7. 11. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 18. oktobra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Psp 173/2003 z dne 14. 5. 2004 se ne sprejme.

Obrazložitev

A.

1.Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je zavrnilo zahtevek Republiškega zavoda za zaposlovanje (v nadaljevanju RZZ) zoper pritožnico na plačilo 172.866,00 SIT in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Zoper odločitev se je pritožila tožeča stranka (RZZ). Pritožnica je po izteku pritožbenega roka (15. 7. 2005) Višjemu delovnemu in socialnemu sodišču (v nadaljevanju VDSS) priglasila stroške postopka za opravljena procesna dejanja pred sodiščem prve in druge stopnje in predlagala VDSS, da hkrati s pritožbo odloči še o stroških postopka. Priglasitev stroškov po izteku za to določenega roka je utemeljevala z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-53/00 z dne 12. 6. 2003 (Uradni list RS, št. 63/03 in OdlUS XII, 66), s katero je Ustavno sodišče razveljavilo prvi odstavek 36. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 – v nadaljevanju ZDSS), kolikor je določal, da zavarovanec, ki v socialnem sporu uspe, ne more zahtevati povračila stroškov postopka od Zavoda skladno z načelom uspeha. VDSS je glede priglašenih pritožbenih stroškov odločilo, da pritožnica sama krije svoje stroške odgovora za pritožbo. V zvezi z naknadno predloženim stroškovnikom za opravljena dejanja pred sodiščem prve stopnje pa je v obrazložitvi zavzelo stališče, da ta stroškovnik ni upošteven, ker se pritožnica zoper stroškovni izrek sodbe sodišča prve stopnje ni pritožila.

2.Zoper sodbo VDSS vlaga pritožnica ustavno pritožbo in zatrjuje kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. VDSS naj bi jo storilo s tem, ko ni odločilo o stroških pritožnice pred sodiščem prve stopnje, ki jih je priglasila po odločitvi sodišča prve stopnje, vendar še v času pred odločitvijo VDSS. Navaja, da je stališče VDSS v neskladju z določbo 44. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS), saj je bila strankam dana pravica do priglasitve stroškov šele štiri mesece po izdaji sodbe sodišča prve stopnje. Pritožnica naj bi jo glede na pravilo o učinkih odločb Ustavnega sodišča imela, ne glede na to, da se zoper stroškovni del odločbe sodišča prve stopnje ni pritožila. Stališče VDSS naj bi pomenilo neutemeljen in z ničemer obrazložen odmik od določil o učinkovanju odločb Ustavnega sodišča, pri čemer naj VDSS ne bi odgovorilo na navedbe pritožnice glede odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-53/00 (22. člen Ustave). Zatrjuje tudi kršitev pravice do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), ker naj bi stranke, katerih postopek še ni pravnomočno končan, pravico do povračila stroškov lahko uveljavljale, pritožnici pa pravica ni bila priznana, čeprav v času priglasitve stroškov tudi njen postopek še ni bil pravnomočno končan.

B.

3.Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-53/00 razveljavilo prvi odstavek 36. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, kolikor je določal, da zavarovanec, ki v socialnem sporu uspe, ne more zahtevati povračila stroškov od Zavoda skladno z načelom uspeha. Iz razlogov, navedenih v tej odločbi, ki jih ne ponavlja, je Ustavno sodišče ugotovilo, da je izpodbijana ureditev v tem obsegu v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Ob tem je poudarilo, da velja razveljavitev za vse socialne spore v smislu 5. člena ZDSS, ne glede na to, ali nastopa zavarovanec v sporu na strani tožeče ali tožene stranke. Razveljavitev pomeni, da namesto razveljavljene določbe velja ureditev iz Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP). ZDSS namreč v prvem odstavku 14. člena določa, da se v postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči uporabljajo določbe ZPP, če ni z njim določeno drugače. Za primere, ko v sporu uspe Zavod, je še naprej v veljavi določba prvega odstavka 36. člena ZDSS. Prav tako se z odločbo ni poseglo v veljavnost drugega odstavka 36. člena in tudi ne tretjega odstavka tega člena, ki pa se ne razlikuje od identične določbe prvega odstavka 156. člena ZPP.

4.Učinke odločbe Ustavnega sodišča, s katero je bil razveljavljen zakon, določa v skladu s 161. členom Ustave 44. člen ZUstS. Zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, se po navedeni določbi ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. To pomeni, da razveljavitev učinkuje le na pravna razmerja, o katerih do razveljavitve še ni bilo pravnomočno odločeno, medtem ko na pravna razmerja, ki so s pravnomočnimi odločbami že urejena, praviloma nima učinka (tako npr. Ustavno sodišče v odločbi št. Up-712/02 z dne 1. 7. 2004 (Uradni list RS, št. 77/04).

5.Glavni očitek pritožnice je, da bi moralo VDSS zaradi odločbe Ustavnega sodišča avtomatično samo odločiti o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje, ker odločitev sodišča zaradi pritožbe tožeče stranke (RZZ) še ni bila pravnomočna. Ker tega ni storilo, naj bi pritožnici kršilo pravico do sodnega varstva. Ta očitek je neutemeljen. Prvi odstavek 23. člena Ustave posamezniku zagotavlja zgolj pravico do sodnega varstva (v smislu dostopa do sodišča prve stopnje) in pravico do meritorne odločitve v sodnem postopku. Pritožnici zato z domnevno nepravilno odločitvijo sodišča druge stopnje ta pravica ni mogla biti kršena.

6.Pritožnica zatrjuje tudi kršitev 22. člena Ustave, ki naj bi jo VDSS storilo s tem, da je sprejelo odločitev, ki naj bi pomenila neutemeljen in z ničemer obrazložen odmik od določb o učinkovanju odločb Ustavnega sodišča, pri čemer naj ne bi odgovorilo na navedbe pritožnice glede odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-53/00. Tega izpodbijani sodbi ni mogoče očitati. VDSS je razumno obrazložilo, zakaj ni upoštevalo naknadno predloženega stroškovnika pritožnice, s čimer je posredno odgovorilo tudi na pritožničine navedbe glede že večkrat omenjene odločbe Ustavnega sodišča. Stališče pritožnice, da bi moralo VDSS zaradi odločbe Ustavnega sodišča avtomatično samo odločiti o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje, je zmotno. Sodišče ne more po uradni dolžnosti odločati o stroških, temveč jih mora stranka uveljavljati. V obravnavanem primeru bi sodišče druge stopnje to lahko storilo (in pri tem upoštevalo odločbo Ustavnega sodišča) le v primeru, če bi pritožnica zoper odločitev sodišča prve stopnje vložila pritožbo, česar pa ni storila. Tudi če bi odločitev VDSS presojali z vidika nepravnomočnosti odločitve o stroških postopka, ker se je zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožila tožeča stranka, VDSS odločitve o stroških ne bi smelo spremeniti v korist pritožnice. V skladu z določbo 359. člena ZPP namreč sodišče druge stopnje ne sme spremeniti sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona. To v obravnavanem primeru pomeni, da VDSS odločitve o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje ne bi smelo spremeniti tako, da bi odločilo, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti pritožnici. Takšna odločitev bi bila v škodo tožeče stranke, ki se je edina pritožila, in zato glede na citirano določbo 359. člena ZPP nezakonita. Zaradi navedenega pritožnici ni bila kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki je v sodnih postopkih le poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave.

7.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan