Jedro

1. Morebitne napake pri materialnopravni presoji, ki jih je mogoče odpraviti s pravnimi sredstvi, same po sebi ne pomenijo protipravnega ravnanja.

2. Pravica do združevanja nima narave osebnostne pravice, zato škoda, ki jo je tožnik zatrjeval, ni pravno priznana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (kolikor je bil zavrnjen tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da se razveljavita sklepa Občnega zbora Lovske družine K. z dne 14.3.2009 in z dne 19.3.2011 o tem, da se prošnji tožnika N.J. za članstvo v lovski družini zavržeta oz., da se jima ne ugodi in še odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnika sprejeti v svoje članstvo ter mu izstaviti listno, s katero mu bo priznala status polnopravnega člana lovske družine. Višji tožbeni zahtevek (za plačilo denarne odškodnine zaradi kršitve pravice do svobode združevanja) je sodišče zavrnilo, glede pravdnih stroškov pa odločilo, da jih nosi vsaka stranka svoje.

Proti zavrnilnemu delu sodbe se pritožuje tožnik po pooblaščencu. V pritožbi očita sodišču zmotno uporabo materialnega prava, nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Opozarja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da mu je bila vse od leta 2008 dalje kršena pravica do združevanja oz. najmanj od marca leta 2009, ko je bila njegova prošnja neutemeljeno zavrnjena. Tožnik je vse do izdaje sodbe, s katero je bila odločitev Občnega zbora tožene stranke razveljavljena, trpel posledice kršitve. Ves ta čas je sam poskušal storiti vse, da bi se lahko včlanil, vlagal je prošnje, najel odvetnika in na koncu vložil obravnavano tožbo. Na drugi strani pa je tožena stranka ves čas iskala možnosti, kako bi se sprejemu tožnika v članstvo izognila. Z ugoditvijo tožbenemu zahtevku za ponoven sprejem v članstvo tožnikova pretekla škoda ni bila odpravljena, zato mu pripada odškodnina po 179. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Meni, da so izpolnjeni vsi štirje elementi klasičnega civilnega delikta, stopnja in trajanje bolečin pa opravičujeta odškodnino. V nadaljevanju pritožbe še navaja, da je napačna ugotovitev sodišča, da škode ni utrpel. V tožbi in na glavni obravnavi (pri zaslišanju) je pojasnil, da je bil prizadet, ponižan in nemočen zaradi ravnanja tožene stranke. Odvzeta mu je bila možnost udejstvovanja v dejavnosti, na katero je bil sentimentalno navezan, šlo je za več kot hobi, namreč za družinsko tradicijo, za druženje z lovskimi tovariši, itd. Vse to je navedel v tožbi in pri zaslišanju, dokazoval pa tudi z izpovedjo prič (očeta in deda). V tem delu je zato sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje in hkrati zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 14. točke drugega odstavka 339. člena. Sodba namreč sploh nima razlogov za stališče sodišča, da tožniku škoda ni nastala. V zvezi z zapisom v obrazložitvi, da je tožnik že pred tem sam izstopil iz lovske družine pa pritožnik navaja, da ta okoliščina za odločitev v zadevi ni pravno pomembna. Škoda mu je namreč nastala zato, ker je bila njegova vnovična prošnja iz leta 2008 protipravno zavrnjena.

Tožena stranka je po pooblaščencu podala odgovor na pritožbo. Navaja, da je že šesti dan po prejemu sodbe sprejela tožnika v članstvo, da gre oškodovancem odškodnina po 179. členu Obligacijskega zakonika le, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, kar pa za tožnikov primer ne velja ker je tožnik pred tem sam prostovoljno izstopil iz lovske družine in tudi ni uspel dokazati, kakšna škoda in v kolikšnem obsegu naj bi mu nastala. Trdi še, da naj bi bile tožniku članske obveznosti in spoštovanje pravil v društvu postranska stvar, ker je ponovno zamudil rok za plačilo članarine.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik je v tožbi utemeljeval svoj odškodninski zahtevek z naslednjimi trditvami: da včlanitev v društvo predstavlja realizacijo pravice do združevanja iz 42. člena Ustave RS, da mu je bila ta pravica z zavrnitvijo prošnje za sprejem v članstvo kršena, da tožena stranka s kršitvijo nadaljuje in da kljub tožnikovemu argumentiranemu pozivu za sprejem v članstvo ni odstopila od svojih zmotnih stališč. Kot je tožena stranka navedla v dopisih z dne 23.3.2009 in 3.2.2010, je zavračala tožnikovo prošnjo z argumentom, da je bil tožnik v preteklosti zaradi kršitev pravil LD v disciplinskem postopku in se z lastnim izstopom iz lovske družine izognil odgovornosti oziroma disciplinski sankciji, ter da tožnik ob vložitvi vloge za članstvo ni podal izjave, da bo skrbno izpolnjeval obveznosti članstva in da sprejema pravila lovske družine. Tožnik je v zvezi s temi stališči tožene stranke trdil, da bi bile navedbe o kršitvah pravil v preteklosti lahko relevantne le, če bi pravila tožene stranke kot predpostavko za dovolitev včlanitve predpisovala pogoj odsotnosti kršitev v preteklosti ter še, da zahteva po izjavi o sprejemanju pravil tožene stranke ni razumna, saj je tožnik že bil član tožene stranke, kar dokazuje, da je obveznosti in pravila poznal in vedel, da je članstvo tožene stranke brezpogojno vezano na spoštovanje pravil. Zgoraj izpostavljena pravna stališča tožeče stranke na eni in tožene stranke na drugi strani je presojalo tudi prvostopenjsko sodišče, ki je v sodbi pritrdilo tožniku. Postavilo se je na materialnopravno stališče, da je zavrnitev vloge za sprejem v članstvo, ne da bi bila pred tem zahtevana dopolnitev vloge, protipravna, trditve tožene stranke, da se tožnik ni obnašal pred tem v skladu s pravili društva, temveč jih je kršil in bil v disciplinskem postopku, pa neupoštevne. Nesprejem tožnika v društvo, čeprav je izpolnjeval vse pogoje za včlanitev, je ocenilo kot poseg v tožnikovo ustavno pravico do svobode združevanja in zato ugodilo zahtevku na razveljavitev sklepov Občnega zbora in toženi stranki naložilo, da je tožnika dolžna v svoje članstvo sprejeti.

Iz zgoraj navedenih razlogov izhaja, da je sodišče prve stopnje štelo kot zmotno materialnopravno presojo tožene stranke o upravičenosti zavrnitve tožnikove prošnje za sprejem v članstvo. Da morebitne napake pri materialnopravni presoji, ki jih je mogoče odpraviti s pravnimi sredstvi, same po sebi ne pomenijo protipravnega ravnanja, se je pritožbeno sodišče že izreklo (npr. VSK Cp 526/2010). Tožeča stranka razen zgoraj navedenega ni zatrjevala nikakršnega ravnanja tožene stranke, ki bi ga bilo mogoče oceniti kot nedopustnega. Zato nikakor ni mogoče pritrditi tožeči stranki, da naj bi bili izkazani vsi štirje elementi civilnega delikta, potrebni za dosojo odškodnine.

Poleg navedenega je prvostopenjsko sodišče pravilno obrazložilo, da je tožnik uspešno dosegel uveljavitev svoje ustavne pravice do združevanja s prvim delom tožbenega zahtevka. Čeprav je ta pravica uvrščena v drugo poglavje Ustave med človekove pravice in temeljne svoboščine, po oceni pritožbenega sodišča nima narave osebnostne pravice, ki je po 179. členu OZ pogoj za priznanje odškodnine za nepremoženjsko škodo, in za katere je značilno, da zagotavljajo človeku nemoteno uresničevanje njegovega bistva in so z njegovo osebnostjo neločljivo povezane .

Niso vse temeljne človekove pravice tudi osebnostne pravice. Zato škoda, ki jo je tožnik zatrjeval, ni pravno priznana.

Iz gornjih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v okviru razlogov, na katere mora po drugem odstavku 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, namreč pomanjkljivosti ni ugotovilo.

Pritožbeno sodišče je še odločilo, da nosi vsaka stranka svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka zato, ker s svojo pritožbo ni uspela, stroškov tožene stranke pa glede na navedbe v odgovoru na pritožbo, ki po svoji vsebini niso imele nobenega vpliva na odločitev pritožbenega sodišča, ni mogoče šteti kot potrebne pravdne stroške v smislu 155. člena ZPP.