Jedro

Tožnikova splošna verodostojnost ni bila izkazana, saj so bile njegove izjave glede edinega dogodka, ki naj bi bil povod za odhod iz izvorne države, med seboj neskladne, tožnik pa nastalih neskladnosti tudi ni pojasnil. S takšnimi izjavami pa je tožnik vnesel dvom tudi v resničnost vseh svojih navedb in trditev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 17. 9. 2009. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi četrte alineje 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti - ZMZ (Ur. l. RS, št. 111/2007, 111/2008- odl.US in 58/2009) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka) in na podlagi četrte alineje 74. člena v povezavi z drugim odstavkom 52. člena ZMZ odločila, da mora tožnik nemudoma po pravnomočnosti te odločbe zapustiti Republiko Slovenijo (2. točka izreka). S sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

2. Sodišče prve stopnje se strinja z odločitvijo tožene stranke in sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Sklicuje se na določbe 54. člena in četrto alinejo 55. člena ZMZ.

3. Zoper izpodbijano sodbo je tožnik vložil pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu ter zmotne uporabe materialnega prava. Ni prav, da je tožena stranka v tej zadevi odločala v pospešenem postopku. Njegove izjave niso bile kontradiktorne. Tožena stranka je njegove izjave napačno razumela in na podlagi napačnega razumevanja napačno sklepala, da so fantje, ko so prišli v njegovo stanovanje, njemu osebno grozili. Do napačnega razumevanja je verjetno prišlo zaradi napak v prevajanju. Tožena stranka ni upoštevala splošnih informacij o njegovi izvorni državi, kjer je nasilje med različnimi etničnimi in verskimi skupnostmi pogosto, kar ima velikokrat za posledico tudi smrtne žrtve. Po oceni tožene stranke bi moral vedeti, v katerem evropskem mestu je pristalo letalo, s katerim je prispel iz Nigerije, še posebej zato, ker je „schengenski vizum“ napisan v angleščini, vendar mu ni dala možnost, da se izjasni o tem dejstvu. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ugodi njegovi tožbi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovni postopek.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča je bilo v obravnavani zadevi materialno pravo pravilno uporabljeno. Tožena stranka je v tem primeru odločila v pospešenem postopku in zavrnila prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno iz razloga četrte alineje 55. člena ZMZ.

7. O mednarodni zaščiti odloča pristojni organ v pospešenem postopku (54. člen ZMZ), če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz prve do osme alineje 23. člena ZMZ, če so ti podani, pri čemer lahko prošnjo v pospešenem postopku zavrne kot očitno neutemeljeno, če je podan kateri od razlogov, navedenih v 55. členu ZMZ. Po presoji Vrhovnega sodišča so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni vsi formalni pogoji za odločanje v pospešenem postopku, določeni v 54. členu ZMZ. Dejansko stanje je bilo mogoče v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz prve do osme alineje 23. člena ZMZ, spoštovana so bila vsa procesna jamstva in pravice, podan pa je bil tudi materialno pravni pogoj za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene v pospešenem postopku, določen v četrti alineji 55. člena ZMZ.

8. V četrti alineji 55. členu ZMZ je določeno, da pristojni organ zavrne prošnjo v pospešenem postopku kot očitno neutemeljeno, če je prosilec lažno predstavil razloge, na katere se sklicuje, predvsem, kadar so njegove navedbe nekonsistentne, protislovne, malo verjetne in v nasprotju z informacijami o izvorni državi iz 8. alineje 23. člena tega zakona. Tožena stranka je ocenila, sodišče prve stopnje pa se je z njeno oceno strinjalo, da je tožnik, ki zatrjuje, da je njegovo ime A.A., lažno predstavil razloge, na katere se sklicuje, saj so njegove izjave glede istega dogodka, ki naj bi bil povod za odhod iz izvorne države, med seboj neskladne, tožnik pa nastalih neskladnosti ni pojasnil. 9. Po presoji Vrhovnega sodišča sta tožena stranka in sodišče prve stopnje pravilno in utemeljeno presodila, da je tožnik lažno predstavil razloge, na katere se sklicuje (četrta alineja 55. člena ZMZ), in se strinja z oceno, da na podlagi tožnikovih izjav ni mogoče ugotoviti njegove splošne verodostojnosti kot prvega pogoja za izvedbo nadaljnjega postopka. Tožnik je v prošnji za mednarodno zaščito opisal dogodek, da so muslimani, ki so v kraju, kjer je bil zaposlen, številčno v večini, napadli policiste in na njihovo postajo vrgli bombo. Takrat je policiji povedal, da se sosed, ki so ga prišli aretirati, skriva v gozdu za hišo. Policisti so soseda ujeli in ga ubili, žena tega soseda pa je izvedela, da je njenega moža on ovadil policiji. Ob primerjavi tožnikovih izjav o tem, kdo in kako mu je grozil, da je zaradi tega dogodka zapustil izvorno državo, je tožena stranka ocenila, da so njegove izjave nekonsistentne in protislovne. Tožnik je namreč dogodek, ki ga je navedel kot ključnega in odločilnega za zapustitev izvorne države, v svojih izjavah (32. točka prošnje) večkrat opisal popolnoma drugače. Najprej je navedel, da so: „nekega dne v moje stanovanje prišli neki fantje z noži in mi grozili, da me bodo ubili in mi rekli, da lahko sicer zbežim, vendar me bodo povsod našli in ubili“. Kasneje je navedel, da fantov ni videl, ker ga ni bilo doma, ampak ga je o „incidentu“ obvestil njegov prijatelj. Ker sta bili izjavi glede istega dogodka med seboj nasprotujoči si, ga je uradna oseba s tem soočila in ga opozorila naj pojasni kontradiktornosti, vendar ni v ničemer pojasnil, zakaj je prvič o istem dogodku povedal drugače. Ker je tožnik po njegovih lastnih izjavah visoko izobražen (diplomirani politolog), tožena stranka ocenjuje za malo verjetne tudi njegove izjave, da ni vedel, v kateri državi je pristalo letalo, s katerim je prispel iz ... Tožnik je imel ob zaključku podaje prošnje za mednarodno zaščito tudi možnost na zapisnik navesti vse, kar je pomembno za njegov postopek, na kar je bil opozorjen, pa tega ni storil oziroma je navedel, da nima nič za dodati oziroma za pojasniti.

10. Tretji odstavek 21. člena ZMZ v tretji alineji določa, da pristojni organ v primeru, kadar prosilec v postopku ne more predložiti nobenih dokazov (kot je tudi v tem primeru), pri presoji o prosilčevi prošnji za mednarodno zaščito upošteva, ali so njegove izjave skladne in verjetne, v peti alineji pa določa še, da mora biti pri tem ugotovljena prosilčeva splošna verodostojnost. Glede na navedena dejstva pa se Vrhovno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje in toženo stranko, da tožnikova splošna verodostojnost ni bila izkazana, saj so bile njegove izjave glede edinega dogodka, ki naj bi bil povod za odhod iz izvorne države, med seboj neskladne, tožnik pa nastalih neskladnosti tudi ni pojasnil. S takšnimi izjavami pa je tožnik vnesel dvom tudi v resničnost vseh svojih navedb in trditev. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da dokazna ocena, ki jo je sprejela tožena stranka in na kateri gradi stališče o tožnikovi neverodostojnosti, pravilna. Glede na navedeno, je tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožena stranka na podlagi četrte alineje 55. člena ZMZ pravilno zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno. Ker v obravnavanem primeru ni bila ugotovljena splošna tožnikova verodostojnost, po izrecni določbi 4. točke 22. člena ZMZ toženi stranki tudi ni bilo treba upoštevati informacij o izvorni državi iz osme alineje 23. člena ZMZ.

11. Ob upoštevanju navedenega, pritožbeni ugovori, s katerimi tožnik smiselno ponovi tožbene ugovore, na katere je pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje, na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča ne morejo vplivati. Pritožbenega ugovora, da ne gre za kontradiktornosti v njegovih izjavah ampak za napačno razumevanje, do katerega naj bi prišlo zaradi napak v prevajanju, pa Vrhovno sodišče ni moglo upoštevati. Kot izhaja iz podatkov v predloženih spisih, je tožena stranka tožnika ob zaslišanju pri podaji prošnje za mednarodno zaščito večkrat in sproti opozarjala na neskladnost v njegovih izjavah, pa jih tožnik ni pojasnil. Na vprašanje s strani uradne osebe, ali ima kakšno pripombo na prevajanje (zadnja stran prošnje za mednarodno zaščito), je izjavil, da pripomb nima in tudi na zapisnik, ki mu je bil prebran v angleškem jeziku (ki ga po njegovih izjavah obvlada in ga je v izvorni državi poučeval), ni imel pripomb.

12. Izpodbijani sodbi ni mogoče očitati bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu v smislu tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 iz razloga 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po presoji Vrhovnega sodišča izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, je ustrezno obrazložena in vsebuje razloge o vseh za odločitev odločilnih dejstvih.

13. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.