Jedro

Drugi odstavek 39. člena ZMV-1 določa, da mora lastnik registriranega vozila odjaviti vozilo pri registracijski organizaciji in hkrati z odjavo izročiti registrske tablice, in sicer v primerih, ki so navedeni v 1. do 8. točki tega odstavka. Čeprav citirana določba določa, da mora lastnik vozila hkrati z odjavo izročiti tudi registrske tablice, to še ne pomeni, da je vozilo mogoče odjaviti le ob predložitvi registrskih tablic in da storilec obveznosti odjave vozila objektivno ni mogel izpolniti, ker registrskih tablic ni imel v posesti. Obveznost lastnika registriranega vozila je, da v primerih, ki so taksativno določeni v citirani določbi, registrirano vozilo odjavi. Hkrati z odjavo je sicer dolžan izročiti tudi registrske tablice, vendar pa te obveznosti ni mogoče razlagati kot pogoja za odjavo vozila, kar je pravilno pojasnilo tudi že sodišče prve stopnje. Citirana določba namreč ne predpisuje, da je odjava vozila mogoča le ob predložitvi registrskih tablic, to tudi ne izhaja iz njene dikcije.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Storilec mora plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka v znesku 60,00 EUR.

Obrazložitev

1. Prekrškovni organ Upravna enota Krško je z uvodoma navedenim plačilnim nalogom storilca spoznal za odgovornega za prekršek po desetem odstavku 39. člena Zakona o motornih vozilih (ZMV-1), za kar mu je izrekel globo v znesku 250,00 EUR. Zoper plačilni nalog je storilec po zagovornici vložil zahtevo za sodno varstvo, o kateri je odločilo Okrajno sodišče v Krškem in jo s sodbo ZSV 100/2023 z dne 29. 11. 2023 kot neutemeljeno zavrnilo in storilcu naložilo plačilo stroškov postopka - sodno takso v znesku 40,00 EUR.

2. Proti sodbi se pravočasno pritožuje storilec po zagovornici. Sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da drugi odstavek 39. člena ZMV-1 jasno in brezpogojno določa, da mora lastnik registriranega vozila vozilo odjaviti pri registrski organizaciji in hkrati z odjavo izročiti registrske tablice; da sta obveznost odjave vozila in izročitve registrskih tablic določeni kumulativno; da storilec registrskih tablic objektivno ni mogel izročiti, saj z njimi v času, ko je bil s strani UE Krško opozorjen na obveznost odjave vozila, ni razpolagal; da niti zakon niti poziv UE Krško o odjavi vozila ne vsebujeta kakršnegakoli dostavka, da se lahko odjava vozil opravi tudi brez vrnitve registrskih tablic ter da je zakonska določba jasna; da storilec na podlagi zakonskih določb in poziva UE Krško ni mogel vedeti, kako zadeve glede odjave vozila potekajo v praksi, niti mu tega ni bilo treba vedeti, saj morajo biti zakonske določbe in pravni pouki institucij jasni in določni. Storilec je ravnal skladno z zakonom in mu ni mogoče očitati nobene malomarnosti, saj ni niti lahkomiselno mislil, da njegovo dejanje ne bo imelo prepovedanega učinka, niti ni mislil, da bo lahko preprečil prepovedani učinek. Obveznosti, ki mu je bila naložena z zakonom in s pozivom UE Krško, objektivno ni mogel izpolniti, zato njegovo ravnanje ni bilo malomarno, ampak skladno z zakonom, kljub temu pa je nastala posledica, ki jo zakon opredeljuje kot prekršek. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo razveljavi.

3. Pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti na podlagi 159. člena Zakona o prekrških (ZP-1), upoštevajoč, da se pritožba zoper odločitev sodišča prve stopnje o zahtevi za sodno varstvo obravnava po določbah pritožbenega postopka v rednem sodnem postopku (šesti odstavek 66. člena ZP-1), ugotavlja, da v postopku proti storilcu ni prišlo do bistvenih kršitev določb postopka o prekršku ali kršitev materialnega prava na škodo storilca, pritožba storilčeve zagovornice pa tudi ni utemeljena.

4. Drugi odstavek 39. člena ZMV-1 določa, da mora lastnik registriranega vozila odjaviti vozilo pri registracijski organizaciji in hkrati z odjavo izročiti registrske tablice, in sicer v primerih, ki so navedeni v 1. do 8. točki tega odstavka. Čeprav citirana določba določa, da mora lastnik vozila hkrati z odjavo izročiti tudi registrske tablice, to še ne pomeni, da je vozilo mogoče odjaviti le ob predložitvi registrskih tablic in da storilec obveznosti odjave vozila objektivno ni mogel izpolniti, ker registrskih tablic ni imel v posesti. Obveznost lastnika registriranega vozila je, da v primerih, ki so taksativno določeni v citirani določbi, registrirano vozilo odjavi. Hkrati z odjavo je sicer dolžan izročiti tudi registrske tablice, vendar pa te obveznosti ni mogoče razlagati kot pogoja za odjavo vozila, kar je pravilno pojasnilo tudi že sodišče prve stopnje. Citirana določba namreč ne predpisuje, da je odjava vozila mogoča le ob predložitvi registrskih tablic, to tudi ne izhaja iz njene dikcije. Poleg tega bi bil storilec ravno v takem primeru v pozivu UE Krško opozorjen oziroma poučen o tem, da je vozilo mogoče odjaviti le ob izročitvi registrskih tablic. Ob pojasnjenem pritožbeno sodišče kot neutemeljene zavrača pritožbene navedbe, da storilec obveznosti odjave vozila objektivno ni mogel izpolniti.

5. Kar se tiče odnosa storilca do očitane mu kršitve, pa pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da je storilec ravnal povsem pasivno in se na poziv upravne enote ni odzval; upravni enoti ni sporočil, da ne razpolaga z registrskimi tablicami vozila niti se ni pozanimal o možnostih odjave vozila iz prometa brez vračila registrskih tablic, čeprav je bil v pozivu seznanjen, da je opustitev dolžnosti odjave vozila prekršek. Prav tako je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da bi moral biti storilec že zato, ker se ukvarja z dejavnostjo izposoje vozil, seznanjen s pravili in pogoji za odjavo vozila iz prometa.

6. Pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialne določbe ZP-1 in predpisa, ki določa prekršek, to je ZMV-1, prav tako je pravilen tudi pravni zaključek o storilčevi krivdni obliki, sankcija za obravnavani prekršek pa je bila storilcu izrečena v predpisani višini.

7. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 zavrnilo pritožbo storilčeve zagovornice kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

8. Ker storilčeva zagovornica s pritožbo ni uspela, mora storilec na podlagi določb 147. člena ZP-1 in določb Zakona o sodnih taksah (ZST-1) plačati sodno takso za pritožbeni postopek. Pritožbeno sodišče je pri odmeri sodne takse upoštevalo opombo 8,2 ZST-1 in je na podlagi tarifne številke 8132 ZST-1 s faktorjem 1,5 pomnožilo znesek sodne takse iz tarifne številke 8212 ZST-1 (zavrnitev zahteve za sodno varstvo) tako, da mora storilec plačati sodno takso v znesku 60,00 EUR, in sicer v roku in na način, kot bo to navedeno v pozivu za plačilo, sicer se bo sodna taksa prisilno izterjala.