Jedro

Pristojni organ lahko odloči, da obratovalnica preneha zaradi kazni, izrečenih samostojnemu obrtniku zaradi prekrškov, vendar le, če je ugotovljeno, da so odločbe o izrečenih kaznih za prekrške pravnomočne. Datum prenehanja obratovalnice ne more biti določen pred izvršljivostjo odločbe.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za gospodarske dejavnosti v Ljubljani št.313-90/93-DDZ z dne 9.3.1993 odpravi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Sekretariata za družbeni razvoj občine Novo mesto št.313-140/91-8 z dne 17.11.1992,s katero je navedeni prvostopni upravni organ odločil,da obratovalnica, ki jo vodi tožnik, dne 30.11.1992 preneha z obratovanjem ,da se prenehanje obratovalnice po pravnomočnosti odločbe po uradni dolžnosti vpiše v register obratovalnic pod zap.št.254/2-G in mat.št.reg. 5074297 ter da je tožnik dolžan v 15 dneh po prenehanju obratovalnice predložiti navedenemu upravnemu organu obrtno dovoljenje.V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja,da je bil tožnik z dvema pravnomočnima odločbama sodnika za prekrške v Novem mestu in sicer št.P-6749/91-P z dne 21.5.1992 in št.P-2940/92-P z dne 8.10.1992, kaznovan za prekrške,ki se nanašajo na kršenje sanitarnih predpisov in kršenje odloka o poslovnem času, zaradi česar je odločba o prenehanju obratovalnice utemeljena, pri čemer se sklicuje na določbo 6.točke 97.člena obrtnega zakona.

Tožnik s tožbo izpodbija navedeno odločbo. Navaja,da odločba sodnika za prekrške št.P-2940/92-P z dne 8.10.1992, na katero se sklicuje tožena stranka, v času izdaje izpodbijane odločbe še ni bila pravnomočna.Pravnomočno je bil torej spoznan za odgovornega le za dva prekrška,ki se nanašata na kršenje sanitarnih predpisov,pri čemer je nepravilnosti, zaradi katerih je bil kaznovan, takoj odpravil.Meni,da je ukrep nesorazmeren s kršitvami.Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja,da iz celotne dokumentacije izhaja,da je bil tožnik večkrat kaznovan tudi za druge kršitve,ki jih je storil v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti in v izpodbijani odločbi niti niso navedene,zaradi česar meni, da so za prenehanje obratovalnice izpolnjeni vsi pogoji.Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za prenehanje obratovalnice na podlagi 6. točke 97. člena obrtnega zakona (Ur.l.SRS,št.35/88 in 24/89).Po tej določbi pristojni upravni organ lahko odloči,da obratovalnica preneha,če je bila samostojnemu obrtniku s pravnomočno odločbo izrečena kazen za prekršek po 2. in 3. točki 2.odstavka 152.člena zakona ali za druge kršitve, ki jih je storil v zvezi z opravljanjem dejavnosti. Pristojni organ ima torej zakonsko pooblastilo, da o prenehanju obratovalnice odloči po prostem preudarku, kar pomeni, da izmed več pravno enakih možnosti izbere tisto odločitev, ki jo šteje,glede na javno korist za najsmotrnejšo in najprimernejšo.Seveda pa mora upravni organ pred odločitvijo o stvari popolno in pravilno ugotoviti dejansko stanje. Tožena stranka se enako kot prvostopni organ, ko utemeljuje prenehanje obratovalnice,sklicuje na dve pravnomočni odločbi sodnika za prekrške, čemur tožnik ugovarja in navaja,da je pravnomočna le ena od obeh odločb, in sicer odločba št.P-6749/91-P z dne 21.5.1992. Ker je po podatkih spisa klavzula o pravnomočnosti le na navedeni odločbi, ni podlage za zaključek,da je pravnomočna tudi odločba št.P-2940/92-P z dne 8.10.1992,na katero se sklicuje tožena stranka. Ker torej za dejansko stanje, kot ga ugotavlja tožena stranka v podatkih spisa ni podlage, tudi ni podlage za sklep, da je bil prosti preudarek uporabljen v mejah in v skladu s pooblastilom, ki ga upravnemu organu daje navedena določba obrtnega zakona. Tudi sicer je v izreku prvostopne odločbe navedeno, da obratovalnica preneha s 30.11.1992, torej z dnem ko še niti ni potekel rok za pritožbo zoper prvostopno odločbo,izdano dne 17.11.1992 in torej ta niti ni bila izvršljiva,zaradi česar je prvostopna odločba nezakonita. Navedeno nepravilnost bi morala tožena stranka odpraviti, pa je ni, zaradi česar je nezakonita tudi odločba tožene stranke.

Glede na navedeno je moralo sodišče tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1.odstavka 4.člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l.RS,št.1/91-I).