Jedro

Predlagatelja terjata soglasje o uporabi skupnega dela stavbe za potrebe njunega stanovanja zaradi izdelave priključne točke za električno omrežje. Takšna dejanska situacija pa ustreza zakonskemu dejanskemu stanu oziroma abstraktnemu dejanskemu stanu iz 112. člena ZNP. Postopek se v takšnim primerih začne na predlog solastnika.

V nepravdnem postopku ni mogoče tretjim osebam nalagati oprave dejanj, ki se nanašajo na zadeve iz njihove pristojnosti, ki jih določa ustrezen zakon.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi glede odločitve o 1. in 3. točki predlogov ter se v tem delu zadeva vrne v nov postopek, v preostalem delu (glede odločitve o 2. točki predlogov) pa se izpodbijana sklepa potrdita.

II. O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za odločitev o poslu rednega upravljanja in predlog za izdajo začasne odredbe predlagateljev.

2. Zoper navedeni sklep vlagata pritožbo predlagatelja. Uveljavljata vse pritožbene razloge in predlagata pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje pa spremeni tako, da v celoti ugodi predlogu pritožnikov oziroma, da vrne postopek sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V zvezi s pritožbenim razlogom zmotnega in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja poudarjata, da nista želela doseči soglasja v smislu energetskega zakona, kot je to napačno zaključilo prvostopno sodišče, saj sta 21. 5. 2010 soglasje družbe E. L. d.d. dobila, po pridobitvi soglasja pa sta 23. 6. 2010 z E. L. d.d. sklenila tudi pogodbo o priključitvi na distribucijsko omrežje. Zaradi pomanjkanja soglasij etažnih lastnikov ne moreta izvesti del, ki so potrebna, da se njuno stanovanje priklopi na električno omrežje, saj se priključna točka za priklop na omrežje nahaja na hodniku stanovanjske stavbe, ki predstavlja skupni del. Sodišče je napačno navajalo, da bi moralo predlogu predložiti soglasje, ki ga ureja energetski zakon in Splošni pogoji za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije. Tega nista priložila, ker to v tem postopku ni potrebno. Pridobitev omenjenih soglasij ni predpostavka za odločanje o predlogu pritožnikov v tem postopku. Kljub temu pa pritožbi kot dokaz prilagata tudi soglasje za priključitev ter pogodbo o priključitvi na omrežje, saj jima to v dosedanjem postopku ni bilo omogočeno. Zato s predložitvijo teh dokazov niti nista prekludirana. Svojemu predlogu sta kot dokaz priložila pogodbo za ureditev energetskega priključka št. 00050211, sklenjeno med naročnikom A. d.o.o. ter izvajalcem E. L., d.d., s katerim je E. L. opozarjala na to, da morata pred pričetkom del pridobiti pisna soglasja ostalih lastnikov. Ovira za priključitev na električno omrežje tako ni bila pomanjkanje soglasja s strani te družbe, temveč pomanjkanje soglasij etažnih lastnikov za opravo del, ki so potrebna v zvezi s priključitvijo spornega stanovanja na električno omrežje. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Če pritožnika soglasje za priključitev ter pogodbe za priključitev na distribucijsko omrežje v smislu energetskega zakona ne bi imela, E. L. za stanovanje na B. u. 7 ne bi sklenil pogodbe za ureditev elektroenergetskega priključka. Zato je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, izhajalo je iz dejstva, da pritožnika od omenjene družbe nimata soglasja ter sklenjene pogodbe in je sklepalo, da želita pritožnika to soglasje pridobiti v tem postopku. Pritožnika pa sta v predlogu jasno navedla, da njuni priključitvi nasprotujejo nasprotni udeleženci, ki so lastniki oziroma etažni lastniki stavbe na B.. V zvezi s pritožbenim razlogom bistvenih kršitev določb postopka navajata, da je sodišče prve stopnje sklep izdalo brez oprave naroka, ki je glede na določbo 113. člena Zakona o nepravdnem postopku obvezen. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka v skladu z 10. točko drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 137. členom ZNP. Na naroku bi bilo pritožnikoma omogočeno, da navajata nova dejstva in predlagata nove dokaze, na katere bi ju sodišče, če je menilo, da so njune navedbe pravilne, opozorilo v skladu s pravili materialnega procesnega vodstva. Sodišče prve stopnje pa je sklep oprlo tudi na dejstvo, glede katerega pritožnikoma ni bila dana možnost, da se o njem izjavita (5. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP), zaradi česar je izkazana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje bi z ustreznim materialnim procesnim vodstvom v skladu z določbo 285. člena ZPP med postopkom ugotovilo, da pritožnika soglasja za priključitev ter pogodbo za priključitev na električno omrežje imata. Tudi bi ugotovilo, da srž problema ni pridobitev teh soglasij, temveč dejansko nasprotovanje ostalih etažnih lastnikov. 21. člen ZNP določa, da mora predlog vsebovati opis razmer oziroma stanje, o katerem naj sodišče odloči, ter dejstva, ki so pomembna za odločitev ter dokaze, ki jih mora imeti vsaka vloga. Za razliko od tožbe, v kateri mora tožnik postaviti določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih dajatev, mora predlog v nepravdnem postopku vsebovati samo opis razmer oziroma stanja, o katerem naj sodišče odloči, zahtevek pa ni bistvena sestavina predloga. Pritožnika sta v predlogu jasno navedla, da njun problem ne tiči v dejstvu, da E. L. ne želi izdati soglasja v smislu energetskega zakona, temveč, da jima priklop onemogoča pomanjkanje soglasij ostalih etažnih lastnikov. V zvezi s pritožbenim razlogom zmotne uporabe materialnega prava pritožnika poudarjata, kaj vse sta v predlogu navedla in da sta za te trditve predložila tudi ustrezne dokaze – dopis E., iz katerega izhaja, da soglasja potrebujeta, nadalje ogled na kraju samem, na katerem bi sodišče ugotovilo, kakšna dela bo potrebno opraviti, da bosta lahko pritožnika priključila svoje stanovanje na električno omrežje. Sklicujeta se tudi na 28. člen Stanovanjskega zakona, ki določa, da če etažni lastniki zaradi nezadostne večine ne morejo sprejeti sklepa glede rednega upravljanja, lahko katerikoli etažni lastnik predlaga, da o izvedbi posla odloča sodišče v nepravdnem postopku. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da nista izkazala, da naj bi šlo v predmetni zadevi za posel rednega upravljanja, je napačna, saj se pritožnika želita priključiti na električno omrežje, priključitev na električno omrežje v skladu s Stanovanjskim zakonom predstavlja obratovanje, ta zakon pa določa, da obratovanje spada med posle rednega upravljanja. V zvezi z zavrnitvijo predloga za izdajo začasne odredbe pa poudarjata, da se sodišče prve stopnje sklicuje na ugotovitev, da predlagatelja nista verjetno izkazala svoje terjatve. Iz navedb predlagateljev izhaja, da je verjetnost terjatve pri tožniku izkazana, zato pritožnika pritožbenemu sodišču predlagata, da postopek za izdajo začasne odredbe vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, oziroma naj predlagani začasni odredbi ugodi, saj so podani vsi pogoji za izdajo sklepa, s katerim bi se izdala predlagana začasna odredba. Zahtevata tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožnikoma, da je sodišče prve stopnje očitno napačno razumelo vsebino njunega predloga. Iz navedb v predlogu namreč povsem jasno izhaja, da v tem postopku ne želita doseči soglasja v smislu Energetskega zakona, pri čemer celo izkazujeta pridobitev ustreznih soglasij v skladu z zakonom, temveč želita nadomestiti soglasje etažnih lastnikov za priključitev njunega stanovanja na električno omrežje iz priklopne točke, ki se nahaja v skupnem delu stavbe (na stopnišču). Pri tem sta v zadostni meri opisala dejansko stanje ter se sklicevala na ustrezne zakonske določbe. Tako sta pravilno navedla, da gre za posel z rednim upravljanjem večstanovanjske stavbe, za katerega je potrebno soglasje solastnikov, ki imajo več kot polovico solastniških deležev (prvi odstavek 25. člena Stanovanjskega zakona – SZ-1, glej tudi prvi odstavek 67. člena Stvarnopravnega zakonika; SPZ). Nadalje sta tudi pravilno opredelila, da gre za posel obratovanja v smislu tretjega odstavka istega člena SZ-1, po katerem med posle obratovanja šteje tudi zagotavljanje dobav in storitev za posamezne dele večstanovanjske stavbe, če naprave večstanovanjske stavbe ne omogočajo individualnega odjema in obračuna dobav in storitev za posamezne dele. Priključitev električnega omrežja na njuno stanovanje iz skupnega dela stavbe pa po stališču pritožbenega sodišča spada med omenjene posle obratovanja. Ko predlagatelja zatrjujeta, da nista pridobila soglasja ostalih etažnih lastnikov (solastnikov), omenjenega v zgoraj navedeni zakonski določbi, sta s tem zatrjevala posel redne uprave, ki se nanaša na način upravljanja in uporabe stvari v solastnini. Ali še drugače povedano: predlagatelja terjata soglasje o uporabi skupnega dela stavbe za potrebe njunega stanovanja zaradi izdelave priključne točke za električno omrežje. Takšna dejanska situacija pa ustreza zakonskemu dejanskemu stanu oziroma abstraktnemu dejanskemu stanu iz 112. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP). Postopek se v takšnim primerih začne na predlog solastnika (drugi odstavek 112. člena ZNP; glej tudi določbo četrtega odstavka 67. člena SPZ). Ker je torej sodišče prve stopnje očitno napačno presodilo vsebino predloga predlagateljev, je zmotno uporabilo navedene materialnopravne določbe SZ-1 in SPZ ter posledično tudi določbo 112. člena ZNP, zaradi česar je ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno glede pravno odločilnih okoliščin.

5. Sodišče prve stopnje pa je tudi napačno ocenilo, da predlog predlagateljev ni zadosti substanciran oziroma jasen ter popoln. Predlagatelja sta povsem jasno navedla, da se želita priključiti na električno omrežje iz skupnega dela stavbe, da takšna priključitev predstavlja obratovanje, ki pomeni posel redne uprave, ter da soglasje etažnih lastnikov (solastnikov) za konkretno izvedbo priključitve terja tudi E. L., d.d. Nadalje sta navedla, da nista uspela pridobiti takšnega soglasja ostalih solastnikov v stavbi in da je zato treba o tem odločiti v predmetnem nepravdnem postopku. Prav tako sta v izreku predloga ustrezno opredelila svoj zahtevek in sicer nadomestitev soglasja solastnikov na podlagi dovolitve priklopa električnega omrežja v podstrešnem stanovanju na priključni točki, ki se nahaja na stopnišču stavbe na naslovu B.. S tem pa sta zadostila tudi procesni zahtevi iz 21. člena ZNP, ki določa, da mora predlog vsebovati opis razmer oziroma stanje, o katerem naj sodišče odloči ter dejstva, ki so pomembna za odločitev ter dokaze za navedbe ter druge dokaze, ki jih mora imeti vsaka vloga. Zato je nadalje poleg že omenjene zmotne uporabe materialnega prava izkazana tudi nadalje očitana procesna kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 21. členom in 37. členom ZNP, ki jo pritožnika uveljavljata v pritožbi.

6. Ob povedanem je moralo pritožbeno sodišče pritožbi ugoditi v delu, ki se nanaša na odločitev o njunem predlogu iz 1. in 3. točke izreka (prvi odstavek 354. člena ZPP in 355. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). V tem obsegu je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi, razveljavilo izpodbijani sklep ter vrnilo zadevo v nov postopek.

7. Pravilna pa je odločitev sodišča prve stopnje, kolikor se nanaša na odločitev o predlogu, s katerim predlagatelja terjata, naj se družbi E. L. d.d. naloži priklop električnega omrežja v podstrešnem stanovanju, ki se nahaja na naslovu B. in meri 69,86 m2 in sicer na priključni točki, ki se nahaja na stopnišču stavbe na naslovu B. (2. točka predloga). V nepravdnem postopku, kakršen je tudi predmetni, namreč ni mogoče tretjim osebam nalagati oprave dejanj, ki se nanašajo na zadeve iz njihove pristojnosti, ki jih določa ustrezen zakon. Omenjena družba tudi ni solastnik stanovanjske stavbe, kjer se nahaja predmetno stanovanje, kar predstavlja prav tako razlog za nedopustitev tovrstnega predloga v tem nepravdnem postopku. V skladu z do sedaj citiranimi zakonskimi določbami so udeleženci tega postopka le solastniki skupnih delov stavbe in le med njimi se urejajo razmerja. V tem delu je torej izpodbijana odločitev pravilna in je zato sodišče druge stopnje pritožbo v tem delu zavrnilo, v tem delu izpodbijani sklep potrdilo (353. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

8. Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe, ki se vsebinsko v izreku ujema z predlogom za odločitev o poslu rednega upravljanja, utemeljilo zgolj s tem, da predlagatelja nista verjetno izkazala obstoja svoje terjatve iz istih razlogov, ki jih je že obrazložilo v zvezi z zavrnitvijo samega predloga. Zato je moralo pritožbeno sodišče posledično ugoditi tudi pritožbi zoper ta sklep, ga razveljaviti ter vrniti tudi v tem delu zadevo v nov postopek, iz že zgoraj nanizanih razlogov.

9. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje presojati predlog predlagateljev v zgoraj nakazanih smereh, ter tudi opraviti narok, kot je to določeno v cit. 113. členu ZNP.