Jedro

Dolgoletna sodna praksa, v kateri so bili enaki primeri obravnavani enako se lahko spremeni, če so za njeno spremembo tehtni razlogi in utemeljeni strokovni argumenti. Vendar pa ustaljene sodne prakse ni mogoče spremeniti le v tistem posamičnem primeru, v katerem revident izrazi svoje nestrinjanje z ustaljeno razlago zakonskih določb, ampak jo je mogoče spremeniti le tako, da se bo morebitna drugačna razlaga zakonskih določb nanašala na nedoločen krog oškodovancev, in za vse oškodovance hkrati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov primarni zahtevek na plačilo odškodnine, podrejenemu pa je delno ugodilo in odločilo, da mu mora toženka plačati 3.320.000 tolarjev odškodnine in povrniti 151.437 tolarjev stroškov postopka, oboje z obrestmi od zneskov in datumov, ki so navedeni v 2. točki izreka sodbe.

Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in sicer tako, da je odločitev o podrejenem zahtevku v celoti razveljavilo, odločitev o primarnem zahtevku pa tako spremenilo, da je toženki naložilo v plačilo odškodnino v znesku 3.820.000 tolarjev in stroške postopka v znesku 156.513 tolarjev, oboje z obrestmi od zneskov in datumov, ki so navedeni v drugem odstavku prve točke izreka sodbe.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil tožnik pravočasno revizijo in v njej uveljavljal revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Stališče pritožbenega sodišča glede litispendence primarnega in podrejenega tožbenega zahtevka je sicer podprto z močnimi argumenti, vendar pa je kljub temu nekoliko vprašljivo. Zahtevka sta namreč različna glede akcesornih terjatev in cenovnih razmer ob zapadlosti. Pritožbeno sodišče ni upoštevalo temeljnih načel ZOR in določbe 919. člena istega zakona. Glede eventualne kumulacije je tolmačenje pojma "medsebojna zveza" zmotno. Enako velja glede vprašanj, kdaj postane obseg nepremoženjske škode znan, akontacije iz tretjega odstavka 919. člena ZOR in dvojne valorizacije. Sodna praksa ne varuje oškodovanca, ki je upnik, ampak zavarovalnico oziroma odgovorno osebo, tedaj dolžnika, ki ni izpolnil obveznosti. Zaradi čakanja na odškodnino bi se morala ta ustrezno zvišati. To zahtevo je tožnik postavil, vendar sodišči prve in druge stopnje do nje nista zavzeli nobenega stališča. S tem je zagrešena bistvena kršitev določb ZPP iz 14. točke 2. odstavka 339. člena. V nadaljevanju revizija opisuje poškodbe, ki jih je utrpel tožnik, in trdi, da mu je bila prisojena prenizka odškodnina. Obseg bolečin, neugodnosti, ki so zdravljenje spremljale, in čas bolniškega staleža narekujejo prisojo višje odškodnine. Enako velja za prestani strah in za odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pri slednji je bilo zlasti premalo upoštevano dejstvo, da je bil tožnik ob nesreči star šele 42 let. Tudi odškodnina iz naslova bolečin, ki jih tožnik trpi zaradi skaženosti, je prenizka. Revizijsko sodišče naj odškodnino zviša. Glede odločitve nad zneskom 5.000.000 tolarjev pa naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi, in naloži nižjima sodiščema, da morata pri prisoji odškodnine upoštevati tudi čas, ki je potekel od nastanka škode do odmere odškodnine.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (375. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodbi sodišč druge in prve stopnje sta bili izdani po uveljavitvi Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (ZPP). Zato je revizijsko sodišče uporabilo določbe tega zakona.

Pretežni del (list. št. 177 do vključno 183 pravdnega spisa) izredno obširne revizije (17 strani) se nanaša izključno na kritiko sodne prakse, ki (po mnenju revidenta) neutemeljeno vztraja pri pravnem stališču (in dolgoletni sodni praksi), da se odškodnina za nepremoženjsko škodo odmerja ob upoštevanju razmer, ki obstajajo v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje, zaradi česar je oškodovanec upravičen do plačila obresti od prisojene odškodnine šele od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje.

Ni mogoče trditi, da argumenti, ki jih ponuja revizija za morebitno spremembo sodne prakse, niso strokovno utemeljeni in prepričljivi. Pooblaščenci tožnika so (po vsebini in obsegu) že v več revizijskih zadevah (med drugim npr. v zadevi opr. št. II Ips 221/2001) postavili enake trditve in ponudili zanje enake argumente, vendar pa z njimi ustaljene dolgoletne sodne prakse niso uspeli spremeniti.

Sodišče mora enake primere obravnavati enako, različne pa različno. Dolgoletna sodna praksa, v kateri so bili enaki primeri obravnavani enako (oškodovancem so bile prisojene od nepremoženjske škode obresti od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje), se seveda lahko spremeni. Zlasti to velja v primeru, če za njeno spremembo obstajajo tehtni razlogi in utemeljeni strokovni argumenti. Vendar pa je treba ob morebitni spremembi sodne prakse upoštevati, da je sporov, v katerih zahtevajo oškodovanci plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, veliko, njihova obravnava pa je v različnih fazah sodnega (ali pa izvensodnega) postopka. Zato dolgoletne in ustaljene sodne prakse ni mogoče spremeniti le v tistem posamičnem primeru, v katerem revident izrazi svoje nestrinjanje z ustaljeno razlago zakonskih določb, ampak jo je mogoče spremeniti le na tak način, da se bo morebitna drugačna razlaga zakonskih določb (v obravnavanem primeru glede vprašanja, od kdaj tečejo zamudne obresti od denarnega zadoščenja, ki ga prisodi sodišče oškodovancu za pretrpljeno nepremoženjsko škodo) nanašala na nedoločen krog oškodovancev in za vse oškodovance hkrati. Posamično odstopanje od ustaljene sodne prakse bi namreč lahko pripeljalo do neenakega obravnavanja oškodovancev in s tem do kršitve njihove z Ustavo Republike Slovenije zagotovljene pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS). Argumente, ki jih ponuja revident za spremembo dosedanje sodne prakse, bo zato mogoče upoštevati šele ob morebitnem oblikovanju novega in/ali drugačnega načelnega pravnega stališča glede vprašanja, ali je oškodovanec res upravičen do plačila obresti šele od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, ali pa mu morda obresti pripadajo od kakšnega drugega dneva, ki je datumsko pred dnevom izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Zato na revidentove trditve, ki so navedene na list. št. 177 do vključno 183 sodnega spisa in ki se vse nanašajo izključno na kritiko odločanja sodišč o teku zamudnih obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo, ni mogoče odgovoriti drugače, kot je bilo odgovorjeno (tudi pooblaščencem vlagatelja revizije) že doslej v številnih revizijskih (in drugih sodnih) postopkih. Ta odgovor pa je, da gredo od denarnega zadoščenja, ki ga sodišče prisodi za pretrpljeno nepremoženjsko škodo, oškodovancu zamudne obresti od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje. Zato drugačne revizijske trditve niso utemeljene.

Le manjši del tožnikove revizije se nanaša na kritiko odločitve obeh sodišč, kolikšno denarno zadoščenje pripada tožniku zaradi nepremoženjske škode, ki jo je utrpel v prometni nesreči. V tem delu revizija povzema ugotovitve izvedenca (in obeh sodišč, ki sta svojo odločitev oprli na isto izvedensko mnenje) in trdi, da je prisojena odškodnina prenizka, da ne ustreza kriterijem iz 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in, kar je v reviziji izpostavljeno na več mestih, da sodišči druge in prve stopnje, kljub izrečni zahtevi tožnika, nista upoštevali časa, ki je potekel od poškodbe do prisoje odškodnine; tega, zakaj ga nista upoštevali, pa nista pojasnili, zaradi česar sta kršili določbe ZPP.

Tudi v navedenem delu tožnikova revizija ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje (ki temeljijo na dokazni oceni izvedenskega mnenja, na katerega se v reviziji sklicuje tudi tožnik) izhaja, da je tožnik utrpel zvin vratne hrbtenice, udarnino prsnega koša in desnega ledvenega predela, udarninsko raztrganinsko rano na desnem kolenu in levi goleni, odkrhnino notranje grče desne stegnenice v kolenu v predelu nasadišča vzdolžne vezi z okvaro te vezi, izliv v desno koleno z draženjem sklepne ovojnice, odlom prvega zgornjega desnega sekalca ter okvaro plombe na tretjem in četrtem zgornjem desnem zobu. Zaradi teh poškodb je tožnik med zdravljenjem trpel telesne bolečine različnih intenzivnosti in trajanja, prikazano v strnjenem obdobju tri mesece in štiri dni, občasne blage bolečine pa se bodo pojavljale tudi v bodoče (ob spremembah vremena, dolgotrajni hoji, počepanju, poklekanju in dvigovanju težjih bremen). Poleg tega je tožnik trpel tudi glavobol, ki je bil nekaj mesecev intenziven. Štiri dni je bil hospitaliziran, en mesec je potreboval pomoč pri opravljanju vseh opravil, skoraj šest mesecev je bil v bolniškem staležu, potrebno je bilo punktiranje, rentgensko slikanje, hoditi je moral na fizioterapijo in prenašati še druge neugodnosti, ki so navedene v izvedenskem mnenju in povzete po izvedenskem mnenju v reviziji in v odločbah obeh sodišč.

Zaradi opisanih pretrpljenih telesnih bolečin (in neugodnosti, ki so spremljale zdravljenje) je bilo tožniku z izpodbijano sodbo prisojeno denarno zadoščenje v znesku 1.800.000 tolarjev, kar je tudi po presoji revizijskega sodišča povsem v skladu s kriteriji iz 200. in 203. člena ZOR in je primerljivo z zadoščenji, ki so bila prisojena drugim oškodovancem v podobnih primerih.

Hud primarni strah je bil kratkotrajen. Ostalo je bila tožnikova enomesečna zaskrbljenost za izid zdravljenja. Odškodnina v znesku 250.000 tolarjev, ki jo je prisodilo sodišče tožniku iz tega naslova, zato ni prenizko odmerjena, kot zmotno zatrjuje revizija.

Enako velja za odškodnino (200.000 tolarjev), ki je bila tožniku prisojena iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti, saj je tožniku po končanem zdravljenju ostala le manjša brazgotina na prednji strani leve goleni, ki po mnenju izvedenca predstavlja le manjši kozmetski defekt. Tudi iz naslova duševnih bolečin, ki jih trpi tožnik zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, je bila z zneskom 1.300.000 tolarjev tožniku prisojena odškodnina, ki ustreza kriterijem iz 200. in 203. člena ZOR in je primerljiva z odškodninami, ki so bile drugim oškodovancem prisojene v podobnih primerih. Po končanem zdravljenju je ostala tožniku nestabilnost desnega kolena lažje stopnje, zmanjšana pa je tudi gibljivost vratne hrbtenice v skrajnih legah. Zato ni sposoben za dela, ki zahtevajo poklekanje, počepanje, dvigovanje bremen težjih od 15 kg, oviran pa je pri poskokih in večini športnih aktivnosti.

Duševne bolečine, ki jih tožnik trpi zaradi opisanega zmanjšanja življenjske aktivnosti, ne narekujejo višje odškodnine, kot zmotno trdi revizija.

Neutemeljeno pa revizija zahteva zvišanje odškodnine zaradi poteka časa od nesreče do prisoje odškodnine. Že v postopku pred sodiščema prve in druge stopnje postavljena zahteva, da naj se mu samo zaradi poteka časa prisodi poseben in določen denarni znesek, je glede na naravo nepremoženjske škode in namen denarne odškodnine zanjo tako očitno neutemeljena, da sodiščema druge in prve stopnje nanjo niti ni bilo treba posebej odgovarjati. Z neodgovorom na to očitno neutemeljeno zahtevo zato nista mogli zagrešiti absolutne bistvene kršitve iz 14. točke 339. člena ZPP. Zahteva, da bi bilo treba pri odmeri odškodnine za posamezno vrsto škode upoštevati tudi potek časa, pa glede na potek konkretnega postopka ni utemeljena. Sodno varstvo je tožnik zahteval 24.9.1997, sodišče prve stopnje pa je odločilo o njegovi zahtevi 14.9.1999. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni prihajalo do zastojev, zlasti pa ne takih, ki bi bili posledica ravnanja tožene stranke. Tudi pritožbeni postopek ni trajal nerazumno dolgo, saj je bilo o tožnikovi pritožbi odločeno dne 27.9.2000. Po povedanem se je pokazalo, da revizija ni utemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).