Jedro

Tožnik niti v predlogu za obnovo, niti v obravnavani pritožbi ne navajata, zakaj novega dokaza (privolitev imetnice stanovanjske pravice za nakup stanovanja) nista mogla predložiti v prejšnjem postopku. Ni torej podana situacija, ko tožnika brez svoje krivde nista mogla teh razlogov uveljavljati, še preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodbo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog tožnikov za obnovo postopka kot nedovoljen, ker bi tožnika ob primerni skrbnosti že v prejšnji pravdi mogla predlagati dokaz, ki ga predlagata v obnovi. Postopek z revizijo je sodišče prve stopnje prekinilo. Zoper sklep sta se pravočasno pritožila predlagatelja - tožnika iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP 1977). V pritožbi navajata, da je sklep sodišča prve stopnje nesklepčen, zato ga ni mogoče preizkusiti. Poudarjata, da sta predlog za obnovo postopka vložila pravočasno, sodbo Višjega sodišča v Ljubljani sta namreč prejela 1. 12. 1998, predlog za obnovo postopka pa vložila 16. 12. 1998; šele tega dne sta tudi pridobila možnost uporabiti nove dokaze. Tožnika sta prepričana, da je bilo dejansko stanje v rednem postopku dovolj razčiščeno in sicer tako, da bi moralo biti njunemu zahtevku za odkup ugodeno. Ves čas postopka sta tožnika poudarjala, da sta imetnika stanovanjske pravice le sama, stališče o tem, da je imetnik stanovanjske pravice nekdo tretji, je sprejelo šele Višje sodišče v Ljubljani v sodbi, ki sta jo tožnika prejela 1. 12. 1998 in nanjo pravočasno reagirala s predložitvijo listine. Po prepričanju pritožnikov je bilo nesporno, da sta kot zaščitena uporabnika že leta pred uveljavitvijo Stanovanjskega zakona živela v spornem stanovanju. Izpolnila sta tudi pogoj iz Zakona o stanovanjskih razmerjih, po katerem je celo tisti, ki je najmanj dve leti nezakonito bival v stanovanju, pa zoper njega ni bila vložena tožba na izselitev, pridobil pravico do odkupa stanovanja pod ugodnimi pogoji. Zaradi navedenega pritožnika predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu tožnikov za obnovo postopka ugodi. Pritožba ni utemeljena. V skladu z določbo 421. člena ZPP (1977) se lahko postopek, ki je bil s sodno odločbo pravnomočno končan, obnovi na predlog stranke, če zve stranka za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku (9. točka 421. člena ZPP - 1977). Tožnika sta predlogu za obnovo postopka priložila pisno "privolitev imetnika stanovanjske pravice za nakup stanovanja", ki jo je podpisala R.I.. Pravilna je ugotovitev sodišča, da je sporna izjava datirana dne 28. 4. 1995, na Okrajnem sodišču v Ljubljani pa overjena 12. 5. 1995. Sodba sodišča prve stopnje je bila v obravnavani zadevi izdana 30. 9. 1997, torej več kot dve leti po overitvi izjave. Tožnika niti v predlogu za obnovo, niti v obravnavani pritožbi ne navajata, zakaj sporne izjave nista mogla predložiti v prejšnjem postopku; zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da v obravnavanem primeru ni podana situacija iz drugega odstavka 422. člena ZPP (1977), torej da ni podana situacija, ko tožnika brez svoje krivde nista mogla teh razlogov uveljavljati že preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodbo. Če tožnika sporne izjave nista štela za pravno relevantno, ker sta bila, kot navajata v pritožbi, prepričana, da sta bila sama imetnika stanovanjske pravice, je krivda, da dokaza nista predložila v prejšnjem postopku, na njuni strani; zato obnove postopka ni mogoče dovoliti. V skladu z določbo 6. točke prvega odstavka 423. člena ZPP mora stranka v primeru iz 9. točke 421. člena istega zakona vložiti predlog za obnovo postopka v 30 dneh od dneva, ko je stranka mogla navesti sodišču nova dejstva oziroma nova dokazila. Sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo, da bi tožnika nov dokaz (izjavo imetnice stanovanjske pravice) lahko predložila sodišču ob primerni procesni diligenci še pred izdajo odločbe sodišča prve stopnje; zato je predlog za obnovo postopka pravilno zavrglo kot nedovoljen. Pritožbeno sodišče glede na pritožbene navedbe še pripominja, da je imetnica stanovanjske pravice podala "privolitev imetnika stanovanjske pravice za nakup stanovanja" šele v letu 1995. Rok za uveljavitev pravice do nakupa stanovanja v skladu z določbami Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ) se je iztekel 19. 10. 1993. V tem roku, ki je prekluziven in nepodaljšljiv, je moral upravičenec do odkupa izpolniti vse pogoje, ki jih v 117. do 123. členu predpisuje SZ za odkup stanovanja. Ker je imetnica stanovanjske pravice privolitev podala že po izteku prekluzivnega roka, tožnika ob izteku roka nista mogla izpolnjevati pogojev za odkup stanovanja po SZ. Po preizkusu izpodbijanega sklepa se torej izkaže, da pritožbeni razlogi niso podani. V postopku na prvi stopnji tudi ni bila storjena nobena od absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP (1977), na katere mora sodišče v skladu z 2. odstavkom 365. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Zato je bilo potrebno pritožbo na podlagi določbe 2. točke 380. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje. V skladu z določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Url. RS 26/1999, z dne 15. 4. 1999) je bilo postopek na drugi stopnji potrebno nadaljevati po dosedanjih predpisih, to je po zveznem Zakonu o pravdnem postopku (Url. SFRJ 4/1977).