek, temveč da sta jih podpisala druga dva podpisnika. Poleg direktorja so bili v pravni prednici toženke za pregled kreditne pogodbe in njen zagovor pooblaščeni namestnica direktorja in tudi posamezni skrbniki posameznega komitenta. Generalni sklep o podpisovanju je določal, kdo je levi in kdo desni podpisnik ter kdo so namestniki teh podpisnikov, če ob posameznem podpisovanju podpisnik ni bil dosegljiv oziroma je bil odsoten. Ker je šlo za standardizirane pogodbe, avtomatsko generirane iz kreditne aplikacije, se niso dale predrugačiti in je bil tudi podpisnik na strani pravne prednice toženke izpisan standardizirano. Tako je bil na kreditnih pogodbah kot desni podpisnik izpisan C. C., pri čemer je bila podpisnica zanj njegova namestnica G. G. Ta je med drugim izpovedala, da je imela v okviru svoje funkcije tudi pooblastilo za podpisovanje pogodb in da je bila v konkretnem primeru desni podpisnik spornih kreditnih pogodb. Podpisnici pogodb, ki je izrazila voljo za pravno prednico toženke, pa razmerje med toženko in B. ni bilo znano, iz česar izhaja, da banka v konkretnem primeru ni bila seznanjena z namenom nadaljnjega kreditiranja B. 21. V konkretnem primeru je sodišče druge stopnje ob dejstvu, da kreditnih pogodb ni podpisal C. C., zavzelo pravilno materialnopravno stališče, da je voljo za pravno prednico toženke izrazila oseba, ki je takšne pogodbe podpisala in ki je bila za takšno sklenitev pravnega posla pooblaščena na podlagi zaposlitve (80. člen OZ). Kot obrazloženo, je takšno pooblastilo urejeno zaradi varnosti pravnega prometa; volja, ki jo izrazi takšna oseba, pa predstavlja voljo pravne osebe, v imenu in za račun katere oseba po zaposlitvi nastopa. Volja C. zato za presojo navideznosti pravnih poslov ni bila odločilna.

22. Dejstvo, da je bila G. G. zaposlena pri pravni prednici toženke in da je bila kot namestnica direktorja poslovne enote X pooblaščena za sklepanje kreditnih pogodb in sodelovanje na kreditnih odborih, med postopkom ni bilo sporno, zaradi česar tosmerni revizijski očitki pomenijo nedovoljen poskus izpodbijanja dejanskega stanja.

23. Do revizijskih navedb v zvezi z vrednostjo spornega predmeta se Vrhovno sodišče ni opredelilo, saj o tem ni bilo spora med strankama.

24. Po obrazloženem se je pokazalo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in jo je zato Vrhovno sodišče na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

**Odločitev o stroških postopka**

25. Ker revidentka z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP in v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije njene stroške (II. točka izreka).

1 Prvi dve pogodbi sta bili sklenjeni 23. 9. 2011, tretja pa (kot reprogram kredita) 21. 9. 2012. 2 Tako tudi V. Kranjc, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 478.