Jedro

Sodišče lahko narok prekliče ali preloži zgolj iz upravičenih razlogov in če je to potrebno za izvedbo dokazov na naslednjem naroku, to pa so lahko načeloma le razlogi, ki sicer utemeljujejo vrnitev v prejšnje stanje. Obisk hčere iz tujine ne predstavlja utemeljenega razloga za preklic oziroma preložitev naroka.

V pravdnem postopku velja načelo o povezanosti trditev z dokazno ponudbo oz. načelo o trditvenem in dokaznem bremenu (7. in 212. člen ZPP), ki stranki nalaga, da najprej poda trditve (navedbe) o pravno relevantnih dejstvih in šele, če so podane ustrezne trditve, se njihova resničnost (če so te trditve sporne) preizkuša z izvedbo dokazov. Izvajanje dokazov (npr. zaslišanje strank ali prič) ne more nadomestiti manjkajočih trditev, saj mora nasprotna stranka imeti možnost, da se o pravno pomembnih trditvah nasprotnika izjavi (po domače, »se brani«) in če tožnik ustreznih trditev sploh ne oblikuje, se toženci niti ne morejo uspešno braniti (ker se ne morejo in nimajo pred čim). Če je zahtevek nesklepčen, je tudi vsakršno izvajanje dokazov nepotrebno, saj ni ničesar (pravno relevantnega), kar bi bilo možno in potrebno dokazovati.

Pritožba je samostojno pravno sredstvo, zato morajo biti navedbe v njej konkretne in zgolj sklicevanje na že podane navedbe v vlogah iz postopka na prvi stopnji ne zadošča za utemeljenost pritožbe.

Pravni interes kot ena od procesnih predpostavk za dopustnost tožbe, je ožji in drugačen od laično pojmovanega »interesa« (ekonomske ali druge koristnosti); pravni interes je podan, če bi ugoditev zahtevku pomenila za tožnika določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Tega pa z zahtevki, da naj si tretje osebe vrnejo določene zneske, tožnik ne more doseči, saj to ne bi v ničemer vplivalo na njegov pravni položaj.

Spor o (ne)veljavnosti pogodbe je dopustno rešiti le za vse pogodbene stranke na enak način; logično, življenjsko nevzdržno in zato pravno nedopustno bi bilo, če bi se tak spor razrešil različno za različne stranke pogodbe, zato je nujno, da v tovrstnih sporih kot pravdna stranka nastopajo vse pogodbene stranke. Če s tožbo niso zajete vse pogodbene stranke, ni tožena prava oseba in zato je tak zahtevek a priori neutemeljen.

Ker ni bil izpolnjen eden od pogojev iz določbe 243. člena ZZK-1 (neveljavnost izpodbijane vknjižbe iz materialnopravnega razloga, ker je bilo zemljiškoknjižno dovolilo neveljavno ob njegovi izstavitvi zaradi ničnosti zavezovalnega pravnega posla), obstoja drugega pogoja (kršitve tožnikove stvarne ali obligacijske pravice z izpodbijano vknjižbo) ni potrebno ugotavljati.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

II. Tožeča stranka je dolžna prvi toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 746,64 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek na ugotovitev ničnosti več darilnih in kupoprodajnih pogodb ter izbris zemljiškoknjižnih vpisov lastninskih pravic na podlagi teh pravnih poslov. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek na razveljavitev »predmetne« darilne pogodbe in nadaljnjih pravnih poslov za prenos lastništev ter izbris zemljiškoknjižnih vpisov. Z izpodbijanim sklepom pa je zavrglo primarni tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na vrnitev s pogodbami pridobljenih koristi med vsemi pogodbenimi strankami ter na vrnitev prejetega zneska 15.000 EUR tožnikovi mami s strani tožnika. Prav tako je v enakem delu zavrglo podredni tožbeni zahtevek.

2. Zoper odločbo se je pritožil tožnik, ki je vložil dve ločeni pritožbi (eno zoper sodbo in drugo zoper sklep) in z njima izpodbijal obe odločitvi v celoti. Pritožbi sta obsežni in pritožbeni razlogi se v določeni meri podvajajo, zato bo sodišče druge stopnje bistvene navedbe obeh pritožb povzelo v nadaljevanju obrazložitve, ko se bo do njih opredelilo.

3. Prvi toženec in druga toženka sta vložila vsak svoj odgovor na obe pritožbi. Oba predlagata zavrnitev pritožbe.

4. Na odgovora tožencev je odgovoril tožnik z vlogo z dne 6. 7. 2020, vendar pritožbeno sodišče navedb v tej vlogi ni upoštevalo, saj v pritožbenem postopku taka vloga ni predvidena.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, popolno je ugotovilo dejansko stanje in tudi materialnopravno je pravilna odločitev o zavrnitvi oziroma zavrženju delov tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče sprejema vse razloge izpodbijane sodbe in sklepa in se z njimi strinja. V nadaljevanju odgovarja na posamezne pritožbene navedbe.

7. V obeh pritožbah tožnik navaja, da sta odločbi preuranjeni, da je bila odločitev sprejeta prehitro in da sodišče ne bi smelo v njegovi odsotnosti zaključiti glavne obravnave, ampak bi moralo narok za glavno obravnavo 30. 1. 2020 preložiti. S tem smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku,1 vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta kršitev ni podana. Glede naroka dne 30. 1. 2020 je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje (16. točka obrazložitve), da lahko sodišče narok prekliče ali preloži zgolj iz upravičenih razlogov in če je to potrebno za izvedbo dokazov na naslednjem naroku, to pa so lahko načeloma le razlogi, ki sicer utemeljujejo vrnitev v prejšnje stanje. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča obisk hčere iz tujine ne predstavlja utemeljenega razloga za preklic oziroma preložitev naroka. Razlogov sodišča prve stopnje o tem (podprtih s citirano pravno teorijo) pritožba vsebinsko ne izpodbija. Pritožbeno sodišče še dodatno pojasnjuje, da bi stranka lahko svojo udeležbo na naroku zagotovila tudi preko pooblaščenca, vendar se tožnik te možnosti ni poslužil. 8. Pritožbene navedbe, da je odločitev za tožnika neugodna, so pravno neupoštevne, saj to samo po sebi ne more pomeniti nepravilnosti sodbe. Nadalje pritožnik navaja, da sodišče prve stopnje ni spoštovalo procesnih pravic tožnika, ker ni izvedlo njegovih predlaganih dokazov. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje (kar je sicer obsežno, sistematično in s pravilnimi razlogi pojasnilo že sodišče prve stopnje – 27. do 39. točka obrazložitve), da tožnikovi zahtevki niso bili zavrnjeni (in zavrženi) zato, ker bi ne bili dokazani (ker sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov), temveč zato, ker niso bili sklepčni. Sklepčnost pomeni, da določena vloga (praviloma tožba) ali niz vlog določene stranke v pravdnem postopku vsebuje zaokroženo celoto trditev, ki ob pravilni uporabi materialnega prava omogočajo sodišču izrek pravne posledice, za katero se zavzema stranka. Nesklepčnost je nasprotje sklepčnosti in pomeni, da iz zatrjevanih dejstev ne izhaja pravna posledica, ki jo stranka uveljavlja.2

9. Drugače povedano – sodišče prve stopnje je ugotovilo, da že iz tožnikovih trditev (tožbenih navedb) ni izhajala pravna posledica, za katero se je tožnik zavzemal (ničnost ali izpodbojnost pogodb, podlaga za izbris vknjižb), ker tožnik ni navedel ustreznih dejstev, ki bi utemeljevala pravni zaključek, za katerega se je zavzemal. V pravdnem postopku velja načelo o povezanosti trditev z dokazno ponudbo oz. načelo o trditvenem in dokaznem bremenu (7. in 212. člen ZPP), ki stranki nalaga, da najprej poda trditve (navedbe) o pravno relevantnih dejstvih in šele, če so podane ustrezne trditve, se njihova resničnost (če so te trditve sporne) preizkuša z izvedbo dokazov. Izvajanje dokazov (npr. zaslišanje strank ali prič) ne more nadomestiti manjkajočih trditev, saj mora nasprotna stranka imeti možnost, da se o pravno pomembnih trditvah nasprotnika izjavi (po domače, »se brani«) in če tožnik ustreznih trditev sploh ne oblikuje, se toženci niti ne morejo uspešno braniti (ker se ne morejo in nimajo pred čim). Ker tožnik že trditvenemu bremenu ni uspel zadostiti, je sodišče prve stopnje zahtevek upravičeno zavrnilo. Če je zahtevek nesklepčen, je tudi vsakršno izvajanje dokazov nepotrebno, saj ni ničesar (pravno relevantnega), kar bi bilo možno in potrebno dokazovati. Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri vsakem delu zahtevka posebej in natančno pojasnilo, zakaj je glede na tožnikove trditve tožbeni zahtevek nesklepčen in zato izvedba dokazov ni potrebna.

10. Zgolj kot dodatni, presežni razlog pa pritožbeno sodišče še opozarja na ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bili številni tožnikovi dokazni predlogi nekonkretizirani, zato tožnik ni zadostil svojim procesnim dolžnostim iz 7., 212. in 236. člena ZPP. V pritožbi konkretno navede le en dokaz, ki bi ga po njegovem mnenju sodišče moralo izvesti, in sicer zaslišanje notarke o okoliščinah podpisa njegove matere na sporni pogodbi, pri tem pa niti ne konkretizira, kaj točno naj bi s tem zaslišanjem bilo dokazano. Poleg tega navaja, da bi moralo sodišče upoštevati predlog za izvedbo dokaza (katerega?), da so izjave tožencev neverodostojne, pri čemer gre za povsem nekonkretiziran dokazni predlog, saj tožnik ne navaja niti s čim niti kaj naj bi se dokazovalo.3 Neutemeljen je tudi dokazni predlog za zaslišanje »pravdnih strank in očeta (ali tudi drugih) po natančni preučitvi procesnih pisem in pripravi konkretnih vprašanj.« Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre pri tem za nesubstanciran dokazni predlog, ki ne upošteva pravil pravdnega postopka, po katerih mora stranka, ki dokaz predlaga, navesti konkretna dejstva, ki naj se ugotovijo s predlaganim dokazom (prvi odstavek 180. člena ZPP). Če pa tožnik s tem želi dopolniti svoje navedbe v pripravljalnih vlogah (ki jih imenuje »procesna pisma«), je pritožbeno sodišče že pojasnilo, da mora stranka najprej (še pred izvedbo dokaznega postopka) navesti dejstva in da z izvajanjem dokazov ni mogoče nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage.

11. V pritožbi se tožnik večkrat sklicuje na posamezne oštevilčene odstavke svojih vlog, vloženih v postopku pred sodiščem prve stopnje, pri tem pa jih niti vsebinsko ne povzema, niti ne navaja, v čem naj bi te navedbe vplivale na končno odločitev sodišča. Pritožbeno sodišče opozarja, da je pritožba samostojno pravno sredstvo, zato morajo biti navedbe v njej konkretne in zgolj sklicevanje na že podane navedbe v vlogah iz postopka na prvi stopnji ne zadošča za utemeljenost pritožbe.4 Pritožba mora konkretno zatrjevati, v čem vidi obstoj pritožbenih razlogov glede na trditve pravdnih strank ter dokazne predloge, ki sta jih podali v postopku pred sodiščem prve stopnje in na podlagi njih ugotovljeno dejansko stanje ter uporabljeno materialno pravo in v zvezi z razlogovanjem sodišča prve stopnje. Na pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, zato morajo biti pritožbene navedbe, ki merijo na ta pritožbeni razlog, povsem jasne in konkretne, da jih je mogoče preizkusiti.5

12. Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje napačno povzelo tožbene navedbe, nepravilno ugotovilo dejansko stanje, da ni dobro preučilo tožbe, da je naredilo napačne zaključke itd., so premalo konkretizirane, da bi se pritožbeno sodišče do njih lahko opredelilo. Tožnik bi moral v pritožbi določno navesti, katera pravno pomembna dejstva in okoliščine zadeve naj bi sodišče prve stopnje napačno ugotovilo ali ovrednotilo in zakaj naj bi bili zaključki prvostopenjskega sodišča o teh dejstvih in okoliščinah napačni. Pritožba obširno in na več mestih citira posamezne dele prvostopenjske sodbe in navaja, da so zaključki sodišča neustrezni, nekoherentni, nejasni in pomanjkljivi, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je res pravzaprav obratno: pritožba je v pretežni meri tako nekonkretizirana in nejasna, da je niti ni mogoče preizkusiti in nanjo vsebinsko odgovoriti.

13. Kolikor pa pritožba določene zaključke prvostopenjskega sodišča določno izpodbija, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi ti pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Glede dela tožbe, ki ga je sodišče prve stopnje zavrglo, tožnik vztraja, da pravni interes za vrnitev koristi, pridobljenih na podlagi sporne pogodbe in nadaljnjih pravnih poslov za prenos lastništva, obstaja, ker naj bi se s tem v celoti zaključil spor med strankami in bi se s tem preprečilo nadaljnje pravdanje, ker se toženci ne bi čutili prikrajšane v primeru ugotovitve ničnosti sporne pogodbe. Navedeno pa, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, ne drži. 14. Pri dajatvenih zahtevkih je tožnikov pravni interes podan, če zahteva plačilo določenega zneska v svojo korist. Tožnikov zahtevek, s katerim želi doseči, da si toženci med seboj in celo s tretjimi osebami povrnejo prejete koristi, tako ne izpolnjuje navedenih pogojev za obstoj pravnega interesa kot procesne predpostavke za dopustnost tožbe. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je pravni interes kot ena od procesnih predpostavk za dopustnost tožbe, ožji in drugačen od laično pojmovanega »interesa« (ekonomske ali druge koristnosti); pravni interes je podan, če bi ugoditev zahtevku pomenila za tožnika določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči.6 Tega pa z zahtevki, da naj si tretje osebe vrnejo določene zneske, tožnik ne more doseči, saj to ne bi v ničemer vplivalo na njegov pravni položaj. Do skrajnosti očitno pa je pomanjkanje pravnega interesa za zahtevek, da mora tožnik vrniti materi nek denar. Če tožnik želi, ji lahko vrne denar kadarkoli brez intervencije sodišča. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je zahtevek v tem delu kot nedovoljen zavrglo.

15. Tožnik v pritožbi zoper sklep navaja še dejstva v zvezi z vprašanjem, ali je kot materino darilo (oz. nadomestilo za ¼ stanovanja) prejel znesek 15.000 EUR. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da to vprašanje ni pravno relevantno niti za ugotavljanje veljavnosti spornih pravnih poslov niti vknjižb v zemljiško knjigo, zato se do teh dejstev ni opredelilo. Dejstvo, da naj bi mati za časa življenja svoje premoženje neenakomerno razdelila med svoje otroke, ne more vplivati na veljavnost pravnega posla. Vsak posameznik lahko za življenja prosto razpolaga s svojim premoženjem: lahko ga uniči, zapravi ali odsvoji komur hoče; to so njegova lastniška upravičenja. Če bo zaradi takih razpolaganj prikrajšan nujni delež tožnika, bo lahko (ob izpolnjenosti ostalih zakonskih pogojev) uveljavljal ustrezne zahtevke v zapuščinskem postopku.

16. Glede obširnih pritožbenih navedb, da tožnik ni želel vključiti v spor mame in nečaka, pri čemer zavrača zaključke sodišča prve stopnje, da gre pri nekaterih tožbenih zahtevkih za nujno sosporništvo, ki vključuje tudi njiju, pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje. Spor o (ne)veljavnosti pogodbe je dopustno rešiti le za vse pogodbene stranke na enak način; logično, življenjsko nevzdržno in zato pravno nedopustno bi bilo, če bi se tak spor razrešil različno za različne stranke pogodbe,7 zato je nujno, da v tovrstnih sporih kot pravdna stranka nastopajo vse pogodbene stranke. Če s tožbo niso zajete vse pogodbene stranke, ni tožena prava oseba in zato je tak zahtevek a priori neutemeljen. Katere osebe je treba zajeti s tožbo, da bo tožbeni zahtevek ustrezno pasivno legitimiran, je materialnopravno vprašanje, ki ne more biti odvisno do tega, ali ima tožnik kak »očitek« zoper mater ali ne. Tožnikov očitek sodišču prve stopnje, da se s tem v zvezi »neutemeljeno ubada z obstranskimi proceduralnimi ugovori,« tako ne drži, saj gre pri nujnem sosporništvu za vprašanje vsebinske utemeljenosti tožbe, ki je ključnega pomena za predmetni spor. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo zgrešeno pasivno legitimacijo oziroma nesklepčnost v delih zahtevka, ki se nanašajo na pravne posle, katerih stranke niso le toženci, ampak tudi tožnikova mati in nečak.

17. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je tožnik izpolnil oba pogoja za izbris vknjižbe po prvem in drugem odstavku 243. člena Zakona o zemljiški knjigi,8 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje napravilo pravilen zaključek, ko je ugotovilo, da vprašanje veljavnosti kupoprodajne pogodbe med tožnikom in njegovo mamo ni relevantno, ker bi moral poleg njene neveljavnosti tožnik dokazati tudi ničnost darilne pogodbe med mamo in toženci. To pa mu, kot je obširno obrazložilo sodišče prve stopnje, ni uspelo. Ker ni bil izpolnjen eden od pogojev iz prej omenjene določbe (neveljavnost izpodbijane vknjižbe iz materialnopravnega razloga, ker je bilo zemljiškoknjižno dovolilo neveljavno ob njegovi izstavitvi zaradi ničnosti zavezovalnega pravnega posla), obstoja drugega pogoja (kršitve tožnikove stvarne ali obligacijske pravice z izpodbijano vknjižbo) ni potrebno ugotavljati.

18. Glede navedb pritožnika, v katerih ničnost nadaljnjih pravnoposlovnih razpolaganj z lastniškimi deleži med toženci izpeljuje iz domnevne ničnosti prvotne darilne pogodbe, pritožbeno sodišče enako kot sodišče prve stopnje pojasnjuje, da ničnosti nadaljnjih pravnih poslov ni mogoče zgolj izpeljati iz ničnosti predhodnega pravnega posla, tako da je sodišče prve stopnje v tem delu povsem pravilno uporabilo materialno pravo in ugotovilo, da tožnik ni uspel dokazati ničnosti nadaljnjih pravnih poslov med toženimi strankami.

19. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso izkazani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je na podlagi 353. in 365. člena ZPP pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijana sodbo in sklep.

20. Ker je tožnik s pritožbo propadel, mora prvemu tožencu povrniti stroške odgovora na pritožbo (154. in 165. člen ZPP), ki obsegajo nagrado za odgovor na pritožbo (1.000 točk ali 600,00 EUR), 2 % materialnih stroškov (12,00 EUR) in 22 % DDV na odvetniške storitve (134,74 EUR). Priznane stroške je tožnik dolžan plačati v roku 15 dni (313. člen ZPP), če zamudi, pa še zakonske zamudne obresti od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila (387. člen Obligacijskega zakonika).

1 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 2 Primerjaj M. Voglar, Vprašanja sklepčnosti v praksi sodišč prve stopnje, Pravosodni bilten, št. 2/2016, str. 45. 3 Predmet dokaznega postopka so lahko zgolj dejstva. (Ne)verodostojnost izjave določene osebe je vrednotenje, ocenjevanje nekoga ali nečesa, to pa ni nekaj, kar bi bilo sploh možno dokazovati v procesnopravnem smislu. Dokazovati bi bilo mogoče kaka indična dejstva, s pomočjo katerih bi bilo mogoče posredno sklepati na neverodostojnost določene osebe in/ali njene izjave, vendar bi moral tožnik taka indična dejstva poprej konkretizirano zatrjevati in pojasniti. 4 Glej npr. sodbo VSL I Cpg 1424/2015 z dne 20. 4. 2016 in številne druge. 5 Tako tudi Višje sodišče v Celju v sodbi Cpg 181/2017 z dne 4. 10. 2017. 6 Sklep VSRS II Ips 475/95 z dne 11. 12. 1996. 7 Npr., v pravdi med prodajalcem in tretjo osebo bi se ugotovilo, da je pogodba veljavna, v drugi pravdi med kupcem in tretjo osebo pa bi se ugotovilo, da ta ista pogodba ni veljavna. 8 Uradni list RS, št. 58/2003 in nadaljnji, v nadaljevanju ZZK-1.