Jedro

Napačno je stališče, da mora sodišče druge stopnje (na seji) presojati verodostojnost predloženih novih dokazov, saj to lahko stori le, če samo opravi obravnavo. Pritožbeno sodišče na seji presoja le, ali so novi dokazi taki, da kažejo, če gre za odločilna dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje že ugotavljalo, da je dejansko stanje v izpodbijani sodbi zmotno ugotovljeno oziroma če gre za dejstva, ki jih sploh ni ugotavljalo, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega R.B. za varstvo zakonitosti se zavrne. Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojeni R.B. dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 150.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Grosupljem je s sodbo z dne 4.3.2003 obsojenega R.B. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ponarejanja listin po 3. v zvezi s 1. odstavkom 256. člena KZ. Po 50. členu KZ je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 3. odstavku 256. člena istega zakonika določilo kazen tri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi enega leta po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. V skladu z 69. členom KZ je obsojencu odvzelo spričevalo Centra za dopisno izobraževanje Univerzum Ljubljana z dne 22.2.2001. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčevih zagovornikov kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki iz razlogov po 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP vložili zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa da izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva ne obrazloži, katere kršitve zakona v kazenskem postopku naj bi storilo sodišče druge stopnje, s tem da se ni opredelilo na listine, na katere so se v pritožbi sklicevali obsojenčevi zagovorniki. Prav tako pa da zahteva ni obrazložila, kako naj bi zatrjevana kršitev vplivala na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Točna je navedba v zahtevi, da so obsojenčevi zagovorniki v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo navajali, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno verjelo izpovedbi priče M.V., ki je povedal, da je Center za dopisno izobraževanje Univerzum v Ljubljani obsojencu priznal dva predhodno opravljena izpita, kar pa da je v nasprotju s sklepom istega centra z dne 8.4.1998, iz katerega je razvidno, da se v skladu s 46. členom Pravilnika o preverjanju in ocenjevanju znanja R.B.-ju priznajo izpiti iz slovenskega jezika in književnosti, umetnosti, računalništva in informatike, geografije in tehničnega risanja. Pritožbi so vložniki predložili tudi omenjeni sklep centra za dopolnilno izobraževanje.

Ni pa mogoče pritrditi zahtevi, da se sodišče druge stopnje do teh pritožbenih navedb ni opredelilo, pač pa se je zadovoljilo z ugotovitvijo, da navedbe pritožnika, da je opravil pet izpitov, ne izpodbijajo zaključkov prvostopenjskega sodišča, do katerih je prišlo na podlagi izpovedbe priče V., da sta bila obsojencu priznana dva izpita iz prejšnjega izobraževanja.

Čeprav vložniki v zahtevi izrecno ne navajajo, katero kršitev naj bi po njihovem vedenju storilo sodišče druge stopnje, je očitno, da glede na vsebino uveljavljajo tisto iz 1. odstavka 395. člena ZKP. Po tej določbi sodišče druge stopnje presodi navedbe pritožbe. Če tega ne stori, lahko s kršitvijo 1. odstavka 395. člena ZKP stori kršitev iz 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, če je ta vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe.

Napačno je stališče vložnikov, da mora sodišče druge stopnje (na seji) presojati verodostojnost predloženih novih dokazov, saj to lahko stori le, če samo opravi obravnavo. Pritožbeno sodišče na seji presoja le, ali so novi dokazi taki, da kažejo, če gre za odločilna dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje že ugotavljalo, da je dejansko stanje v izpodbijani sodbi zmotno ugotovljeno oziroma če gre za dejstva, ki jih sploh ni ugotavljalo, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Sodišče druge stopnje je v sodbi navedlo, da je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da spričevalo o zaključnem izpitu vsebuje takšne pomanjkljivosti, da je tudi iz tega razloga jasno, da ne izhaja od izdajatelja, to je od Centra za dopisno izobraževanje Univerzum v Ljubljani, ter se pri tem pravilno oprlo tudi na izpovedbo priče M.V. Obrazložilo je tudi, da navedbe pritožnikov, da naj bi obsojenec opravil več izpitov (pet) in ne le dva, kot je zatrjevala omenjena priča, pravilnih dokaznih sklepov prvostopenjskega sodišča ne izpodbija. Glede na tako argumentacijo v drugostopenjski sodbi je očitno stališče pritožbenega sodišča, da se je vsebinsko opredelilo, da predlagani dokaz ne utemeljuje trditve v pritožbi, da je dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Pri tem listine, na katere se sklicujejo vložniki, izrecno ni omenjalo. Upoštevati pa je treba, da je namen izvedbe dokazov ugotavljanje pravno relevantnih dejstev. S tem da je sodišče druge stopnje jasno povedalo, da dejstva (četudi bi bila podana), ki jih vložnik zatrjuje s sklicevanjem na navedeni dokaz, ne vzbujajo nobenega dvoma v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, je zavzelo določno stališče, da izvedba tega dokaza v postopku ni potrebna. Kolikor zahteva zatrjuje drugače, se z njo ni mogoče strinjati.

Obsojenec je bil spoznan za krivega, da je na upravni enoti predložil uradni osebi spričevalo o zaključnem izpitu, ki je bilo krivo, saj zaključnega izpita obsojenec sploh ni opravljal in tudi podpis ravnatelja je bil ponarejen. Glede na tak opis dejanja je tudi povsem nepomembno, ali je navedeni center za dopisno izobraževanje obsojencu priznal dva ali pet izpitov iz prejšnjega šolanja. Očitno je, da se v pritožbi predlagani dokaz ne nanaša na pravno relevantno dejstvo in je tudi s tega vidika pravnomočna odločba zakonita.

Kolikor pa vložniki navajajo, da bi se v primeru, če bi se izkazalo, da je center za dopisno izobraževanje obsojencu priznal pet in ne le dva izpita iz prejšnjega izobraževanja, glede na to po vsebini kontrolno dejstvo, postavilo vprašanje verodostojnosti celotne izpovedbe priče M.V., pa uveljavljajo razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicujejo zagovorniki obsojenega R.B., niso podane, zahtevo pa so vložili tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je obsojeni R.B. po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 150.000,00 SIT. Pri odmeri povprečnine je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčeve gmotne razmere in da je šlo za razmeroma nezapleteno zadevo.