Jedro

Obtožni akt lahko vloži le upravičeni tožilec. Obdolžencu se očita storitev kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1. Za vložitev obtožnega predloga za to kaznivo dejanje pa je upravičeni tožilec državni tožilec. Predlagalni delikti so kazniva dejanja, ki so uradno pregonljiva, pri katerih pa zakon upošteva tudi interes oškodovanca, tako, da je njegov predlog za pregon procesna predpostavka (ex officio) pregona. Kazenski zakonik pa natančno določa, kdaj se pregon začne na predlog. Prav ima pritožba, da drugi odstavek 204. člena KZ-1 določa, da če je vrednost ukradene stvari majhna (1. točka devetega odstavka 99. člena KZ-1) in si je storilec hotel prilastiti stvar take vrednosti, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta ter da tretji odstavek tega člena določa, da se pregon za tako dejanje začne na predlog.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega V.S. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati kot strošek pritožbenega postopka sodno takso v znesku 144,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega V.S. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. in 58. členu KZ-1 je obdolžencu izreklo pogojno obsodbo, v njej pa mu določilo kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta ter še pod posebnim pogojem po tretjem odstavku 57. člena KZ-1, da oškodovancu J.G. v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe poravna škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem v znesku 302,00 EUR, sicer lahko sodišče pogojno obsodbo prekliče in v njej določeno kazen zapora tudi izreče. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) se oškodovancu J.G. v celoti prisodi priglašeni premoženjskopravni zahtevek v znesku 302,00 EUR, v presežku pa se ga napoti na pravdo. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena ZKP je obdolženi dolžan povrniti stroške kazenskega postopka v znesku 1.011,97 EUR ter plačati sodno takso v znesku 92,00 EUR (tar. št. 7111 v zvezi s tar. št. 71113 Zakona o sodnih taksah - v nadaljevanju ZST-1) ter v znesku 26,00 EUR (priloga 1 iz 16. člena ZST-1).

2. Proti taki sodbi se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe za očitano mu kaznivo dejanje oziroma obtožni predlog državnega tožilca zavrne in kazenski postopek zoper obdolženega ustavi ter odloči o stroških postopka, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Bistvene kršitve določb kazenskega postopka uveljavlja pritožba iz 3., 5. in 10. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Bistveni kršitvi iz 3. in 5. točke pritožnik poveže in sodišču prve stopnje očita, da v ponovljenem sojenju, ko je bila s strani okrožnega državnega tožilca po modifikaciji obtožnega predloga izpuščena vrednost domnevno odtujenega fotoaparata in je posledično očitek obtožnega predloga glede vrednosti odtujenih stvari opredeljen do vrednosti 500,00 EUR, sodišče prve stopnje ni pozvalo oškodovanca, da se izjasni, ali je zainteresiran za nadaljevanje kazenskega pregona zoper obdolženca, saj je obdolženec storil le kaznivo dejanje "majhne" tatvine po drugem odstavku 204. člena KZ-1, ki pa se preganja na predlog oškodovanca. Zato državni tožilec ni bil več upravičeni tožilec. Po mnenju pritožbe bi zato moral oškodovanec podati predlog za nadaljevanje kazenskega pregona, vendar sodišče oškodovanca na izjasnitev ni pozvalo, niti oškodovanca ni vabilo na glavno obravnavo.

5. Sodišče prve stopnje uveljavljanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 3. in 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni zagrešilo. Osebe, katerih navzočnost je na glavni obravnavi obvezna, so: upravičeni tožilec, obdolženec in zagovornik (členi 306 do 308 ZKP). Če se glavna obravnava opravi brez navzočnosti oseb, katerih navzočnost pa je fakultativna, kot je na primer oškodovanec ali njegov pooblaščenec, ne gre za kršitev iz te točke, lahko pa je podana kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP, če oškodovanec ni bil vabljen ali ni bil pravilno vabljen na glavno obravnavo.

Obtožni akt lahko vloži le upravičeni tožilec. Obdolžencu se očita storitev kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1. Za vložitev obtožnega predloga za to kaznivo dejanje pa je upravičeni tožilec državni tožilec. Predlagalni delikti so kazniva dejanja, ki so uradno pregonljiva, pri katerih pa zakon upošteva tudi interes oškodovanca, tako, da je njegov predlog za pregon procesna predpostavka (ex officio) pregona. Kazenski zakonik pa natančno določa, kdaj se pregon začne na predlog. Prav ima pritožba, da drugi odstavek 204. člena KZ-1 določa, da če je vrednost ukradene stvari majhna (1. točka devetega odstavka 99. člena KZ-1) in si je storilec hotel prilastiti stvar take vrednosti, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta ter da tretji odstavek tega člena določa, da se pregon za tako dejanje začne na predlog. Ker je torej državni tožilec obdolžencu očital, da je storil temeljno kaznivo dejanje po prvem odstavku 204. člena KZ-1, ki se preganja po uradni dolžnosti, ni bila potrebna izjava oškodovanca za nadaljevanje kazenskega pregona. Ali je obdolženi storil kaznivo dejanje po drugem odstavku 204. člena KZ-1, ker si je hotel prilastiti stvar take vrednosti, ki ne presega 500,00 EUR, pa je dejansko vprašanje. O tem pa bo pritožbeno sodišče odgovorilo, ko bo preizkušalo izpodbijano sodbo po pritožbenem razlogu zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga pritožba prav tako uveljavlja. Pritožbeno sodišče se bo tudi izjasnilo o očitku pritožbe sodišču prve stopnje, da na glavno obravnavo ni povabilo oškodovanca.

6. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 10. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (prepoved reformatio in peius) pa pritožba vidi v ravnanju sodišča prve stopnje, ko po modifikaciji obtožnega predloga, ko je državni tožilec vrednost ukradene stvari iz 600,00 EUR znižal na 302,00 EUR, ni obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja po drugem odstavku 204. člena KZ-1 in mu zanj izreklo nižjo kazen kot v prvem sojenju. Take kršitve, ki jo opisuje pritožba, sodišče prve stopnje ni zagrešilo. Z določbo 385. člena ZKP je v pritožbenem postopku uzakonjena prepoved spremembe sodbe v obtoženčevo škodo glede pravne presoje dejanja in kazenske sankcije, če je bila pritožba podana samo v njegovo korist. Sodišče prve stopnje je s prejšnjo sodbo I K 52681/2016 z dne 10. 6. 2019 obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. S sedaj izpodbijano sodbo pa je sodišče prve stopnje obdolženca ponovno spoznalo za krivega kaznivega dejanja tatvine iz prvega odstavka 204. člena KZ-1 in mu izreklo pogojno obsodbo, v njej pa določilo kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta. Sodišče prve stopnje pa je obrazložilo zakaj obdolžencu ni moč verjeti, da je storil kaznivo dejanje po drugem odstavku 204. člena KZ-1 ter tudi iz katerih razlogov je obdolžencu izreklo kazensko sankcijo. Sodišče prve stopnje zato obdolžencu ni kršilo uzakonjene prepovedi spremembe sodbe v obdolženčevo škodo glede pravne presoje, kot tudi ne glede kazenske sankcije.

7. Bistvene kršitve določb kazenskega postopka uveljavlja pritožba tudi iz drugega odstavka 371. člena ZKP (pravica do učinkovite obrambe), kršitve ustavnih določb, s katerimi so zajete človekove pravice ter še kršitve Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Pritožba navaja, da zaradi teh kršitev kljub pomoči zagovornika, obdolženec ni mogel v celoti udejanjiti pravice do učinkovite obrambe, že s tem, ko sodišče na glavno obravnavo ni povabilo oškodovanca, kateremu obdolženec ni mogel zastavljati vprašanj in mu ničesar predočiti ter ga soočiti z izpovedbami prič ter dokazi. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji se ni moč strinjati. Pritožba povsem spregleda, da je sodišče prve stopnje na podlagi 1. točke prvega odstavka 340. člena ZKP prebralo zapisnik o zaslišanju oškodovanca J.G. (list. št. 296 - 297) pred pristojnim sodiščem v Češki Republiki. Kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 18. 6. 2020 (list. št. 379) je zapisnik o zaslišanju oškodovanca kot tudi zapisnike že drugih zaslišanih prič sodišče prve stopnje prebralo s podanim izrecnim soglasjem obeh strank. Kljub soglasju strank, da se zapisnik o zaslišanju oškodovanca prebere, pa sme sodišče samo odločiti, da oškodovanca, pričo ali izvedenca zasliši. Tudi stranki, ki sta soglašali z branjem zapisnika, lahko po prebrani izpovedbi predlagata še neposredno zaslišanje - morata pa konkretno navesti, v katerih okoliščinah je treba pričo ali izvedenca neposredno zaslišati. Obdolženec in njegov zagovornik po prebranem zapisniku o izpovedbi oškodovanca tega nista storila. Zato sedaj neutemeljeno očitata sodišču prve stopnje, da je obdolžencu bila kršena pravica do učinkovite obrambe. Uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 3., 5. in 10. točke prvega odstavka ter iz drugega odstavka 371. člena ZKP zato niso podane. Kršitev, na katere je dolžno paziti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

8. Napačno uporabo materialnega prava, torej kršitev kazenskega zakona uveljavlja pritožba v posledici nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Taka kršitev pa ni mogoča. Kazenski zakon je namreč kršen le tedaj, ko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon uporabi napačno ali pa ga sploh ne uporabi. Kršitev, na katere je dolžno paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pa ni ugotovilo.

9. Sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotovilo zmotno in tudi ne nepopolno. Vsa odločilna dejstva so bila na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljena, zbrano dokazno gradivo je bilo pravilno ocenjeno, sodišče prve stopnje pa je v svoji sodbi tudi sprejemljivo obrazložilo, zakaj šteje, da je obdolžencu očitano kaznivo dejanje dokazano. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema in povzema dejanske in pravne zaključke prvostopne sodbe kot pravilne, v zvezi s pritožbenimi izvajanji obdolženčevega zagovornika pa še dodaja:

10. Bistvo pritožbenih navedb je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se pritožnik ne strinja. Ponavlja obdolženčev zagovor, da očitanega kaznivega dejanja ni storil. Sodišču prve stopnje očita, da je obdolženca obsodilo na podlagi indicev, da je sodba t.i. sodba presenečenja, ki je bila izdana na podlagi vnaprejšnje dokazne ocene, glede na dejstvo, da obdolžencu dejansko ni dokazana storitev očitanega kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje samo predvideva oziroma domneva, da se je obdolženec nahajal v kabini, da je določen predmet držal v roki, da se je gibal okrog navedene kabine, kjer bi se naj po mnenju sodišča prve stopnje nahajal oškodovančev nahrbtnik z vsemi stvarmi, ki bi naj bile odtujene, da naj ne bi bilo tam nikogar drugega. Pritožba opozarja še na dejstvo, da je obdolženi zapustil objekt okrog 15.00 ure, medtem ko bi naj oškodovanec v sam objekt vstopil okrog 16.00 ure, v prijavi policije pa bi naj med drugim navedel, da je komaj okrog 18.00 ure pogrešal svoj nahrbtnik. Graja še sodišče prve stopnje, ker je verjelo izpovedbi policista, ki je od oškodovanca vzel izjavo v angleškem jeziku, kljub jasni zakonski določbi o tem, da je v Republiki Sloveniji zgolj slovenski jezik v uradni rabi in ko je bila njegova prijava policiji podana celo brez navzočnosti tolmača. Pritožba podaja še izmere obeh torb, ki jih imata v lasti obdolženec in njegova žena in ki jih je obramba že vložila v spis, skupaj s fotografijami. Na podlagi teh dokazov sodišče prve stopnje ni moglo brez dvoma zaključiti, da je črni predmet manjše dimenzije prav tisti, ki bi ga naj obdolženec vzel iz kabine za preoblačenje. Pritožba zaključi, da je sodišče prve stopnje tudi neutemeljeno verjelo oškodovancu o vsoti denarja in predmetov, ki bi mu naj bili odtujeni, kljub temu, da sodišču ni predložil nobenih dokazil za nakup predmetov in nobene fotografije.

11. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi napadene sodbe navedlo tehtne in sprejemljive razloge o tem, zakaj ne verjame zagovoru obdolženca, ampak izpovedbam oškodovanca. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pa pravilnosti teh razlogov ne morejo ovreči. Sodišče prve stopnje je obdolženčev zagovor kot povsem nesprejemljiv zavrnilo z obširnimi, tehtnimi in povsem sprejemljivimi razlogi, s katerimi se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče. Zato se v izogib ponavljanju nanje sklicuje in jim v strnjeni obliki dodaja le še:

12. Pritožbeno sodišče se nikakor ne more strinjati s pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za krivega na podlagi indicev in da je izpodbijano obsodilno sodbo izdalo na podlagi vnaprejšnje dokazne ocene. Sodišče prve stopnje je namreč izvedlo številne dokaze in šele na podlagi njihove ocene obdolženca spoznalo za krivega storitve očitanega kaznivega dejanja. Utemeljeno je verjelo oškodovancu, da je bil s svojo družino na bazenu v hotelu P., da mu je nekdo ukradel njegov nahrbtnik, v katerem je imel denar, osebne dokumente in mobilni telefon. To dejstvo izhaja iz posnetkov varnostnih kamer. Pritožbeno sodišče tudi nima nobenih pomislekov o prijavi kaznivega dejanja oškodovanca na policiji ter o pravilnosti izjave, ki jo je dal policistu M.B. na policijski postaji. Konvernacijo v angleškem jeziku je zaslišani policist opisal, prav tako pa je tudi oškodovanec, ko je bil zaslišan pred zaprošenim sodiščem v njegovi državi, izpovedal enako kot pred tem na Policijski postaji na Ptuju. Sicer pa 19. člen Zakona o nalogah in pooblastilih policije (sporazumevanje pri opravljanju policijskih nalog) določa: "Za jezikovno sporazumevanje pri opravljanju policijskih nalog morajo policisti upoštevati predpise v slovenščini kot uradnem jeziku ter o rabi italijanščine in madžarščine kot uradnih jezikov na območju občin, v katerih živi avtohtona italijanska oziroma madžarska narodna skupnost. Pri ustnem sporazumevanju z osebami, ki ne znajo slovenščine, policisti lahko uporabljajo tudi drug jezik, ki ga oseba razume, sicer pa tolmača. Gluhi osebi pripada pravica do tolmača skladno z zakonom, ki določa uporabo slovenskega znakovnega jezika". Nobenega razloga ni, da se oškodovancu ne bi verjelo to, kar je prijavil policiji in izpovedal pred sodiščem, saj bi bilo skrajno neverjetno, da bi si oškodovanec tatvino, ko je bil z družino na dopustu, izmislil. Sicer pa iz posnetkov varnostnih kamer, kot tudi izvedenskega mnenja mag. G.K. - stalnega sodnega izvedenca kriminalistično tehnične stroke, preiskava fotografij ter posnetkov varnostnih kamer izhaja, da je oškodovanec s svojo družino prišel na kopališče pred obdolžencem in ga tudi zapustil za njim. Sicer pa sodišče prve stopnje v točkah 5 do 8 podrobno obrazloži, na podlagi katerih dokazov je z vso gotovostjo ugotovilo, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje. Sodišče je na podlagi izvedenih in navedenih dokazov tudi z vso gotovostjo zaključilo, da obdolženec vsebine oškodovančevega nahrbtnika ni pregledoval, saj je na posnetkih vidno, kako je obdolženec vstopil v kabino za preoblačenje z obešalnikom z oblačili v eni roki, izstopil pa trenutek zatem z obešalnikom z oblačili v eni roki ter s temnim predmetom pod drugo roko. To pa pomeni, da ko je obdolženec vzel nahrbtnik, last oškodovanca, za vsebino in s tem tudi vrednosti stvari ni mogel vedeti. Sodišče prve stopnje je obdolženčevo ravnanje pravilno kvalificiralo kot temeljno kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1. 13. Po obrazloženem se pokaže, da pritožbena izvajanja zagovornika ne morejo omajati pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja in je zato zagovornikova pritožba zoper prvostopni krivdni izrek neutemeljena.

14. Na pritožbo obdolženčevega zagovornika je pritožbeno sodišče preizkusilo tudi odločbo o premoženjskopravnem zahtevku. Ne strinja se s pritožbenimi navedbami, da oškodovanec ni predložil nobenih dokazil o vrednosti predmetov, ki so mu bili odtujeni. Pritožba spregleda, da je oškodovanec že na Policijski postaji na Ptuju natančno opisal vsebino odtujenega mu nahrbtnika in se opredelil do vrednosti odtujenih stvari, kar je potrdil tudi pred sodiščem v Ostrawi, ko je bil zaslišan kot oškodovanec. Glede na modifikacijo obtožbe glede vrednosti odtujenih stvari pa je sodišče prve stopnje obdolženca v presežku pravilno napotilo na pravdo.

15. Preizkus odločbe o stroških kazenskega postopka, ki jo pritožba prav tako izpodbija, je pokazal da ni utemeljena. Prvi odstavek 95. člena ZKP določa, da če sodišče spozna obdolženca za krivega, izreče v sodbi, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka. Dolžan je povrniti tudi tiste stroške, ki so nastali z izvedbo dokazov, ki so potrdili njegov zagovor oziroma katerih rezultat je bil zanj ugoden, pa tudi stroške izvedbe dokazov, ki jih ni predlagal obdolženec in glede katerih se je pokazalo, da so bili izvedeni povsem po nepotrebnem. Obdolženec ni dolžan povrniti stroškov, ki so jih po svoji krivdi povzročili drugi procesni udeleženci. Iz obrazložitve odločbe o stroških kazenskega postopka pa izhaja, da je sodišče prve stopnje plačilo navedenih stroškov utemeljeno naložilo v plačilo obdolžencu.

16. Zoper odločbo o kazenski sankciji se obdolženčev zagovornik ni pritožil. Ker pa pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (člen 386 ZKP), je pritožbeno sodišče napadeno sodbo preizkusilo tudi v tem delu, ki ga pritožba sicer ne napada. Pri tem je ugotovilo, da ni prav nobenih razlogov za spremembo izrečene kazenske sankcije v obdolženčevo korist. Sodišče prve stopnje mu je namreč izreklo kazensko sankcijo opozorilne narave, pri tem pa mu določilo primerno dolgo kazen zapora in primerno dolgo preizkusno dobo, kot tudi posebni pogoj po tretjem odstavku 57. člena KZ-1. 17. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

18. Izrek o plačilu sodne takse je posledica okoliščine, da zagovornik s pritožbo ni uspel. Sodno takso je pritožbeno sodišče odmerilo z upoštevanjem obdolženčevih premoženjskih razmer in na podlagi Zakona o sodnih taksah (ZST-1) ter po tar. št. 7111 (znesek takse 120,00 EUR), 71113 (izrek pogojne obsodbe - količnik 0,8) in 7122 (zavrnitev pritožbe - količnik 1,5) Taksne tarife (prvi odstavek 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP).