Jedro

Pri izvršbi na nepremičnine je strošek sodnega cenilca, ki opravi cenitev, na podlagi katerega sodišče ugotovi tržno vrednost nepremičnine, ki je predmet izvršbe (II. odst. 178. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), pričakovan in mora upnik, ki vloži predlog za nepremičninsko izvršbo, z njim računati že ob vložitvi predloga za izvršbo. Zato je v tovrstnih primerih podaljšanje roka za plačilo predujma za sodnega cenilca dovoljeno le v izjemnih primerih, kadar se torej upnik v času, ko mora plačati tak predujem, nepričakovano sooči z ovirami, zaradi katerih je njegovo plačilo tovrstnih stroškov bistveno oteženo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. točki izpodbijanega sklepa predlog upnika za podaljšanje roka, določenega s sklepom z dne 18. 10. 20007, zavrnilo. V 2. točki izreka je izvršbo ustavilo.

Zoper sklep se je pritožil upnik. V pritožbi navaja, da je upnik osebno dne 3. 12. 2007 podal predlog za podaljšanje roka za 8 mesecev, o čemer pa svojega pooblaščenca ni obvestil. Ker je med tem sodni rok potekel, odgovora pa ni dobil, je laično menil, da je sodišče njegovemu predlogu ugodilo. Dne 16. 1. 2008 je podal novo vlogo, s katero je prosil za zmanjšanje višine enormno visokega predujma in zaprosil za možnost plačila na tri obroke, saj ni bil prepričan, kaj molk sodišča dejansko pomeni. Te vloge sodišče v svojem sklepu sploh ne omenja. Ne glede na odločitev sodišča, da roka ne podaljša, pa bi moralo upniku omogočiti, da v relativno kratkem roku po izdaji pravnomočnega sklepa, s katerim je predlog zavrnilo, plača predujem. Ne gre namreč za prekluzivni rok, katerega ni mogoče podaljšati, temveč za rok, ki ga postavi sodišče. Vsekakor upnik ni mogel priti v zamudo, dokler sodišče o njegovem predlogu ni odločilo. Zamuda sodišča ne bi smela zadeti upnika, upnik kot laik si je molk sodišča razlagal kot njegovo privolitev predlogu. Odločitev sodišča, da roka ne bo podaljševalo, je nezakonita in nesprejemljiva, saj sodišče ne more hkrati ugotoviti, da so v konkretni situaciji podani pogoji za podaljšanje roka, da ob istih ali slabših gmotnih razmerah podaljšanje ni mogoče, pa je absurdno. Sodni postopek, ki taja 10 let, ni nikogar zbodel v oči, zamuda 60-dnevnega roka, ki dejansko sploh ni zamuda, saj je upnik odgovor na svoj predlog za podaljšanje roka dobil sočasno s sklepom o ustavitvi izvršbe, pa je za prvostopno sodišče predolg rok. Taka dvojna morala nikomur ni v čast. Vsekakor nepravnomočni sklep o zavrnitvi predloga in sklep o ustavitvi izvršbe ne moreta časovno sovpadati. Predlaga, da sodišče njegovi pritožbi ugodi in da mu dodeli rok, v katerem bo plačal predujem, v primeru neplačila pa naj se izvršba ustavi.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je upnik po tem, ko je sodišče rok za plačilo predujma za sodnega cenilca že dvakrat podaljšalo, dne 3. 12. 2007 ponovno zaprosil za podaljšanje roka, kljub temu da je bil ob zadnjem podaljšanju opozorjen, da sodišče roka ne bo več podaljševalo. Sodišče prve stopnje podaljšanju ni ugodilo, ker bi sicer prišlo v nasprotje s pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in s prepovedjo zlorabe procesnih pravic.

Po presoji drugostopenjskega sodišča pritožbene navedbe, s katerimi si pritožnik prizadeva za spremembo odločitve v 1. točki, v kateri je sodišče prve stopnje predlog za podaljšanje sodnega roka zavrnilo, niso utemeljene. Dejstvo, da gre za sodni rok, ki je podaljšljiv, še ne pomeni, da ga je mogoče podaljševati v nedogled. Pri izvršbi na nepremičnine je strošek sodnega cenilca, ki opravi cenitev, na podlagi katerega sodišče ugotovi tržno vrednost nepremičnine, ki je predmet izvršbe (II. odstavek 178. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ)), pričakovan in mora upnik, ki vloži predlog za nepremičninsko izvršbo, z njim računati že bo vložitvi predloga za izvršbo. Zato je v tovrstnih primerih podaljšanje roka za plačilo predujma za sodnega cenilca dovoljeno le v izjemnih primerih, kadar se torej upnik v času, ko mora plačati tak predujem, nepričakovano sooči z ovirami, zaradi katerih je njegovo plačilo tovrstnih stroškov bistveno oteženo. Glede na to, da je bil v konkretnem primeru rok za plačilo predujma, določen s sklepom z dne 14. 11. 2006 na 8 dni, najprej s sklepom z dne 15. 2. 2007 podaljšan na 90 dni, nato pa s sklepom z dne 18. 10. 2007 podaljšan še za 60 dni, vse na predlog upnika, sodišče pa je izpodbijani sklep izdalo šele 1. 12. 2008, je imel upnik po presoji drugostopenjskega sodišča na voljo več kot dovolj časa za plačilo predujma. Upnik prav tako neutemeljeno očita izpodbijani odločitvi neskladje, in sicer naj bi sodišče najprej ugotovilo, da so pogoji za podaljšanje podani, nato pa predlog zavrnilo. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa takšno nasprotje ne izhaja. Sodišče je ugotovilo, da 110. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zv. s 15. členom ZIZ daje pravno podlago za podaljšanje sodno določenega roka, če so podani upravičeni razlogi, za katere pa je v nadaljevanju (5. odstavek obrazložitve) ugotovilo, da v konkretnem primeru niso bili podani. Glede na obrazloženo so pritožbene navedbe zoper 1. točko izreka sklepa neutemeljene.

Prav tako so neutemeljene tudi pritožbene navedbe zoper 2. točko izreka sklepa. Sodišče prve stopnje je izvršbo ustavilo, ker je ugotovilo, da upnik postavljenem roku ni plačal predujma. Na posledico neplačila predujma je bil upnik izrecno opozorjen s sklepom z dne 14. 11. 2006, s katerim je sodišče prve stopnje določilo (prvi) rok za plačilo predujma. Pritožbene navedbe, da odločitev iz 1. in odločitev iz 2. točke ne moreta sovpadati in da bi sodišče po pravnomočni zavrnitvi predloga za podaljšanje moralo dati upniku na voljo primeren čas za plačilo predujma, niso utemeljene. Če bi sodišče ravnalo tako, kot meni upnik, bi s tem rok za plačilo predujma, ki je bil povsem jasno določen, in sicer na 60 dni po prejemu pisnega odpravka sklepa z dne 18. 10. 2007, dejansko podaljšalo, to pa bi bilo v nasprotju s odločitvijo, da se predlogu za podaljšanje ne ugodi. Če sodišče zavrne predlog za podaljšanje roka in z istim sklepom izvršbo ustavi, bistvena kršitev postopkovnih pravil, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodne odločbe iz I. odstavka 339. člena v zv. s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ, ni podana, saj sodišče, če ugotovi, da predlog ni utemeljen, lahko hkrati zavrne predlog in odloči o ustavitvi postopka (tako tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani III Cp 2445/2005 z dne 24. 8. 2005).

Ker niso podani ne razlogi, zaradi katerih je bila vložena pritožba, niti razlogi na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP v zv. s 15. členom ZIZ), je potrebno na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zv. s 15. členom ZIZ pritožbo kot neutemeljeno zavrnitvi in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Upnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (I. odstavek 154. člena v zv. s I. odstavkom 165. člena ZPP in 15. členom ZIZ).