Jedro

Ker sta bila pogoja glede bivanja v tujini in glede nemške narodnosti ugotovljena, ni pa bilo dokazano kontinuirano lojalno ravnanje, je bil materialni zakon pravilno uporabljen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 17.3.2005. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika proti odločbi Upravne enote Maribor z dne 29.9.2004. Z navedeno odločbo je bilo ugotovljeno, da se po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, A.A. roj. 28.3.1867 od 28.8.1945 ni štela za jugoslovansko državljanko.

Tožena stranka se sklicuje na arhivsko gradivo in na seznam nemške organizacije Kulturbund. Zavrača ugovore glede nemške narodnosti. Ugotavlja, da tožeča stranka domneve nelojalnosti ni izpodbila. Ugotavlja tudi, da je bila tožnica že aprila 1946 v Avstriji.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje zavrača ugovore tožeče stranke glede napačne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritrjuje pravilnim ugotovitvam in presoji tožene stranke. Ugotavlja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita. Sklicuje se na 1. odstavek 59. člena ZUS.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v nov postopek. Uveljavlja ugovore o retroaktivni uporabi Zakona o državljanstvu. Navaja, da je bila kršena Splošna deklaracija o človekovih pravicah. Dejansko stanje ni bilo ugotovljeno tako glede nemške narodnosti, življenja v tujini in glede nelojalnega ravnanja.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče ugotovilo, da pritožba tožnika ne izpolnjuje pogojev, da bi bila lahko obravnavana kot pritožba po novem ZUS-1. Zato je pritožbo v skladu z isto določbo obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija v upravnem sporu je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 86. člena ZUS-1).

Po določbi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih navedb (ponovljenih ugovorov glede nemške narodnosti, življenja v tujini) ni preizkušalo.

Revident v reviziji le pavšalno zatrjuje, da vlaga revizijo tudi zaradi bistvenih kršitev postopka v upravnem sporu, vendar ta ugovor ni konkretiziran, zato ga revizijsko sodišče ni moglo upoštevati.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zmotno uporabilo materialnega prava. Vprašanje državljanstva po drugi svetovni vojni je bilo najprej urejeno z Zakonom o državljanstvu DFJ (Uradni list DFJ, št. 64/45), ki je začel veljati 28.8.1945, to je z dnem objave v Uradnem listu. V 35. členu je določal, da se z dnem uveljavitve tega zakona smatrajo za jugoslovanske državljane vsi tisti, ki so bili tega dne jugoslovanski državljani po veljavnih predpisih. Z Zakonom o potrditvi in spremembah Zakona o državljanstvu DFJ je bilo spremenjeno ime zakona v Zakon o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 54/46 z dne 5.7.1946 v nadaljevanju ZDrž, ki je veljal od dne objave - 42. člen). V ZDrž je bilo v 35. členu določeno, da za državljane FLRJ veljajo vse osebe, ki so bile na dan 28.8.1945 po veljavnih predpisih državljani FLRJ. Tega dne (28.8.1945) je namreč začel veljati Zakon o državljanstvu DFJ. Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 105/48 z dne 4.12.1948, ki je veljal od dneva objave v Uradnem listu - 3. člen), pa je uveljavil nov 2. odstavek 35. člena, ki je določal, da se za državljane FLRJ ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki živijo v tujini in so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. S takšno ureditvijo so po vojni jugoslovanske oblasti odrekle osebam nemške narodnosti, ki so bile v času okupacije lojalne nemškemu rajhu, pridobitev jugoslovanskega državljanstva. Novela zakona je po svoji vsebini imela retroaktiven učinek, to je bila odločitev suverene države RS in tedanje mednarodne situacije. Taka ureditev ni nasprotovala splošnim pravnim načelom, ki so jih že tedaj priznavali civilizirani narodi, ki so bili v drugi svetovni vojni žrtve nacionalsocialističnega totalitarnega režima. Tudi po mnenju Ustavnega sodišča RS je uporaba teh določb z vidika pravne kontinuitete pri ugotavljanju državljanstva dopustna (odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-23/93). Sodišče prve stopnje (in prej že tožena stranka) se zato pri svojih odločitvah pravilno sklicujeta na navedene predpise in odločbo Ustavnega sodišča RS. Zato tudi Splošna deklaracija o človekovih pravicah ni bila kršena.

Pogoja glede izpolnjevanja bivanja v tujini in glede nemške narodnosti sta bila ugotovljena in jih tožeča stranka ni izpodbila. Tožeči stranki je bila dana možnost, da izkaže okoliščine, ki bi kazale na kontinuirano lojalno ravnanje. Tožeča stranka je s tem v zvezi zatrjevala le, da je bilo uporabljeno načelo objektivne odgovornosti, ni pa zatrjevala in dokazovala nobenih konkretnih ravnanj, ki bi kazala na kontinuirano lojalno ravnanje. Zato tudi po presoji revizijskega sodišča tožeča stranka ni uspela izpodbiti zakonske domneve nelojalnosti. Glede na navedeno ni podlage za presojo, da je bilo materialno pravo nepravilno uporabljeno.

Zaradi navedenih razlogov je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot revizijsko sodišče v skladu z določbo 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.