Jedro

Tudi procesno pobotanje se opravi za nazaj, torej učinkuje od trenutka, ko sta si terjatvi stopili nasproti, tako da je mogoče ugovarjati v pobot terjatev, ki je zastarala. Vendar mora sodišče na ugovor tožeče stranke pri pobotu upoštevati le tisti del njene terjatve, ki je nastal, preden je terjatev tožene stranke zastarala. V sodbi zaradi pobotnega ugovora mora sodišče v izreku odločiti tako o obstoječem kot o neobstoječem delu terjatve, uveljavljane v pobot, kolikor njen skupni znesek ne presega višine tožbenega zahtevka. Zakon o pravdnem postopku predvideva procesni pobotni ugovor kot obrambno sredstvo tožene stranke zoper, zato tožeča stranka v pravdi ne more uveljavljati pobota proti terjatvam, ki jih tožena stranka uveljavlja v pobot.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstaja terjatev tožnice proti tožencu v znesku 1.956.250,00 z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 6.250,00 SIT od 20.6.1992 dalje, od zneska 1.950.000,00 SIT pa od 5.5.2000 dalje. Nadalje je ugotovilo, da obstaja terjatev toženca proti tožnici v znesku 420.015,60 SIT, in izreklo da se medsebojni terjatvi pravdnih strank pobotata do višine 420.015,60 SIT ter se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne. Tožencu je sodišče prve stopnje nato naložilo, naj tožnici plača znesek 1.536.234,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.5.2000 ter ji povrne stroške pravdnega postopka v znesku 132.684,41 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.5.2000. Proti takšni sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki, vsaka v delu, v katerem v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uspela.

Tožnica se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča ni davek. Plačati ga morajo uporabniki stavbnega zemljišča, kar pa tožnica po toženčevi krivdi ni. Toženec bi lahko stanje na solastni nepremičnini spreminjal le na podlagi tožničinega soglasja. Nujna vzdrževalna dela bi lahko opravil, če bi to izposloval v nepravdnem postopku. Tožnica z vzdrževalnimi deli ni bila obogatena, od njih nima nobene koristi. Hiša bi bila tudi brez teh del uporabna za normalno bivanje. Morebitna obrabljenost bi kvečjemu vplivala na višino uporabnine, do katere je tožnica upravičena. To je tožnica v svojem zahtevku tudi upoštevala. Sodišče ni dovolj kritično presojalo toženčeve izpovedbe o opravljenih delih in izvedenskega mnenja. Sodišče je tudi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ko tožnici ni omogočilo, da bi sodelovala pri ogledu hiše in osebno ugotovila, ali se je stanje od njene odselitve v resnici spremenilo ali pa je izvedenec le nasedel tožnikovim trditvam. Tožnica meni, da bi bilo ogled potrebno ponoviti v njeni prisotnosti. Če ji toženec ponovno ne bi dovolil vstopa, sodišče dokaza z izvedencem sploh ne bi smelo upoštevati. Tožnica še navaja, da je toženec pobotno izjavo podal šele v pravdi, zato bi moral postaviti zahtevek za ugotovitev obstoja svoje zatrjevane terjatve, česar pa ni storil. Sodišče ne bi smelo odločiti brez zahtevka. Tudi v primeru pobotanja bi sodišče moralo upoštevati tožničin pobotni ugovor, da se toženčeve terjatve štejejo za pobotane z njeno terjatvijo za plačilo uporabnine za čas od leta 1983 do leta 1992, ko uporabnine ni uveljavljala. Toženčeve terjatve, ki jih uveljavlja v pobot so tudi zastarale. Izpodbijane sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, saj nima razlogov o tem, kdaj so posamezne terjatve nastale oziroma zapadle. Sodišče prve stopnje neutemeljeno tožencu ni naložilo v plačilo obresti od zneska 6.250,00 SIT za obdobje od 20.6.1992 do 5.5.2000, saj nasprotni terjatvi ugasneta šele z izdajo sodbe, s katero sodišče izreče pobotanje.

Toženec se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, naj sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju predlaga dopolnitev dokaznega postopka z zaslišanjem V. M. in A. M. U. ter vpogled dveh fotografij in izjave V. M. z dne 1.9.2000. Navaja, da tožencu ni bil dan tridesetdnevni rok za pripravo odgovora na razširitev tožbe. Toženec ni pasivno legitimiran za plačilo 1.950.000,00 SIT, sodišče ni pravilno ugotovilo njegove nasprotne terjatve do tožnice. Ni pa sporna tožničina terjatev v znesku 6.250,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Stranka mora navesti vsa dejstva in predlagati dokaze na prvem naroku za glavno obravnavo, na poznejših pa le, če tega brez svoje krivde ni mogla prej. V zadevi je bil prvi narok opravljen dne 29.3.2000 in tožnica je uveljavljala plačilo za čas od 1.3.1992 do 1.3.1997. Za naprej ni zahtevala uporabnine niti je ni zahtevala v višini 25.000,00 SIT za celotno obdobje. Dejansko stanje se do obravnave 5.5.2000 glede uveljavljane uporabnine ni spremenilo, tako da je tožnica zamudila prekluzivni rok za navajanje novih dejstev in zvišanje tožbenega zahtevka. Gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Toženec nadalje navaja, da ne zaseda in ne uporablja tožničine polovice nepremičnine. Res premoženje ni razdeljeno, a to ni ovira, da ne bi uporabljala zgornje etaže. Njene prostore je deloma zasedala njuna hči V., čemur tožnica ni nasprotovala. Toženec prilaga hčerino izjavo, s katero dovoljuje materi posest in uporabo dela stanovanjske hiše, enako ji dovoljuje tudi toženec. Odgovoriti je treba na vprašanje, ali je tožnica sama in prostovoljno opustila posest in souporabo nepremičnine ter jo vsaj deloma prepustila hčeri. Obrazložitve razvezne sodbe ni mogoče upoštevati kot dokaza o toženčevem aktivnem onemogočanju tožnice, da bi souporabljala hišo. Tožnica je z zapustitvijo družine in mladoletnih otrok sama povzročila razpad družine. Tožnica je iz hiše odšla prostovoljno, ker si je našla novega partnerja in se je leta 1984 poročila. Nikoli se ni vračala niti ni sprožila nobenega postopka za prepustitev posesti. Njen zahtevek je namenjen le pridobitvi ugodnejšega položaja pri prodaji hiše. Tožnik bi bil dolžan plačati samo, če bi bil neupravičeno obogaten. Njuna hči A. je tožnico večkrat prosila, naj njej in njeni družini dovoli uporabo stanovanja, a jo je zavrnila, češ da bo stanovanje oddala v najem. S tem je jasno izkazala svojo pravico razpolaganja, ki je temeljila na soposesti in souporabi stanovanja. Tožnica bi morala svoj zahtevek usmeriti na hčer V. Sodišče je sicer pravilno ugotavljalo višino toženčeve terjatve do tožnice in opravil pobotanje, vendar ni ugotovilo vseh terjatev, ki so dokazane, deloma pa je napačno ocenilo, da gre za zastarane terjatve. Sodišče je ugotavljalo vrednost del po sedanji vrednosti, čeprav je bila vrednost ob izvedbi bistveno višja. Tožničine in toženčeve terjatve so se stekle, ko so bila dela narejena oziroma ko so nastale terjatve iz naslova uporabnine. Sodišče ni upoštevalo vrednosti zunanjih del in del na stanovanjski hiši zaradi izboljšave. Ni bil upoštevan nadstrešek ob garaži, obitje čela garaže in koruznjak. Zaradi vseh teh del se je povečala vrednost celotne nepremičnine, katere solastnica je tožnica. Tožnica je obogatena, toženec pa prikrajšan. Toženčeva nasprotna terjatev je celo višja od tožničine, tako da ji po pobotanju ne pripada nič. Sodišče je napačno zaključilo, da je zahtevek iz toženčevega pobotnega ugovora za izdelavo nadstreška nad verando zastaran. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo pobotni ugovor glede prispevka k stroškom ogrevanja. Stanovanje v zgornji etaži je moralo biti ogrevano, saj bi sicer zmrznila voda v ceveh in bi nastala škoda.

Pritožbi sta utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je kot med pravdnima strankama nesporno ugotovilo, da sta solastnika vsak do 1/2 stanovanjske hiše in imetnika pravice uporabe stavbne parcele, na kateri hiša stoji. Tožnica je navajala, da je hišo v celoti uporabljal toženec, sama pa je ni mogla, zato zahteva plačilo uporabnine za obdobje petih let pred vložitvijo tožbe do vključno junija 1998 v skupnem znesku 1.950.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnica poleg tega zahteva še sorazmeren znesek kupnine, ki jo je toženec prejel za solastno vozilo, in sicer v višini 6.250,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, katere obstoj pa med strankama ni sporen. Toženec se je branil, da ni pasivno legitimiran za terjatev, saj ni uporabljal tožničine polovice hiše, temveč del tožničinih prostorov zaseda njuna hči, podrejeno pa je uveljavljal procesno pobotanje dolga s svojimi terjatvami proti tožnici, in sicer zaradi sorazmernega plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, vzdrževalnih in obnovitvenih del na solastni nepremičnini, ogrevanja hiše ter premalo plačane preživnine za hčer. Pravno podlago tožničinega zahtevka predstavljata določbi 14. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Ur. l. SFRJ, št. 6/80 in 36/90), da ima solastnik pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu delu, ne da bi kršil pravico drugih solastnikov, in 219. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89), da lahko imetnik stvari ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, zahteva od tistega, ki je njegovo stvar uporabil v svojo korist, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da pri tem ni pomembno dejstvo, ali je toženec dejansko uporabljal celo hišo in se s tem okoristil, temveč, da bi se lahko, glede na to, da je tožnici onemogočal uporabo solastne hiše. Toženec je s tem nase prevzel tveganje, da bo imel od hiše korist ali ne (tako tudi določba 39. člena ZTLR nedobrovernemu posestniku nalaga povrnitev vrednosti plodov, ki jih je ta opustil obrati, določba 1. odstavka 18. člena ZOR pa terja od vsakogar, da ravna gospodarno). Sodišče druge stopnje glede na dosedanji potek postopka ne dvomi, da je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da se tožnica ni odselila prostovoljno, temveč je bila to posledica nevzdržnih razmer ob razvezi. Le to je svoje razloge oprlo tudi na toženčevo izpovedbo, da s tožnico ne bi mogla živeti v isti hiši in da ji danes ne bi dovolil, da se vseli v hišo. Izjava z dne 1.9.2000, ki jo je pritožbi priložil toženec, je brez pomena za odločitev v zadevi, saj ni bila podana v spornem obdobju. Toženec se tudi ne more sklicevati na to, da je del prostorov uporabljala njuna hči V. Ob razvezi pravdnih strank je bila ta dodeljena v vzgojo in varstvo tožencu, tožnici pa je bila naložena obveznost plačevanja preživnine. Glede na to bi bil tožnik prost obveznosti za plačilo uporabnine le, kolikor bi dokazal, da je tožnica hčerki prepustila uporabo hiše v sorazmerju s svojim solastniškim deležem. Sodišče prve stopnje je tako glede na ugotovljeno dejansko stanje, o pravilnosti katerega sodišče druge stopnje zaenkrat ne dvomi, pravilno zavrnilo tožnikove ugovore glede obstoja tožničine terjatve in je zato moralo odločati še o toženčevem pobotnem ugovoru, uveljavljanem v pravdi. Sodišče prve stopnje pa je pri tem zmotno uporabilo materialno pravo in zato tudi ni ugotovilo vseh odločilnih dejstev. Na podlagi določbe 336. člena ZOR lahko dolžnik pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta terja od njega, če obe terjatvi glasita na denar (ali druge nadomestne stvari iste vrste in kakovosti) in če sta obe zapadli. Pobotna izjava, dana pred pravdo, ima za posledico neposredno prenehanje terjatev s trenutkom, ko so se stekli pogoji za pobot (337. člen ZOR); dolžnik ima v morebitni kasnejši pravdi zoper upnika ugovor ugasle obveznosti in sodišče zato odloči le, da se tožbeni zahtevek zavrne. V pravdi pa lahko toženec doseže pobotanje bodisi z vložitvijo nasprotne tožbe bodisi zgolj s pobotnim ugovorom. Pobotna izjava, dana v pravdi, ne učinkuje sama po sebi, temveč je za ugasnitev terjatev potrebna odločitev sodišča. Izrek sodbe, s katero je sodišče odločilo o ugovoru pobota, mora zato poleg ugodilnega oziroma zavrnilnega dela, vsebovati še odločbo o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljena zaradi pobota (3. odstavek 324. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur. l. RS, št. 26/98). Ta odločba postane pravnomočna (3. odstavek 319. člena ZPP). Tudi procesno pobotanje pa, ko ga sodišče izreče, učinkuje za nazaj, to je od trenutka, ko sta si terjatvi stopili nasproti. To je potrebno upoštevati pri uporabi določb o vračunanju izpolnitev, če je med strankama več obveznosti, ki lahko prenehajo s pobotom (343. člen ZOR v zvezi s 312. in 313. členom ZOR), in določb o zastaranju. Tako je dolg mogoče pobotati tudi z zastarano terjatvijo, če takrat, ko so se stekli pogoji za pobot, terjatev še ni bila zastarana (1. odstavek 339. člena ZOR). Ob ugovoru tožnice, da so toženčeve terjatve zastarale, je zato odločilno, kdaj je bil tožnik upravičen zahtevati plačilo posamezne od v pobot postavljenih terjatev in do kakšne višine je že nastala tožničina terjatev v času, ko ji je stopila nasproti še nezastarana toženčeva terjatev, saj je mogoče tožničino terjatev pobotati le v tem obsegu. Ne more pa tožnica proti terjatvam, ki jih toženec uveljavlja v pobot, sama uveljavljati pobotnega ugovora s svojo terjatvijo za plačilo uporabnine za obdobje, za katero je ne zahteva s tožbo. Tožnica bi se sicer lahko branila z ugovorom ugasle pravice, ne more pa uveljaviti procesnega pobota, ki je izključno obrambno sredstvo toženca zoper tožbo. Sodišče druge stopnje se glede terjatev, ki jih toženec uveljavlja v pobot, strinja s sodiščem prve stopnje, da toženec ne more uspešno uveljaviti zneskov prenizko plačane preživnine (v zvezi s tem je sodišče prve stopnje potrebno opozoriti, da je tožnica glede te terjatve ugovarjala obstoj litispendence, na katero obe sodišči sicer pazita po uradni dolžnosti in ki predstavlja oviro za uveljavljanje terjatve v pobot, pa se sodišče prve stopnje o tem ni opredelilo) in sorazmernega dela stroškov ogrevanja. Pravno pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica kot solastnica hiše dolžna povrniti tožencu sorazmeren del nadomestila za stavbno zemljišče, ki ga je v celoti plačeval toženec. Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča ureja Zakon o stavbnih zemljiščih (ZSZ, Ur. l. RS, št. 18/84). Na podlagi določbe 62. člena ZSZ je zavezanec za plačilo sicer neposredni uporabnik zemljišča oziroma stavbe, ki je njen lastnik ali najemnik, torej toženec. Vendar pa tožnica zahteva plačilo uporabnine, višina uporabnine pa izhaja iz višine najemnine za podobno stavbo, najemnina pa krije tudi te stroške. Nima pa nadalje prav tožnica, da toženec ni upravičen do ničesar na račun vlaganj v hišo. Res je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je svojo odločitev utemeljilo z razlago, da toženec kot solastnik ne potrebuje soglasja za nujna vzdrževalna dela. Na podlagi 2. odstavka 15. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Ur. l. SFRJ, št. 6/80 in 36/90) odloči o poslu, ki je nujen za redno vzdrževanje stvari, sodišče, če se solastniki ne morejo sporazumeti. Toženec za opravo poslov ni dosegel sodne odločbe, kar pa ne pomeni, da posamezna dela oziroma vlaganja, ki jih je opravil, niso dovoljena na drugi pravni podlagi. Toženec je na podlagi določb ZOR o poslovodstvu brez naročila upravičen do sorazmernega plačila za dela, ki so bila nujna in potrebna (220. člen ZOR), da se prepreči škoda na nepremičnini, ki je v solasti pravdnih strank. Sodišče prve stopnje glede obsega teh del sledi razlogom sodišča prve stopnje, ki je vrednost teh del v času sojenja povzelo po izvedenskem mnenju, vendar jih v svojih razlogih ni posamično navedlo ne ugotovilo, kdaj natančno so bila opravljena in kolikšna je bila takrat njihova vrednost, ko je tudi zapadel tožnikov zahtevek za plačilo njihovega sorazmernega dela. Kolikor pa toženec v pritožbi vztraja, da je upravičen tudi do povračila zaradi povečanja vrednosti nepremičnine, ker da je bila tožnica z njegovimi vlaganji obogatena, velja opozoriti, da takšen zahtevek nedobrovernega posestnika zapade šele ob vrnitvi stvari oziroma ob zahtevku za vrnitev stvari, prej pa tožnica ni obogatena (215. člen ZOR). Posebej o očitanih kršitvah določb pravdnega postopka: Zmotno je tožničino mnenje, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe pravdnega postopka, ker ji ni omogočilo sodelovanja pri ogledu hiše, ki ga je opravil izvedenec zaradi izdelave izvedenskega mnenja. Takšen ogled ne predstavlja izvedbe dokaza in ni enak ogledu, ki ga opravi sodišče na kraju samem. Pravdni stranki sta imeli možnost na mnenje dati pripombe in zahtevati njegovo dopolnitev, sama njuna navzočnost pri ogledu pa ne bi mogla prispevati k razjasnitvi dejanskega stanja, na kar je pravilno opozorilo že sodišče prve stopnje. Neutemeljen je tudi toženčev očitek, da sodišče ne bi smelo upoštevati dejstev, ki jih je tožnica navedla na obravnavi dne 5.5.2000, in dovoliti zvišanja tožbenega zahtevka. ZPP res omejuje navajanje novot, kar pa še ne pomeni, da sodišče z njihovim upoštevanjem mimo pogojev iz 286. člena ZPP, bistveno krši določbe pravdnega postopka v smislu 1. odstavka 339. člena ZPP. Ne glede na eventualno maksimo, ki je instrument načel ekonomičnosti postopka in preprečevanja zlorabe procesnih pravic ter pravice do sodnega varstva v razumnem roku, ostaja ključno načelo za ugotavljanje med strankama spornih dejstev načelo materialne resnice. Sodba, ki ustreza materialni resnici in je torej pravilna, tako iz tega razloga ne more biti nezakonita. Očitek, da je sodišče upoštevalo "prepozne" navedbe stranke, bi bil utemeljen le, če bi drugi stranki onemogočilo, da se o njih izjavi in nanje odgovori, s čimer pa bi zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. V konkretni zadevi tudi takšen očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je že samo pojasnilo, zakaj se toženec zvišanju tožbenega zahtevka ne more upirati (1. odstavek 185. člena ZPP) iz njegovih razlogov pa je tudi razvidno, da ni bilo potrebno, da bi tožencu za pripravo za obravnavanje o spremenjeni tožbi pustilo določen čas (5. odstavek 185. člena ZPP), saj tožnica zahteva le še plačilo uporabnine za nadaljnje obdobje, ki ga s tožbo dotlej ni zajela, njena terjatev pa temelji na trajajočem dejanskem stanju med pravdnima strankama, glede katerega ni bilo nobenih novih navedb ali dokaznih predlogov. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje odločiti o toženčevem pobotnem ugovoru, upoštevaje določbe ZPP in ZOR, na katere ga je v razlogih za razveljavitev izpodbijane sodbe opozorilo sodišče druge stopnje. Predvsem bo moralo v izreku ugotoviti terjatev oziroma terjatve, ki so uveljavljane v pobot, tako v delu, v katerem obstajajo, kot v delu, v katerem ne obstajajo, tako da bo do višine tožničine terjatve iz izreka razviden celoten znesek, ki ga toženec uveljavlja v pobot. Moralo bo ugotoviti, kdaj so bila opravljena posamezna nujna vzdrževalna dela, ki jih toženec uveljavlja v pobot, in kdaj je zahtevek za njihovo plačilo zastaral. Pri pobotanju bo moralo upoštevati, v kolikšnem znesku je zapadla tožničina terjatev (upoštevaje, da uporabnina zapada mesečno in da je obogatitveni zahtevek za znesek 6.250,00 SIT zapadel, ko je toženec vozilo prodal) pred zastaranjem posamezne toženčeve terjatve, kajti le v tem obsegu je sedaj zastarano terjatev mogoče uveljaviti v pobot, in izreči pobot na dan, ko sta si terjatvi stopili nasproti. Zato bo moralo upoštevati višino uporabnine in vrednost del po cenah na dan zapadlosti vsake od terjatev oziroma njenega dela. Sodišče druge stopnje je zato pritožbama ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje na podlagi 355. člena ZPP. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo na podlagi 3. odstavka 165. člena ZPP.