Jedro

S tožnikovim ravnanjem je prišlo do zabeleženja napačnih podatkov na vlogo občana, v delu, ko je tožnik opravil vnos opozorila v uradno evidenco in številko domnevnega izrečenega opozorila vpisal na vlogo občana, pa je zavestno na vlogi občana zabeležil lažne podatke, saj je vedel, da opozorilo dejansko ni bilo izrečeno, nato pa napačno zapisal, da je zadevo pregledal dne 14. 8. 2021 (ko ga niti ni bilo v službi) in s svojim podpisom in pečatom potrdil uradno listino z lažno vsebino, prav tako je posledično spravil organ v zmoto.

Zaupanje delodajalca v konkretnem primeru je tesno povezano s poslanstvom in vrednotami policije, ki jih s svojim načinom življenja in ravnanja udejanjajo policisti. Slednje pa je bilo v posledici ravnanj tožnika, ki bi se moral kot pomočnik komandirja PP še posebej zavedati svojega odgovornega položaja, porušeno. Dejstvo, da je tožnik še dve leti po datumu, ko se mu očita storitev kaznivih dejanj, normalno delal pri toženki, na odločitev nima vpliva, saj se je toženka z dejstvom, da je tožnik izpolnil znake kaznivega dejanja seznanila šele dne 21. 12. 2023.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da se kot nezakonita razveljavita Sklep o izredni odpovedi MNZ, Policije, št. ... z dne 19. 1. 2024 ter Sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade RS, št. ... z dne 28. 2. 2024 ter se ugotovi, da je toženka tožniku nezakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Zavrnilo je reintegracijo in reparacijo, plačilo neupravičeno neizplačanih nadomestil za bolniški stalež zaradi prepovedi opravljanja dela v višini 50 % (za mesec januar 2024 v višini 901,73 EUR, februar 2024 v višini 889,59 EUR in marec 2024 v višini 901,63 EUR), plačilo regresa v znesku 953,91 EUR ter povračilo stroškov postopka. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi tako, da zahtevku ugodi ali pa izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Dejansko stanje je nepravilno ugotovljeno. Tožnik je na vlogi A. A. pravilno navedel datum prejema pisanja na PP B. dne 13. 8. 2021, saj je slednji takrat vlogo dejansko oddal v poštni nabiralnik PP B. Ničesar ni ponaredil ali prenaredil in tudi ni storil očitanega kaznivega dejanja. Sodišče se napačno sklicuje na drugi odstavek 36. člena Uredbe o uradnem poslovanju. V izpodbijanem sklepu ni očitkov glede kršitev določil drugega odstavka 36. člena Uredbe in je sodišče nezakonito razširilo očitke iz izredne odpovedi. Sodišče je zmotno sledilo izpovedi priče C. C. Slednji je v vseh predhodnih postopkih zatrjeval, da on ni izrekel opozorila in da zapis na vlogi (izrečeno opozorilo in podpis) ni njegov. V sodnem postopku pa je izjavil, da podobno piše on. Iz njegove izjave je zaznati veliko nejasnosti, kar bi moralo sodišče upoštevati, pa ni. Dejstvo je, da je C. C. tožniku na hodniku pojasnil, da je izrekel opozorilo, kar je tudi napisal na izjavo, zato je bil tožnik zaveden in je posledično iz tega razloga v računalniški sistem vnesel izrek opozorila. Sodišče je zmotno ugotovilo, da izrek opozorila ne bi bil mogoč. Opozorilo je možno izreči ne le na kraju prekrška, temveč tudi naknadno, po telefonu ali pisno. Glede navedenih možnosti izreka opozorila je tožnik predlagal zaslišanje D. D., vendar je sodišče zaslišanje slednjega neutemeljeno zavrnilo. A. A. ni plačal globe, je pa podal izjavo, ki se šteje za ugovor, saj je pojasnil, da je on kršitelj in prosil za izrek opozorila. Tožnik je to upošteval in je izjavo pravilno odstopil v reševanje C. C. Zmotna je ugotovitev, da je imel tožnik interes, da se A. A. izreče opozorilo, ker ga je poznal. Tožnik ni vplival na odločitev glede ukrepanja C. C. Slednji bi namesto, da je napisal izrečeno opozorilo, lahko izdal plačilni nalog kršitelju. Zmotna je ugotovitev, da je tožnik vedel, da C. C. ni izrekel opozorila, kljub temu, da je C. C. to napisal. Na podlagi česa sodišče napravi takšen zaključek ni mogoče ugotoviti. Sodišče se ni opredelilo do kopije obrazca opozorila, ki ga izdaja Medobčinsko redarstvo (A20) in to brez prisotnosti kršitelja na kraju. Redarstvo izdaja ukrepe na podlagi iste zakonodaje. Tožnik je dne 30. 8. 2021 opravil izključno vnos ukrepa v računalniški sistem, drugih dejanj ni izvedel in tako tudi ne očitanega kaznivega dejanja. Tožnik ni vodil prekrškovnega postopka glede A. A., zanj in za izvedbo ukrepov je bil zadolžen C. C. Sodišče je zmotno ugotovilo, da navedba napačnega datuma 14. 8. 2021 s strani tožnika ni napaka. Zmotna je tudi ugotovitev, da je med strankama v takšni meri porušeno zaupanje, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do poteka odpovednega roka. Tožnik ni storil kaznivih dejanj, zato tudi zaupanje ni moglo biti porušeno. Tožniku se očitajo dejanja iz leta 2021, ko je po tem datumu še dve leti normalno deloval pri toženki in tudi izredno napredoval.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka pritožbene navedbe, predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Toženka je tožniku, ki je pri njej opravljal delo na delovnem mestu "policijski inšpektor specialist-pomočnik načelnika, policijski specialist II" izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 1. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Očitala mu je ravnanje, ki ima vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 257. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) ter kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po prvem odstavku 259. člena KZ-1. Prvostopenjska presoja o zakonitosti podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi temelji na pravilni ugotovitvi, da imajo tista tožniku očitana ravnanja, ki so v postopku dokazana, vse znake navedenih kaznivih dejanj, pri čemer so pravilno ugotovljene okoliščine takšne, da s tožnikom delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka.

6.Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo sledeče relevantno dejansko stanje: Dne 13. 8. 2021 je policist C. C. na kraju ob 10.25 uri na osebni avtomobil z registrsko številko ... na E. ulici v B. pritrdil izpolnjeno in podpisano obvestilo o prekršku številka ... zaradi kršitve določb ZPrCP. Občan A. A., tožnikov znanec, je istega dne (13. 8. 2021 - petek) v zvezi s storjenim prekrškom dvakrat klical tožnika, ki je bil takrat na dopustu, nato pa je oblikoval pisanje, iz katerega izhaja, da je on kršitelj ter prosi za izrek opozorila. Pisanje je bilo odloženo v poštni nabiralnik Policijske postaje B. enkrat v času do 16. 8. 2021 zjutraj. Tožnik je po dopustu v službo prišel dne 16. 8. 2021 (ponedeljek), ko je pisanje občana vzel iz nabiralnika. Tožnik je stopil do policista C. C., ki je izdal obvestilo o prekršku, in ga vprašal, če ima kaj proti, da se v tej zadevi izreče opozorilo, pri čemer je C. C. odgovoril, da nima nič proti, če je za to ustrezna podlaga. Tožnik je na vlogo občana odtisnil "prejeto 13. 8. 2021" in žig enote, pri čemer je zapis na dokumentu "izrečeno opozorilo" in podpis prispeval C. C. Iz dokaznega postopka izhaja, da v predmetnem prekrškovnem postopku niti policist C. C., niti kdo drug kršitelju dejansko opozorila ni izrekel, o tem pa je bil tožnik tudi seznanjen. Kljub temu je tožnik dne 30. 8. 2021 ob 10.38 uri z namenom, da se njegov znanec A. A. izogne plačilu globe, v evidenco FIO vnesel neresnični podatek, da je bilo izdano opozorilo, vnos pa napravil na policista C. C. Številka "...", ki jo je tega dne vpisal na vlogo občana, predstavlja vnos opozorila dne 30. 8. 2021 v računalniški sistem. Tožnik je na vlogo odtisnil še žig pregledano, se podpisal ter navedel datum 14. 8. 2021. Tako je bila zadeva vodena kot zaključena v popisu spisa, kjer je bilo navedeno, da je bilo 14. 8. 2021 izdano opozorilo in zadeva tega dne tudi rešena. S tožnikovim ravnanjem je prišlo do zabeleženja napačnih podatkov na vlogo občana, v delu, ko je tožnik opravil vnos opozorila v uradno evidenco in številko domnevnega izrečenega opozorila vpisal na vlogo občana, pa je zavestno na vlogi občana zabeležil lažne podatke, saj je vedel, da opozorilo dejansko ni bilo izrečeno, nato pa napačno zapisal, da je zadevo pregledal dne 14. 8. 2021 (ko ga niti ni bilo v službi) in s svojim podpisom in pečatom potrdil uradno listino z lažno vsebino, prav tako je posledično spravil organ v zmoto. Čeprav je bilo opozorilo evidentirano šele 30. 8. 2021 in FIO številka opozorila dne 14. 8. 2021, ko je tožnik zabeležil, da je zadevo pregledal in je bila s tem zaključena, sploh še ni obstajala, je bila na vlogi že navedena. Iz vloge je izhajalo, da je bilo opozorilo izrečeno, vpisano v FIO sistem in zadeva pregledana ter s tem rešena 14. 8. 2021, kar ni odražalo dejanskega stanja. Tožnikovo ravnanje je imelo za neposredno posledico dejstvo, da zoper lastnika vozila, s katerim je bil storjen prekršek, ni bil izdan plačilni nalog, ter da niti A. A., ki je bil dejanski kršitelj, ni plačal globe. Tako ugotovljeno dejansko stanje je utemeljena podlaga za zaključek o izpolnitvi vseh znakov očitanih kaznivih dejanj, nasprotne pritožbene navedbe, ki temu zaključku zgolj pavšalno ugovarjajo, so neutemeljene.

7.Tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje z navajanjem, da nekaterih dejanskih zaključkov sodišča ni mogoče preizkusiti, smiselno očita kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ta ni podana, saj je izpodbijana sodba utemeljena z ustreznimi razlogi tako dejanske kot tudi pravne narave. Ti so jasni, skladni in razumljivi, tako da je sodbo mogoče preizkusiti. Tožnik v pritožbi smiselno uveljavlja tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki prav tako ni podana, saj se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh tožnikovih navedb in dokaznih predlogov, ki so bistveni za odločitev. Kopija obrazca opozorila, ki ga izdaja Medobčinsko redarstvo (A20) brez prisotnosti kršitelja na kraju ni dokaz, ki bi lahko vplival na drugačno odločitev (tožnik namreč ne navaja, da bi Medobčinsko redarstvo takšno opozorilo izdalo po tem, ko je bilo predhodno že izdano obvestilo o prekršku), zato se sodišču prve stopnje do te listine ni bilo potrebno posebej opredeljevati. Navedene kršitve sodišče prve stopnje tudi ni storilo s tem, ko ni zaslišalo D. D., ki naj bi sodišču izpovedal o pravilni uporabi materialnega (prekrškovnega) prava. Pravilno je pojasnilo, da je namen dokaznega postopka dokazovanje za postopek odločilnih dejstev in ne razlaga prava, ki je v domeni sodišča.

8.Pritožba uveljavlja nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem oziroma dokazno oceno, vendar tudi ta kršitev po presoji pritožbenega sodišča ni podana, saj prvostopenjska dokazna ocena ustreza metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP. Dokazna ocena je pravilna, vsebinsko prepričljiva in v skladu s formalnimi okviri proste dokazne presoje.

9.Tožnik v pritožbi izpostavlja napačne ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da občan A. A. vloge na PP B. ni oddal dne 13. 8. 2021 (kot je to zapisano na vlogi), jo je pa oddal enkrat do dne 16. 8. 2021, ko je vlogo iz nabiralnika vzel tožnik, ko je prišel iz dopusta, ter da je bil dežurni policist F. F. dne 13. 8. 2021 ves čas prisoten in bi zagotovo slišal zvonjenje, če bi A. A. takrat dejansko zvonil, ker bi hotel oddati vlogo. S tem v zvezi sodišču očita tudi napačno sklicevanje na drugi odstavek 36. člena Uredbe o uradnem poslovanju. Navedene ugotovitve sodišča prve stopnje ter presoja o tem, kateri datum bi tožnik moral dne 16. 8. 2021, ko je vlogo vzel iz nabiralnika, odtisniti na vlogo, tudi če bi bile napačne, na pravilnost izpodbijane odločitve ne vplivajo. V zadevi je v zvezi z očitkom izpolnitve znakov kaznivih dejanj namreč ključnega pomena ugotovitev sodišča prve stopnje, da občanu A. A. opozorilo sploh nikoli ni bilo izrečeno, pri čemer je bilo to tožniku znano, slednji pa je kljub navedenemu ta neresnični podatek vnesel v uradne evidence, s svojim podpisom in pečatom potrdil uradno listino s to lažno vsebino ter tako omogočil, da se njegov znanec A. A. izogne plačilu globe.

10.Tožnik v postopku ni dokazal, da je bilo opozorilo izrečeno, niti, da je utemeljeno verjel, da je bilo izrečeno. Da opozorilo ni bilo izrečeno, povsem jasno izhaja iz izpovedi priče C. C., da bi prejel opozorilo (kako, kdaj oziroma na kakšen način), pa ni izpovedal niti A. A. Nasprotno iz dokaznega postopka izhaja, da je priča C. C. dne 13. 8. 2021 izdal obvestilo o prekršku (kar med strankama ni sporno), A. A. pa je pojasnil, da po tem, ko je oddal vlogo na PP B., ni več ničesar prejel. Sodišče prve stopnje je v zvezi z zatrjevanjem tožnika, da je mislil, da je C. C. kršitelju dejansko izrekel opozorilo, ker mu je to potrdil ob priliki srečanja na hodniku, utemeljeno verjelo drugačni izpovedi C. C., ki slednjega ni potrdil. V čem naj bi bila njegova izpoved nejasna, tožnik v pritožbi ne pojasni, iz zapisnika izpovedi te priče pa je razvidno, da je izpovedoval skladno, dosledno in jasno, kar pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, ki mu je iz tega razloga utemeljeno poklonilo vero. Pri presoji je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je C. C., čeprav je to zapisal na vlogo občana, tako v notranjih postopkih toženke, kot pred sodiščem kontinuirano izpovedoval, da občanu A. A. nikoli ni izrekel nobenega opozorila ter da slednjega ni rekel niti tožniku. Zgolj dejstvo, da je C. C. v notranjih postopkih toženke zanikal, da je on zapisal na vlogo občana "izrečeno opozorilo" in se zraven podpisal, v sodnem postopku pa je to priznal, ne poraja dvoma v verodostojnost njegove izpovedi v sodnem postopku niti v prepričljivost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil tožnik seznanjen z dejstvom, da opozorilo, kljub temu zapisu na vlogi, dejansko ni bilo izrečeno. C. C. je namreč prepričljivo izpovedal tudi o razlogih za takšno razhajanje. Sodišče prve stopnje pa je pri tem dokaznem zaključku poleg izpovedi C. C. utemeljeno upoštevalo tudi izkazan tožnikov interes, da se prekrškovni primer reši čim bolj ugodno za tožnikovega znanca A. A. ter določila Zakona o prekrških (ZP-1, 4., 48.c, 53., osmi odstavek 57. člena, 57.b člen), po katerih izrek opozorila v dani situaciji niti ni bil več mogoč, pri čemer je to moral vedeti tudi tožnik, kot dolgoletni policist. Ko je obvestilo o prekršku že izdano (kot v konkretnem primeru), to pomeni, da je postopek formalno začel teči, zato po njegovi izdaji opozorila, ki se kršitelju izda namesto sankcije, ni mogoče več izreči. Drugačno pritožbeno zatrjevanje nima podlage v določilih ZP-1. Iz obrazložitve sodbe tako povsem jasno izhaja, na podlagi česa je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnik vedel, da C. C. ni izrekel opozorila, zato nasprotne pritožbene navedbe niso utemeljene.

11.Glede na sosledje dogodkov, kot jih je natančno opisalo sodišče prve stopnje in ob odsotnosti konkretnega navajanja okoliščin, iz katerih bi bilo razumno sklepati, da je sodišče prve stopnje dejstva napačno ugotovilo, pritožbeno sodišče nima nikakršnega dvoma v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Pri tem pa je prepričano, da bi tožnik, v kolikor bi držalo, da je verjel, da je C. C. izrekel opozorilo, v dokumentacijo zapisal, na kakšen način je bilo opozorilo izrečeno, vendar tega ni storil, niti ni zatrjeval, da bi se ob manjku vsakršne sledljivosti dejanskega izreka opozorila, pri C. C. o tem pozanimal (oziroma bi mu C. C. o tem pojasnil), preden je to dejstvo vpisal v uradno evidenco.

12.Pravilna in ustrezno obrazložena je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da navedba datuma 14. 8. 2021 na vlogi ni bila napaka. Tožnik drugačnega pritožbenega stališča z ničemer ne obrazloži, zato se pritožbeno sodišče z očitki, ki so brez razlogov, ni ukvarjalo. Na stranki namreč leži breme utemeljitve pritožbe (3. točka 335. člena ZPP).

13.Sodišče prve stopnje je odpoved pogodbe o zaposlitvi presojalo izključno v okviru razlogov, ki so bili v njej navedeni, zato ne držijo pritožbene navedbe, da bi ugotavljalo morebitne druge kršitve ali razloge, na katere se ni skliceval že delodajalec. Delodajalec je v izredni odpovedi navajal, da je tožnik na vlogi občana zabeležil lažne podatke oziroma podatke, ki niso ustrezali dejanskemu stanju, ki jih je nato s svojim podpisom in pečatom potrdil. Zgolj v tem okviru je ugotavljalo tudi, ali je tožnikov zapis o prejemu vloge na dan 13. 8. 2021 pravilen, upoštevajoč Uredbo o upravnem poslovanju. S tem, ko je ugotovilo, da zapis ni pravilen, sodišče prve stopnje ni preseglo prvotne opredelitve dejanskih razlogov iz odpovedi, kot to neutemeljeno zatrjuje pritožba, saj se bistvo tako odpovedi kot razlogov sodišča osredinja na odločilno dejstvo, da opozorilo kršitelju ni bilo izrečeno, pri čemer je tožnik to vedel, pa je kljub temu to zapisal v uradno FIO evidenco, na vlogo občana A. A. pa s tem v zvezi zabeležil lažne podatke, s čimer je drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist.

14.Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je zakonita, če je podan eden od razlogov, določenih v prvem odstavku 110. člena ZDR-1 in če, kot določa prvi odstavek 109. člena ZDR-1, ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Tožnik v pritožbi navaja, da s svojimi ravnanji ni izpolnil znakov očitanih kaznivih dejanj, zato tudi zaupanje ni moglo biti porušeno do takšne mere, da delovnega razmerja ne bi bilo mogoče nadaljevati niti do poteka odpovednega roka. Tudi te pritožbene navedbe niso utemeljene. Kot pojasnjeno zgoraj, pritožbeno sodišče soglaša s pravilno presojo sodišča prve stopnje, da imajo dejanja tožnika vse znake očitanih kaznivih dejanj. Prav tako pravilna ter v izvedenih dokazih utemeljena je presoja, da je glede na naravo tožnikove kršitve toženka utemeljeno izgubila zaupanje v tožnika, zato od nje ni bilo mogoče pričakovati, da bo s tožnikom delovno razmerje nadaljevala do izteka odpovednega roka. Sodišče je pri tej presoji utemeljeno upoštevalo pisno izjavo v. d. generalnega direktorja Policije, ki se je skliceval na okoliščine in interese izhajajoče iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pravilno je tudi ovrednotilo poslanstvo Policije in naloge policista, od katerega se še posebej upravičeno pričakuje, da ne bo ravnal v nasprotju s predpisi, saj je zakonitost ravnanja policistov bistvena za zaupanje javnosti v Policijo. Zaupanje delodajalca v konkretnem primeru je tesno povezano s poslanstvom in vrednotami policije, ki jih s svojim načinom življenja in ravnanja udejanjajo policisti. Slednje pa je bilo v posledici ravnanj tožnika, ki bi se moral kot pomočnik komandirja PP B. še posebej zavedati svojega odgovornega položaja, porušeno, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Dejstvo, da je tožnik še dve leti po datumu, ko se mu očita storitev kaznivih dejanj, normalno delal pri toženki, na odločitev nima vpliva, saj se je toženka z dejstvom, da je tožnik izpolnil znake kaznivega dejanja seznanila šele dne 21. 12. 2023.

15.Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožnik ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajal izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16.Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker slednji niso bili priglašeni.

Zveza: