Jedro

1. Cesija je neobičajen način izterjave terjatve po 113. čl. ZPPSL, zato se obstoj subjektivne predpostavke izpodbijanja domneva.

2. Nadomestitev pravno nepravilnega razlogovanja na 1. stopnji s pravno pravilnim na 2. stopnji ni bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ampak pravilna uporaba materialnega prava.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je (med drugim) razsodilo, da je dogovor o poravnavi terjatev in obveznosti v višini 3.177.198,50 SIT, ki so ga sklenile stranke spora 20.4.1990, brez pravnega učinka proti stečajni masi tožeče stranke in da mora druga tožena stranka plačati tožeči stranki 3.177.198,50 SIT z zamudnimi obrestmi in ji povrniti pravdne stroške. Pritožbo druge tožene stranke je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je druga tožena stranka pravočasno vložila revizijo. V njej uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih vidi v sledečem: sodišče ni ocenilo dokazov, iz katerih izhaja, zakaj je druga tožena stranka izterjala terjatev; nobeno sodišče ni obrazložilo, zakaj naj bi bila cesija neobičajen način poravnave terjatve, oziroma zakaj naj bi bila neobičajnost v poravnavi terjatve na način, ki ni v obveznosti; pritožbeno sodišče obrazlaga svoje stališče samo z navajanjem raznih sodnih odločb; pritožbeno sodišče je potrdilo prvostopno sodbo kljub nepravilnim razlogom. Ker zaradi navedenih kršitev ni bilo mogoče polemizirati z ugotovitvami sodišča prve stopnje, predlaga revizijskemu sodišču, naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in revizijskemu sodišču predlagala, naj jo zavrne kot neutemeljeno.

Revizija ni utemeljena.

Napake v razlogih sodbe, ki so navedene v 13. točki 2. odst. 354. člena ZPP, so samo takrat absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, kadar se nanašajo na odločilna dejstva. Izostanek ali pomanjkljivost razlogov, nanašajočih se na uporabo materialnega prava pa spada v področje pravilne uporabe materialnega prava. Zmotna uporaba materialnega prava pa, razen v primeru iz 2. odst. 394. člena ZPP, na revizijski stopnji ni razlog za razveljavitev izpodbijane odločbe.

Katera dejstva so za odločitev v sporih zaradi izpodbijanja pravnih dejanj v stečaju odločilna, določa zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. list SFRJ štev. 84/89; v nadaljevanju: ZPPSL) v 3. odst. 112. člena. Med njimi ni razloga, zakaj je upnik izterjal terjatev od (bodočega) stečajnega dolžnika na način, na kakršnega je to storil. Zato sodišče prve stopnje s tem, da ni ocenilo dokazov, nanašajočih se na omenjeno dejstvo, ni kršilo nobene določbe zakona o pravdnem postopku. To je pravilno obrazložilo že sodišče druge stopnje.

Sodišče prve stopnje je štelo cesijo kot neobičajen način izterjave terjatve samo zaradi tega, ker tožeča stranka in druga tožena stranka medsebojnih pravic in obveznosti pred tem nista nikoli poravnavali na takšen način. Ni je štelo kot neobičajen način izterjave terjatve v smislu 113. člena ZPPSL. Po tem pa je neobičajen način izterjave terjatve zato, ker druga tožena stranka takrat, ko je bila cesija sklenjena, ni imela tožbenega zahtevka na njeno sklenitev. Tudi to je pravilno obrazložilo že pritožbeno sodišče. Če pa ni še nadalje obrazložilo, da je takšen način izterjave terjatve neobičajen zato, ker je imel za posledico nastanek objektivne predpostavke izpodbijanja pravnih dejanj v stečaju, pa to ni bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Vprašanje se namreč nanaša na materialnopravno področje, ustrezne navedbe v pritožbi pa tudi ni bilo (1. odst. 375. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je ugotavljalo tudi obstoj subjektivne predpostavke izpodbijanja pravnih dejanj v stečaju, čeprav bi lahko uporabilo domnevo iz 113. člena ZPPSL. Te ni uporabilo zato, ker pravno zmotno cesije ni štelo za po obliki in načinu neobičajen način izterjave terjatve po 1. točki 113. člena ZPPSL. Zato ga kot takšnega tudi ni ocenilo. S tem pa ni kršilo določb pravdnega postopka. To pa zato, ker je obstoj subjektivne predpostavke ugotovilo na drugačen način. Izhajalo je namreč iz predpostavke, da je dokazno breme za ugotovitev omenjenega dejstva na tožeči stranki.

Sodišče druge stopnje svoje odločbe ne utemeljuje samo s sklicevanjem na razne odločbe Višjega sodišča v Ljubljani in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Svoja pravno pravilna stališča dovolj jasno in natančno obrazlaga. Če pa pri tem opozarja na nekatere odločbe zgoraj navedenih sodišč, v katerih so bila v enakih dejanskih situacijah zavzeta enaka pravna stališča pa to ni niti kršitev določb pravdnega postopka niti zmotna uporaba materialnega prava.

Nadomestitev pravno nepravilnega razlogovanja s pravno pravilnim ni bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ampak pravilna uporaba materialnega prava. Zaradi drugačnega pravnega stališča, ki ga je izrazilo pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi in s katerim se strinja tudi revizijsko sodišče, ki pa privede do enake odločitve kot je bila odločitev sodišča prve stopnje, zato druga tožena stanka ne more uspešno izpodbijati z revizijo napadene sodbe.

Na podlagi navedenega revizijsko sodišče ugotavlja, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Ker tudi niso podani tisti revizijski razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo druge tožene stranke na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

Sklep o stroških revizijskega postopka je odpadel, ker jih tožeča stranka v odgovoru na revizijo ni prijavila.