Jedro

Tožena stranka je tožniku utemeljeno podala odpoved (iz poslovnega razloga) s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, saj je sprejela odločitev o zaprtju pisarne (poslovalnice), v kateri je tožnik opravljal delo. Hkrati mu je ponudila novo ustrezno zaposlitev, ki jo je tožnik sprejel. Tožnik je v individualnem delovnem sporu upravičen zahtevati le presojo utemeljenosti odpovednega razloga, tak njegov zahtevek pa ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika na ugotovitev, da je odpovedni razlog pri redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 4. 2011 neutemeljen in da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške pravdnega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka sodbe). S sklepom (ki ni pod pritožbo) je ustavilo postopek glede zahtevka tožnika, da se razveljavi pogodba o zaposlitvi z dne 20. 4. 2011; da preneha veljati pogodba o zaposlitvi z dne 11. 6. 2010; da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati razliko v plači med delovnim mestom samostojni zastopnik v trajanju 25 ur tedensko ter zavarovalni tehnik v trajanju 15 ur tedensko in dejansko prejeto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka sklepa).

Zoper navedeno sodbo vlaga tožnik pravočasno pritožbo iz pritožbenega razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo pravdne stroške celotnega postopka, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Navaja, da ni pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je prenehala potreba po opravljanju tožnikovega dela pod pogoji pogodbe o zaposlitvi za zavarovalnega tehnika in zastopnika (3 in 5 ur), saj niso obstajali utemeljeni razlogi za ukinitev tožnikovega delovnega mesta. Dejstvo, da potreba po tožnikovem delu pod pogoji prej veljavne pogodbe o zaposlitvi ni prenehala, dokazuje vsebina sedanjega tožnikovega dela, ki se prav v ničemer ne razlikuje od dela, ki ga je tožnik opravljal na podlagi prej veljavne odpovedane pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 6. 2010. Tožnik izpostavlja dejstvo, da je že v skladu s prejšnjo, odpovedano pogodbo o zaposlitvi dela in naloga zavarovalnega tehnika opravljal samo nekaj ur dnevno (3 ure) in je že prej v pretežnem delu opravljal dela in naloge zavarovalnega zastopnika, kar zaradi prepletanja del in nalog v smislu servisiranja lastnih oziroma tujih strank deloma otežuje ugotavljanje dejanskega stanja v zadevi. Pri ugotavljanju dejanskega stanja v smislu del in nalog, ki jih tožnik opravlja na podlagi veljavne pogodbe o zaposlitvi, ki je sklenjena izključno za delovno mesto zavarovalnega zastopnika, ne more mimo dejstev, da se najmanj v tistem delu delovnega časa, ki ga po odredbi (nalogu) direktorja poslovne enote ... S.R. mora preživeti na sedežu zastopniške pisane v V., to je 2 uri dnevno (vsak dan med 9.00 in 11.00 uro), redno srečuje s strankami preostalih zavarovalnih zastopnikov ter zunanjih ponudnikov zavarovanj toženke, ki jih mora servisirati. Glede na navedeno, to je vsebino del in nalog, ki jih je tožnik opravljal na podlagi prejšnje, odpovedane pogodbe o zaposlitvi na Zastopstvu v A. in del in nalog, ki jih tožnik opravlja na podlagi sedanje pogodbe o zaposlitvi v pisarni v V., je očitno, da potreba po delu tožnika pod pogoju odpovedane pogodbe o zaposlitvi ni prenehala. Tožnik je seznanjen s sodno prakso v postopku redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, v skladu s katero sodišče ne presoja poslovnih odločitev delodajalca, a istočasno opozarja, da je navedeno pravilo izključeno v primerih, ko pomeni podaja odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi diskriminatorno dejanje delodajalca in prav za takšen primer je šlo v obravnavani zadevi. Toženka je v posledici odpovedane pogodbe o zaposlitvi in ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi tožnika postavila v bistveno slabši položaj glede na druge delavce in zunanje sodelavce toženke, saj je premestitev iz A. v V. tožniku bistveno otežila oziroma na dolgi rok praktično onemogočila izpolnjevala plana dela. V zvezi z ugotovitvijo sodišča, da tožnik ni zatrjeval obstoja osebne okoliščine, zaradi katere naj bi ga toženka neenako obravnavala, tožnik pojasnjuje, da takšne posebne okoliščine res ni izrecno izpostavljal, a je iz vsebine vloženih vlog in na glavni obravnavi podanih navedb očitno, da je bil neenakega in diskriminatornega obravnavanja deležen kot delavec tožene stranke, pri čemer mu posebne osebne okoliščine, zaradi katerega je tožena stranka neenako obravnavala, niso poznane, zato jih tudi ni navedel. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnika zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da tožnik navedbe, da mora po odredbi tožene stranke 2 ure dnevno preživeti na sedežu zastopniške pisane v V., ni navajal v postopku pred sodiščem prve stopnje, zato tega sploh ni mogoče upoštevati. Sicer pa je S.R. jasno povedal, kako je bilo s to „odredbo“. Iz njegove izpovedbe izhaja, da je šlo za dogovor in ne za odredbo, saj je S.R. povabil tožnika na razgovor in ga vprašal, če želi imeti pisarno in v tej zvezi tudi, kdaj bi bil v pisarni, kakšen urnik želi. Vsekakor je šlo za dogovor in ne odredbo, kar pomeni, da ko gre za dogovor, lahko ena izmed strank vselej predlaga tudi spremembo dogovora. Če bi torej tožnik želel kot zavarovalni zastopnik, le-to delo namreč dejansko opravlja, spremeniti način svojega dela, bi lahko kadarkoli to storil, pri čemer mu tožena stranka ne bi mogla z ničemer nasprotovati, saj je delo zavarovalnega zastopnika izključno terensko delo in je tožena stranka tožniku nudila pisarno zgolj iz razloga, ker je imela prazen lastni poslovni prostor v V.. Tako je absurdno, da tožnik ugodnost, ki mu jo je ponudila tožena stranka, sprevrača v prisilo. Bistvo v predmetni zadevi je, da tožnik opravila, ki jih mora za svoje stranke opraviti kot zavarovalni zastopnik in niso zgolj izpis in podpis zavarovalne police ter inkaso zavarovalne premije, ne more pripisovati drugemu delovnemu mestu – zavarovalnemu tehniku, saj mora vsak zavarovalni zastopnik svojim strankam nuditi tudi določen servis.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Po določbi 1. alinee 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) so razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih in podobnih razlogov na strani delodajalca. Zakon določa v 2. odstavku 88. člena ZDR, da je mogoče odpovedati pogodbo o zaposlitvi le, če je razlog resen in utemeljen. Na podlagi določbe 3. odstavka 90. člena ZDR, če delavec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga sprejme ponudbo za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto, obdrži pravico pred sodiščem izpodbijati zgolj utemeljenost odpovednega razloga. Da gre v tem primeru za omejen obseg sodnega varstva, ki je zoženo zgolj na presojo obstoja utemeljenega odpovednega razloga, je že večkrat razsodilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Ko delavec sprejme ponujeno zaposlitev, podpiše novo pogodbo o zaposlitvi, izrazi svojo voljo, da bo delo nadaljeval pod pogoji nove pogodbe o zaposlitvi. Hkrati pa pristane na sodno presojo, ki je omejena le na utemeljenost odpovednega razloga, kar pomeni, da odpade presoja zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz morebitnih drugih razlogov.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka tožniku dne 20. 4. 2011 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga na delovnem mestu samostojni zastopnik – št. 1561 v trajanju 25 ur tedensko (V/6, koeficient 3,14) in zavarovalni tehnik III – št. 1541 v trajanju 15 ur tedensko (V/4, koeficient 2,87) v Zastopstvu A.. Tožniku je istočasno ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za opravljanje del in nalog delovnem mestu samostojni zastopnik št. 1561 v trajanju 40 ur tedensko (V/6, koeficient 3,14) v Zastopstvu V.. Tožnik je ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi sprejel in jo podpisal. Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi dne 20. 4. 2011 na podlagi sklepa uprave toženke z dne 12. 4. 2011 o zaprtju pisarne v Zastopstvu A., istočasno ukinitvi delovnega mesta samostojnega zastopnika in zavarovalnega tehnika, ker se je zasedba tega delovnega mesta pokazala za neustrezno, neekonomsko in organizacijsko slabo. Tožena stranka je Zastopstvo v A. zaprla in tam nima nobenega zaposlenega, tožnik pa je s 1. 6. 2011 nastopil delo kot samostojni zastopnik v V., ki je od Zastopstva v A. oddaljena 5 km. Ponujena pogodba, ki jo je tožnik podpisal, je ustrezna, saj se za njo zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel tožnik sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje zaključilo, da je toženka izkazala, da je na podlagi ukinitve pisarne in Zastopstva v A. prenehala potreba po opravljanju tožnikovega dela pod pogoji pogodbe o zaposlitvi za zavarovalnega tehnika in zastopnika, da je tožena stranka dokazala utemeljenost zatrjevanega ekonomskega in organizacijskega razloga za ukinitev navedenega delovnega mesta, zato je zahtevek tožnika po reintegraciji in reparaciji zavrnilo.

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožena stranka izkazala, da je na podlagi ukinitve pisarne in Zastopstva v A. prenehala potreba po opravljanju tožnikovega dela pod pogoji pogodbe o zaposlitvi za zavarovalnega tehnika in zastopnika. Tožena stranka je namreč dokazala utemeljenost zatrjevanega ekonomskega in organizacijskega razloga za ukinitev navedenega delovnega mesta zaradi nizke realizacije na tem področju, razpada zastopniške mreže in bližine poslovne enote v ... v smislu 88. člena ZDR. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je že v številnih zadevah zavzelo stališče, da sodišče praviloma ni pristojno nadzirati poslovnih in organizacijskih odločitev delodajalca. Z vidika obstoja utemeljenega poslovnega razloga tako glede na navedbo tožnika lahko presoja le, ali ne gre zgolj za navidezni razlog in ali ne gre za rešitve na strani delodajalca, ki dejansko pomenijo kršitev prepovedi diskriminacije v smislu določb 6. člena ZDR.

Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, da je pri toženi stranki dejansko prišlo do ukinitve tožnikovega delovnega mesta in hkrati zaprtja pisane v Zastopništvu v A., kjer je bil tožnik edini zaposleni, kar je hkrati pomenilo tudi prenehanje potreb po delu na tem delovnem mestu, je utemeljeno presodilo, da so s tem prenehale potrebe po tožnikovem delu pod pogoji njegove pogodbe o zaposlitvi in je bil podan utemeljen poslovni razlog za podajo sporne odpovedi. Tožena stranka je tožniku tudi ponudila opravljanje drugih del, ki so bila ustrezna in sicer samostojnega zastopnika v V.. Za odpoved pogodbe o zaposlitvi je zato obstajal utemeljen razlog, to pa je tudi edini možni ugovor, ki ga lahko ima tožnik ob upoštevanju dejstva, da je sprejel ponudbo delodajalca za ustrezno zaposlitev (3. odstavek 90. člena ZDR). Ker je obstajal utemeljen odpovedni razlog, je sodišče prve stopnje, ob upoštevanju ugotovljenega dejanskega stanja tudi, pravilno tožbeni zahtevek tožnika za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot neutemeljen zavrnilo. Da bi šlo zgolj za navidezno ukinitev delovnega mesta oziroma kateri diskriminatorni razlog bi bil podan (glede na narodnost, raso ali etnično poreklo, nacionalno in socialno poreklo, spol, barvo kože, zdravstveno stanje, invalidnost, vero in prepričanje, starost, spolno usmerjenost, družinsko stanje, članstvo v sindikatu, premoženjsko stanje ali drugo osebno okoliščino – 1. odstavek 6. člena ZDR), tožnik v postopku ni niti zatrjeval. Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožnik ne navaja nobenih drugih pravnoupoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajal izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).