Jedro

Pri dodelitvi otroka se upoštevajo prvenstveno interesi otroka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo prvostopnega organa, s katero je bil tožnikov otrok dodeljen v varstvo, vzgojo in oskrbo otrokovi materi. V obrazložitvi svoje odločbe tožena stranka ugotavlja, da v zadevi ugotovljeno dejansko stanje daje zadostno podlago za odločitev prvostopnega organa in da se tožena stranka v celoti strinja z razlogi prvostopne odločbe. Ker tožnik v pritožbi ni navedel razlogov za svoje nestrinjanje z odločitvijo prvostopnega organa, tožena stranka le pojasnjuje, da je odločitev o dodelitvi otroka skladna z ugotovitvami stroke, po katerih je mati v otrokovih zgodnjih letih njegova najbolj trdna opora. Obstajati bi morali utemeljeni razlogi, ki bi kazali na to, da mati ni sposobna za vzgojo in varstvo otroka, kar pa v postopku ni bilo ugotovljeno.

V tožbi tožnik navaja, da v pritožbi ni navedel razlogov za svoje nestrinjanje glede dodelitve otroka, ker mu je socialna delavka prvostopnega organa rekla, da bo njegovi pritožbi priložila vso dokumentacijo, iz katere so razvidni njegovi ugovori. Na razgovoru pri toženi stranki pa je ugotovil, da tega socialna delavka ni storila. Tožnik v tožbi izpodbija kot neresnične ugotovitve v odločbi prvostopnega organa glede njegovega fizičnega obračunavanja z otrokovo materjo. Navaja, da se otrokova mati ne drži pisno sklenjenega dogovora glede njegovega vzdrževanja stikov z otrokom ter da z otrokom pogosto zahaja k svojim staršem. Do njega je napadalna, zaradi česar je zoper njo vložil zasebno kazensko tožbo. Kot imetnik stanovanjske pravice je kupil stanovanje. Smiselno predlaga spremembo izpodbijane odločbe tako, da se otroka dodeli njemu.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe.

Prizadeta stranka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba tožene stranke zakonita, tožnikovi tožbeni ugovori pa so neutemeljeni. Na podlagi predloženih upravnih spisov v tej zadevi sodišče ugotavlja, da v upravnem postopku niso bila bistveno kršena pravila postopka, da je ugotovljeno dejansko stanje dajalo zadostno podlago za odločitev, da se mladoletni otrok dodeli v varstvo, vzgojo in oskrbo materi ter da je svojo odločitev prvostopni in toženi organ tudi ustrezno obrazložil. Tožnik v pritožbi ni navedel razlogov, zakaj se ne strinja z dodelitvijo otroka materi. Ker po določbi 1. odstavka 232. člena zakona o splošnem upravnem postopku ni potrebno, da bi pritožnik pritožbo posebej utemeljeval, je tožena stranka kot drugostopni organ lahko obravnavala tožnikovo pritožbo. Prvostopni organ pa je toženi stranki hkrati s pritožbo poslal celoten upravni spis, iz katerega so razvidni tudi tožnikovi ugovori v zvezi s predlogom otrokove matere, da se otrok dodeli njej. Pri dodelitvi otroka je upravni organ dolžan ugotavljati prvenstveno koristi otroka. V postopku je bilo ugotovljeno, da je glede na starost otroka v njegovo korist, da se ga dodeli materi. Sodišče tudi soglaša s toženo stranko, da v postopku ni bil ugotovljen obstoj utemeljenih razlogov, ki bi kazali na to, da otrokova mati ni sposobna za vzgojo in varstvo svojega otroka.

Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Določbe zakona o upravnih sporih kot tudi zakona o splošnem upravnem postopku je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).