Jedro

Če stečajnemu dolžniku nek denarni znesek ne pripada (ker je na primer do njega prišel po naključju ali pomoti), je na njem možna izločitvena pravica.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (torej v celoti, razen zadnjega odstavka izreka) potrdi. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 118.004,50 SIT v 8 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da obstoji izločitvena pravica tožeče stranke na denarnih sredstvih v višini 4.000.000,00 SIT, ki so prikazana kot premoženje stečajne mase tožene stranke in razsodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki izročiti ta znesek in ji plačati zamudne obresti; te je tožeči stranki prisodilo od dneva prijave terjatve v stečajnem postopku, višji obrestni zahtevek pa je zavrnilo. Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena ZPP. Predlagala je, naj jo pritožbeno sodišče razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje ali pa jo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je odgovorila, da pritožba ni utemeljena in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Pritožba ni utemeljena. Iz obrazložitve pritožbe sledi, da tožena stranka z njo uveljavlja predvsem pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vendar pa se je pritožbeno sodišče prepričalo, da je sodišče prve stopnje glede na dejstva in dokaze, ki sta jih navedli oziroma predlagali pravdni stranki, dejansko stanje ugotovilo popolno in pravilno. Za sodbo ključna ugotovitev je, da je tožeča stranka denarni znesek nakazala toženi stranki po pomoti. To je sodišče prve stopnje ugotovilo zlasti na podlagi zaslišanja priče F.L. in tožeče stranke (njenega zakonitega zastopnika). Svoje ugotovitve o tem je v obrazložitvi sodbe tako temeljito, jasno in prepričljivo obrazložilo, da glede tega razlogom sodbe ni kaj dodati. Obrazložilo je tudi, zakaj ni zaslišalo priče M.Z., ki jo je predlagala tožena stranka, ki s pritožbo najbolj napada prvostopno sodbo ravno zaradi opustitve izvedbe tega dokaza. Ni dvoma, da je točna ugotovitev prvostopnega sodišča, da se M.Z. s tožečo stranko ni dogovarjala o sklenitvi pogodbe o depozitu 4.000.000,00 SIT, ampak je le na zahtevo vodilnega delavca tožene stranke dobila navodilo, naj tako pogodbo pripravi. Le o tem bi bila lahko zaslišana kot priča, a to dejstvo za pravilno sodbo ni odločilno. Tožena stranka pa ni predlagala, naj sodišče M.Z. zasliši kot pričo o tem, kdo je vodilni delavec, ki ji je dal omenjeno navodilo. Tudi če bi to predlagala, pa bi bil tak predlog neutemeljen. Tožena stranka po prepričanju prvostopnega sodišča ve, kdo je vodilni delavec, ki se je s tožečo stranko dogovarjal za sklenitev pogodbe o depozitu; če ne ve, bi lahko sama vprašala M.Z. in nato predlagala, da se o dogovorih glede sklepanja pogodbe zasliši tistega, ki je bil pri njih udeležen. Z zaslišanjem navedene priče pa prav gotovo ne bi bilo mogoče razčistiti nasprotij med izpovedbama priče F.L. in zakonitega zastopnika tožeče stranke, kot trdi tožena stranka v pritožbi, tudi če so podrobnosti (ki za odločitev niso bistvene) v njunih izpovedbah med seboj res različne. Iz vsega tega sledi, da pritožba iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni utemeljena. Na koncu pritožbe tožena stranka izraža svoje stališče, da so lahko predmet izločitvene pravice samo individualno določene, ne pa tudi generične stvari (tipična generična stvar pa je denar). Pritožbeno sodišče je svoje stališče o tem že zavzelo v tej zadevi v sklepu I Cpg 421/98 z dne 7.5.1998 in pri njem vztraja. Bistveno je, da lahko tisti, ki dokaže, da stečajnemu dolžniku neka stvar (bodisi individualno določena bodisi generična) ne pripada, zahteva njeno izločitev iz stečajne mase in izročitev njemu (3. odst. 10. člena in 1. odst. 131. člena ZPPSL). Razlika je samo v načinu izročitve: kadar je stvar individualno določena, mora dolžnik izročiti prav to stvar, kadar pa gre za generične stvari, mora izročiti enako količino takih stvari (v obravnavanem primeru enako količino denarja). Pritožba zato ni utemeljena niti iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. S čim naj bi bila bistveno kršena določila pravdnega postopka, tožena stranka v pritožbi ni povedala. Da naj bi do kršitev prišlo, je le na splošno zatrdila. Zato je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 365. člena ZPP) napadeno sodbo preizkusilo glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP, a ni našlo nobene. Sodišče druge stopnje je tako ugotovilo, da ni podan nobeden od pritožbenih razlogov. Zato je na podlagi določbe 368. člena ZPP neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo prvostopno sodbo. Po določbi 1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 166. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da mora tožena stranka tožeči povrniti stroške za odgovor na pritožbo. Ti so odmerjeni po taksni in odvetniški tarifi in obsegajo nagrado pooblaščencu za sestavo odgovora 750 točk (po vrednosti točke 87,40 SIT) z 19% davkom na dodano vrednost in takso za odgovor v višini 40.000,00 SIT (1% od vrednosti spora). Stroški za pregled pritožbe in poročilo so zajeti v tarifi za sestavo odgovora na pritožbo, zato tožeči stranki ne gredo.