Jedro

Disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja se lahko izreče za vse hujše kršitve delovnih obveznosti, določene z zakonom, kolektivno pogodbo oziroma s splošnim aktom, če je bilo s storitvijo ali opustitvijo dejanja ogroženo življenje in zdravje delavcev ali drugih delovnih ljudi, povzročena ali bi lahko bila povzročena večja škoda, ogrožen ali bi lahko bil bistveno moten delovni proces ali kako drugače bistveno oteženo poslovanje organizacije ali delodajalca (kvalifikatorne okoliščine). Ker teh okoliščin tožena stranka ni ugotavljala, niti jih ni tožnici očitala, ji ni bilo, niti pogojno, možno izreči najhujšega disciplinskega ukrepa, kot je to že pravilno odločeno v izpodbijani sodbi.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo delno ugodilo zahtevku tožeče stranke, spremenilo disciplinska sklepa tožene stranke z dne 15.5.1995 in 19.6.1995 glede disciplinskega ukrepa pogojnega prenehanja delovnega razmerja tožnice tako, da je tožnici izreklo denarno kazen za čas treh mesecev v višini 8 % akontacije plače tožnice, ki bo odmerjena za september 1996, razveljavilo disciplinska sklepa z dne 26.7.1995 in 18.9.1995 o prenehanju delovnega razmerja tožnice, odločilo, da je tožena stranka dolžna pozvati tožnico nazaj na delo in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja, za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo v obravnavanem delu zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo zaradi revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da bi sodišče moralo upoštevati, da je bilo tožničino ravnanje tako, da je že samo po sebi predstavljalo motnjo delovnega procesa. Zato so bili izpolnjeni pogoji za izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa. Pri tem je ravnanje tožnice možno opredeliti celo kot nespoštovanje odločitev organov v podjetju, če se s tem moti delovni proces, ali ovira delo drugih delavcev (10. točka 9. člena pravilnika). Pritožbeno sodišče se tudi ni opredelilo do navedb v pritožbi glede prepovedi reformatio in peius o možni spremembi kvalifikacije. Napačno je tudi razlogovanje v izpodbijani sodbi v zvezi s spremembo disciplinskega ukrepa in izreku preklica pogojnega ukrepa. Denarno kazen pa je sodišče izreklo brez pravne podlage, saj je tožena stranka v svojih aktih nima opredeljene.

Predlagala je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), druge bistvene kršitve določb postopka, pa se lahko upoštevajo samo, če so izrecno uveljavljane. Ker revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, revizija pa samo formalno navaja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ne da bi jih tudi vsebinsko opredelilo, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v zvezi s tem revizijskim razlogom ni preizkušalo.

Glede na določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP, po katerem revizija ni mogoča zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, in je zato revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, ugotovljeno po nižjih sodiščih, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v zvezi z revizijskimi navedbami, ki se tičejo ugotovljenega dejanskega stanja, ni smelo preizkušati.

Revizijsko sodišče soglaša z zaključki nižjih sodišč, da tožena stranka nima v pravilniku urejene pravne podlage za izrek (pogojnega) disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja (sklepa z dne 15.5.1995 in 19.6.1995). Iz pravilnika tožene stranke o disciplinski in materialni odgovornosti izhaja, da tožena stranka v svojem aktu ni posebej opredelila, kdaj se za hujše kršitve delovnih obveznosti lahko izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. V 8. členu ima samo opredeljene hujše (težje) kršitve delovnih dolžnosti in obveznosti, ki jih je 44, v 9. členu pa ima naštetih 12 kršitev, za katere se obvezno izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Med temi ni hujše kršitve delovnih obveznosti večkratnega zamujanja ali predčasnega zapuščanja delovnega mesta v mesecu (8. točka 8. člena). Zato bi tožena stranka tožnici lahko izrekla disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja samo ob upoštevanju določb 89. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93). Ta določa, da se disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja lahko izreče za vse hujše kršitve delovnih obveznosti, določene z zakonom, kolektivno pogodbo oziroma s splošnim aktom, če je bilo s storitvijo ali opustitvijo dejanja ogroženo življenje in zdravje delavcev ali drugih delovnih ljudi, povzročena ali bi lahko bila povzročena večja škoda, ogrožen ali bi lahko bil bistveno moten delovni proces ali kako drugače bistveno oteženo poslovanje organizacije ali delodajalca (kvalifikatorne okoliščine). Ker teh okoliščin tožena stranka ni ugotavljala, niti jih ni tožnici očitala, ji ni bilo, niti pogojno, možno izreči najhujšega disciplinskega ukrepa, kot je to že pravilno odločeno v izpodbijani sodbi. Zato je pravilna sprememba disciplinskega ukrepa v prvem disciplinskem postopku (seja organa 19.6.1995) in razveljavitev sklepov v drugem postopku (seja organa 18.9.1995), ker za preklic pogojnega diciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja ni bilo več dejanske in pravne podlage.

Določba 10. točke 9. člena pravilnika pri odločanju o kršenju discipline in izreku disciplinskega ukrepa ni smela biti uporabljena. Res je, da niti disciplinski organi niti sodišče niso vezani na pravno kvalifikacijo očitane disciplinske kršitve, so pa v celoti vezani na opis kršitve. Ker je bila tožnica predlagana v postopek samo zaradi "predčasnega zapuščanja delovnega mesta" brez navajanja motenja delovnega procesa ali nespoštovanja odločitev organov podjetja, je postopek pred disciplinsko komisijo in pred sodiščem lahko tekel samo v tem okviru. Zato prekvalifikacija, ki jo navaja revidentka, ni bila mogoča, saj opis očitane kršitve ustreza samo opredelitvi hujše (težje) kršitve delovnih dolžnosti in obveznosti iz 8. točke 8. člena pravilnika tožene stranke.

V zvezi z revizijsko navedbo, da sodišče ni imelo pravne podlage za izrek denarne kazni v pravilniku tožene stranke, revizijsko sodišče pojasnuje, da je bila podlaga, kot je sodišče v izpodbijani sodbi pravilno pojasnilo, v zakonu. V 57. členu zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90) je določba, ki jo je možno v disciplinskem postopku ali v postopku ali postopku pred sodiščem neposredno uporabiti, da je denarno kazen možno izreči največ v višini 15 % akontacije mesečnega osebnega dohodka in sme trajati od enega do šestih mesecev. Na sodišču izrečen disciplinski ukrep denarne kazni je torej povsem v skladu z zakonskimi zahtevami in je zato tovrstna revizijska graja povsem neutemeljena.

Zato tudi revizijsko sodišče povsem soglaša z zaključki izpodbijane sodbe in ugotavlja pravilno uporabo materialnega prava. Zato je revizijsko sodišče na podlagi določb drugega odstavka 393. člena ZPP revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno.

Sodišče je določbe ZPP in ZTPDR uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).