Jedro

Sodišči nižjih stopenj nista storili nobene kršitve s tem, ko nista vsebinsko presojali ugovora o neupravičeni obogatitvi tožnice na račun toženke zaradi zatrjevanih vlaganj v sporne nepremičnine. Za presojo zahtevka o tožničinem lastništvu nad nepremičninami presoja teh trditev namreč ni bila pravno relevantna. Morebitna toženkina vlaganja v nepremičnine sama po sebi ne bi pomenila, da tožnica z dnem uveljavitve ZSKZ ne bi postala lastnica teh nepremičnin. Lahko pa bi predstavljala podlago za zahtevek za povračilo vrednosti vlaganj oziroma večvrednosti nepremičnin, a takega zahtevka ni postavila.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica postala lastnica (do celote) 9 spornih nepremičnin v k. o. ... Toženki je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožnice.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženke in potrdilo izpodbijano sodbo ter toženki naložilo, da krije lastne pritožbene stroške.

3. Toženka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo, v kateri zatrjuje bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Revizijskemu sodišču prvenstveno predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne; podrejeno pa predlaga razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve ali druge stopnje v novo sojenje. Priglaša revizijske stroške.

4. Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

**Dejanski okvir spora**

5. V postopku so bila ugotovljena naslednja bistvena dejstva: − sporne nepremičnine so bile v družbeni lastnini in jih je toženka pridobila v uporabo na podlagi Zapisnika št. ... z dne 2. 3. 1965, dopolnjenega dne 12. 2. 1966 (v nadaljevanju Zapisnik); − iz Zapisnika izhaja, da so bile nepremičnine dane le v uporabo, ne pa, da bi bile zamenjane za kakšne druge nepremičnine oziroma da naj bi bila zanje dana kakšna druga odmena; − toženka oziroma njena pravna prednica je bila statusno organizirana kot temeljna organizacija kooperantov (TOK) in se je najkasneje 21. 1. 1993 preoblikovala v zadrugo; − nepremičnine so imele na dan 10. 3. 1993 status najboljšega kmetijskega zemljišča, ne pa statusa zazidanih stavbnih zemljišč.

**Odločitev sodišč nižjih stopenj**

6. Temelj za presojo sodišč nižjih stopenj, da je tožnica postala lastnica spornih nepremičnin, predstavlja 14. člen Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije2 (v nadaljevanju ZSKZ). Ker je šlo leta 1965 za neodplačen prenos zemljišč v uporabo toženke, so zemljišča z dnem uveljavitve ZSKZ po samem zakonu postala last države in se prenesla na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS. Sodišči nista izvedli dokazov z zaslišanjem prič, ki naj bi potrdile, da je šlo za odplačno pridobitev zemljišč z menjavo. Toženkine trditve glede tega so bile namreč presplošne, trditvene podlage pa toženka niti po pozivu ni dopolnila. Prav tako nista presojali trditev glede neupravičene obogatitve tožnice zaradi toženkinih vlaganj v zemljišča, ker v zvezi s temi trditvami toženka ni postavila nobenega izrecnega in konkretnega zahtevka, niti v obliki pobotnega ugovora. Zato tudi nista izvedli dokaza z izvedencem kmetijske stroke za cenitev zemljišč.

**Revizijske navedbe**

7. Revidentka uvodoma trdi, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in da se sodišče druge stopnje do določenih pritožbenih argumentov ni opredelilo, zaradi česar naj bi bila podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku3 (v nadaljevanju ZPP). Poudarja, da je sporne nepremičnine pridobila odplačno. Iz Zapisnika naj bi ne izhajala neodplačnost njihove pridobitve. Tudi vsi takratni predpisi naj bi nalagali izključno odplačno pridobitev, česar naj bi sodišče ne upoštevalo. Sodišče naj bi moralo izvesti dokaze s postavitvijo izvedenca kmetijske stroke in z zaslišanjem prič. Zmotno naj bi bilo stališče, da bi morala toženka v zvezi s trditvami glede večvrednosti zemljišč uveljavljati pobotni ugovor. Ne gre namreč za istovrstni terjatvi. Sodišče bi moralo presojati njen ugovor neupravičene obogatitve. Zmotno naj bi bilo uporabljeno tudi materialno pravo. Toženka naj bi s preoblikovanjem v zadrugo ustvarila zadružno lastnino, zato naj bi ne šlo za družbeno lastnino, ki bi se lahko po 14. členu ZSKS prenesla na tožnico.

**Presoja utemeljenosti revizije**

8. Revizija ni utemeljena.

9. Revizijske navedbe o tem, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in da se sodišče druge stopnje do določenih pritožbenih argumentov ni opredelilo, so povsem pavšalne in nekonkretizirane. Naloga revizijskega sodišča ni, da v izpodbijanih odločbah sámo išče morebitne procesne kršitve, temveč da preveri resničnost in utemeljenost revizijskih navedb o točno opredeljeni kršitvi. Če stranka trdi, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, mora torej navesti, katera naj bi bila ta dejstva. Prav tako mora konkretno navesti, do katerih pritožbenih argumentov naj bi se sodišče druge stopnje ne opredelilo. Temu standardu revizija ni zadostila.

10. Revizijske trditve, da je toženka sporne nepremičnine pridobila odplačno, pomenijo izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijo je namreč mogoče vložiti samo zaradi določenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 370. člena ZPP). Revizijska interpretacija vsebine Zapisnika je tako neupoštevna, saj gre za izpodbijanje dokazne presoje, ki je prestala preizkus tudi na pritožbeni stopnji. Na ugotovitev sodišč nižjih stopenj, da so bile nepremičnine neodplačno pridobljene v uporabo, je revizijsko sodišče zato vezano. Te ugotovitve revidentka ne more izpodbiti niti preko trditev, da ji sodišče prve stopnje ni dalo možnosti dokazati odplačnost, ker naj bi neutemeljeno zavrnilo izvedbo dokaza z zaslišanjem prič, ki naj bi potrdile, da je šlo za odplačen posel – menjalno pogodbo. Obe sodišči nižjih stopenj sta ji že pojasnili, da so bile njene trditve v zvezi s tem zatrjevanim poslom preveč pavšalne, da bi bilo mogoče adekvatno ugotavljati njegovo odplačnost. Ni namreč navedla, katere nepremičnine naj bi dala v zameno, niti primerjalne vrednosti domnevno zamenjanih nepremičnin. Odveč ni dodati niti to, da je sodišče prve stopnje toženko pozvalo, naj svoje navedbe dopolni, pa tega ni storila.

11. Sodišči nižjih stopenj prav tako nista storili nobene kršitve s tem, ko nista vsebinsko presojali ugovora o neupravičeni obogatitvi tožnice na račun toženke zaradi zatrjevanih vlaganj v sporne nepremičnine. Za presojo zahtevka o tožničinem lastništvu nad nepremičninami presoja teh trditev namreč ni bila pravno relevantna. Morebitna toženkina vlaganja v nepremičnine sama po sebi ne bi pomenila, da tožnica z dnem uveljavitve ZSKZ ne bi postala lastnica teh nepremičnin. Lahko pa bi predstavljala podlago za zahtevek za povračilo vrednosti vlaganj oziroma večvrednosti nepremičnin, a takega zahtevka – kot sta ugotovili sodišči nižjih stopenj – toženka ni postavila. Ali je pobotni ugovor za to primeren ali ne, niti ni pomembno, saj toženka ni postavila niti takega ugovora niti drugače oblikovanega zahtevka. Sodišče druge stopnje pa ji je pravilno pojasnilo tudi to, da pravnomočnost izpodbijane sodbe ni ovira za morebitne nadaljnje obogatitvene zahtevke. Ker sodiščema navedenih trditev ni bilo treba presojati, jima tudi ni bilo treba izvesti dokaza z izvedencem kmetijske stroke, ki naj bi ovrednotil razliko v prejšnji in sedanji vrednosti zemljišč. Dokazi se namreč izvajajo le za dokazovanje pravno relevantnih dejstev.

12. Pri navedbah v zvezi z zmotno uporabo materialnega prava revidentka zgolj ponavlja svoje pritožbene trditve in pri tem izhaja iz zmotne predpostavke, da so bile nepremičnine pridobljene odplačno. Že sodišče druge stopnje ji je pravilno pojasnilo (in s tem pojasnilom se revizija ne sooči), da bi – ker je dejansko šlo za neodplačno pridobitev - nepremičnine v vsakem primeru, tudi če bi prišla v upoštev uporaba Zakona o zadrugah4 (v nadaljevanju ZZad), postale last države, in sicer že ob uveljavitvi ZZad. Ker pa slednji v konkretnem primeru ne pride v poštev, saj se je toženkina pravdna prednica v zadrugo preoblikovala šele po uveljavitvi ZZad, so nepremičnine ostale v družbeni lasti še do uveljavitve ZSKZ, ko so po samem zakonu postale last države. To pojasnilo je tudi povsem skladno s stališčem Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 408/2011 z dne 19. 1. 2012. **Odločitev o reviziji**

13. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

**Odločitev o revizijskih stroških**

14. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker toženka z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje revizijske stroške (II. točka izreka).

1 Ur. l. RS, št. 10/1993 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami. 2 Vrhovno sodišče je na podlagi prehodne določbe prvega in tretjega odstavka 125. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-E (Ur. l. RS, št. 10-463/2017) odločalo na podlagi določb ZPP, ki so veljale pred uveljavitvijo novele ZPP-E. 3 Ur. l. RS, št. 13/1992 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami.