Jedro

Dejanje tožene stranke, tj. siljenje tožnika v kršitev pogodbe o zaposlitvi z izplačilom denarja na roke, ni bilo niti dopustno niti zakonito, vendar kljub temu nima elementov trpinčenja na delovnem mestu. Zato tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine iz tega naslova ni utemeljen.

Odrejanje del, ki ne sodijo v delokrog vodje proizvodnje, nima elementov trpinčenja na delovnem mestu. V primeru tožene stranke gre za podjetje z malo zaposlenimi, kjer je občasno treba opraviti kakšno delo, ki ne sodi v naloge po pogodbi o zaposlitvi. Zato toženi stranki ni mogoče očitati trpinčenja na delovnem mestu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 38.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 2009 dalje do plačila (I/1. točka izreka) in mu povrniti vse po sodišču odmerjene stroške postopka (I/2. točka izreka). Odločilo je, da mora tožnik v osmih dneh od vročitve sodbe toženi stranki povrniti njene stroške v znesku 2.079,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v vsakem primeru pa naloži toženi stranki plačilo pravdnih stroškov. V obsežnih pritožbenih navedbah tožnik navaja, da je sodišče prve stopnje kot pravno podlago napačno navedlo 131. člen ZDR namesto 131. člen OZ. Tožnik je kot pravno podlago navedel tudi 44., 45. in 184. člen ZDR, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kateri del listinske dokumentacije kazenskega spisa je prebralo, prav tako pa ni navedlo, kaj naj bi zajemalo „in ostalo“. Zaradi vsega navedenega se izpodbijana sodba ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje je neupravičeno zavrnilo posnetek pogovora med tožnikom in toženo stranko, iz katerega je razvidno, da ga je tožena stranka silila v protipravno ravnanje s tem, da je moral pristati na delno izplačilo plače. Navaja, da je kazensko sodišče spoznalo, da posnetek ni nedovoljen dokaz, ker obstajajo posebej utemeljene okoliščine, zaradi katerih je poseg v zasebnost tožene stranke izjemoma dopusten in ima izvedba dokaza s predvajanjem tega posnetka poseben pomen za izvrševanje pravice tožnika do osebnega dostojanstva in varnosti. Izvedba tega dokaza bi potrdila navedbe tožnika, da ga je tožena stranka silila v delno plačilo denarja na roke, zaradi katerega je bila tožena stranka pravnomočno spoznana za krivo s strani Davčne uprave RS in ji je bila izrečena sankcija, zoper toženo stranko pa se vodi tudi kazenski postopek. Sodišče prve stopnje se je oprlo zgolj na izpovedbe prič, ki jih je predlagala tožena stranka. Tožnik izpostavlja izpovedbe A.A. B.B., C.C., D.D. in E.E.. Dejstvo, da gre za manjšo privatno firmo, služi sodišču prve stopnje za opravičevanje ravnanja tožene stranke. Neprimerna je tudi navedba, da je tožnik mlad in brez družine. Tožnik je bil zainteresiran za redni mesečni dohodek in dobro stanje delodajalca, saj mora plačevati hipotekarni kredit in skrbeti za starejšo mater. Tožnik je bil strokovnjak in dober delavec, s podporo pri podrejenih in direktorju. Zoper njega ni bil sprožen nikakršen disciplinski ali drug postopek s strani delodajalca. Tožena stranka mu je nalagala delo v nasprotju s pogodbo o zaposlitvi, ko je bil v bolniškem staležu, ga je klicala na zasebni telefon, kričala nanj in odložila slušalko. Prokurist F.F. ga je ponižal pred vsemi delavci. Ne držijo navedbe, da naj bi ga s toženo stranko klicala za šifro za računalnik, po prejemu pisne zahteve je šifro takoj posredoval. Ne držijo niti navedbe glede letnega dopusta, saj sta se z A.A. sama dogovorila glede izrabe letnega dopusta. Tožniku je bil dopust odobren in podpisan s strani A.A., ki je bil za to pooblaščen, tožena stranka pa je njegovo odločitev spremenila samovoljno, čeprav tožnikova prisotnost ni bila nujna. Tožniku bi moral biti izdan in vročen obrazložen sklep, vendar mu ni bil. Tožena stranka ni v ničemer preprečila ravnanj in pritiskov prokurista na tožnika. Prokurist je tožniku pogosto odvzemal delavce za svoje zasebne potrebe (pranje avtomobila, delo v vinogradu), zaradi česar je trpelo delo v proizvodnji. Zaplet z žico ni v ničemer prikrajšal podjetja, prav tako tožnik ni nikoli izjavil, da mu ni mar, kako je izdelan izpušni sistem. Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi ne opredeli niti do zatrjevanega nadlegovanja po prvem odstavku 6a. člena ZDR niti do vseh oblik trpinčenja, zato se sodbe ne da preizkusiti. Tožnik je prepričan, da tožena stranka v postopku ni dokazala, da ni kršila prepovedi diskriminacije. Izjava o izplačilu denarja na roke je tožniku služila kot nekakšen garant, da bo dobil vsaj del plače. Tožena stranka je konstantno pritiskala nanj, da mora sprejeti znižanje plače, ker bo drugače izgubil službo, ni pa želela tega urediti na zakonit način. Ne držijo navedbe, da je toženo stranko DURS prijavil tožnik, pač je bila prijava podana s strani Policijske postaje G.. Prav tako ne držijo navedbe, da je tožnik prejel dvakratno plačilo, saj je šele po posegu DURS prejel plačilo v skladu s pogodbo o zaposlitvi, poleg tega mu je tožena stranka dolgovala določen znesek iz naslova dnevnic oziroma nadomestil. Odprave kršitve v skladu s prvim odstavkom 204. člena ZDR ni mogel zahtevati, saj mu tožena stranka ni uradno spremenila pogodbe o zaposlitvi. Nerazumljiva je tudi navedba v 6a. točki, da ni navedel vseh dejstev, saj jih je, predlagal pa je tudi dokaze (listine DURS, izjava). Sodišče prve stopnje minimizira in opravičuje diskreditacijo v zvezi z opravljanjem del, ki ne sodijo v področje dela vodje proizvodnje. Ocena sodišča prve stopnje, da tožnik ni imel izkušenj v kovinski industriji, ni z ničemer podprta, sodišče prve stopnje tudi nekritično sledi navedbam tožene stranke, da se je tožnik zadrževal zgolj v svoji pisarni. Celo v primeru, če bi bil tožnik res slab delavec, to ne bi opravičevalo tožene stranke, da je kršila njegove pravice. Ne držijo navedbe, da priča E.E. ni potrdila groženj, ki jih je preko telefona tožniku izrekla tožena stranka. Tako psihiater H.H. kot sodna izvedenka I.I. sta potrdila, da je tožniku škoda nastala zaradi ravnanj tožene stranke. Sodišče prve stopnje je navedeni sodni izvedenki podalo neobičajno navodilo, zaradi katerega tožnik dvomi v nepristranskost sodišča. Sodišče prve stopnje je napačno odmerilo in priznalo stroške postopka. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo tožnika predlagala, da pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, tožniku pa naloži v plačilo pritožbene stroške tožene stranke. V odgovoru na pritožbo navaja, da očitna pomota sodišča prve stopnje, da tožnik kot pravno podlago navaja 131. člen ZDR namesto 131. člena OZ, v ničemer ne vpliva na pravilnost izpodbijane sodbe. Neutemeljen je tudi očitek, da se sodišče ni opredelilo do uveljavljane pravne podlage iz 44., 45. in 184. člena ZDR, saj izpodbijana sodba vsebuje vse razloge, zakaj tožnikov zahtevek tudi po teh pravnih podlagah ni utemeljen. Sodišče prve stopnje ni dolžno v sodbi natančno našteti, katere listine iz kazenskega spisa je prebralo, saj je to razvidno iz obrazložitve. Posnetek pogovora med tožnikom in toženo stranko nima takšne vsebine, kot zatrjuje tožnik, saj gre za pogovor o višini plače, stališča kazenskega sodišča pa ne veljajo avtomatično tudi v postopku pred delovnim sodiščem. Za razsojo v tej odškodninski zadevi je nepomembna izvedba dokaza s poizvedbami pri davčnem organu. Dejstvo, da je tožena stranka podpisala s tožnikove strani pripravljeno potrdilo o izplačevanju v gotovini, dokazuje, da mu je zaupala in ni imela namena, da bi ga šikanirala ali da bi se ga poskušala znebiti. Sodišče prve stopnje je pravilno in ustrezno kritično presodilo izpovedbe vseh zaslišanih prič. Sodišče prve stopnje se na izpovedbo A.A. v kazenski zadevi ne sme opreti, saj se tožena stranka ni strinjala s posredno izvedbo tega dokaza, tožena stranka pa pri njegovem zaslišanju ni bila navzoča. Priglaša pritožbene stroške.

Dne 4. 7. 2014 je tožena stranka svoj odgovor na pritožbo tožnika dopolnila s predložitvijo oprostilne sodbe v kazenski zadevi, opr. št. I K 87 464/2010 z dne 13. 5. 2014. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje očita več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Kljub navideznemu očitku absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pritožba na večih mestih sodišču prve stopnje po vsebini očita relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, do katerih se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju. Ocenjuje pa, da kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP sodišče prve stopnje ni storilo, saj izpodbijana sodba ne vsebuje pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi moglo preizkusiti. Vsebuje namreč vse razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasno obrazloženi in med seboj niso v nasprotju, prav tako pa vsebuje razumljiv izrek, ki ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe. Tožnik v pritožbi navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pravnih podlag, ki jih je navedel tožnik, oziroma da je zmotno navedlo pravno podlago. Tožnik sodišču prve stopnje s tem neutemeljeno očita, da je storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, in sicer določbe četrtega odstavka 324. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da zmotna navedba ali nenavedba določbe zakona, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, ki je vsebinsko ustrezno obrazložena, ne more vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, zato očitane kršitve niso podane. Poleg tega je evidentno, da gre pri zapisu „131. člen ZDR“ za očitno pisno pomoto, saj je iz obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo med drugim tudi na 131. člen Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), kar je navedeno tudi v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tudi določbe 44., 45. in 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), kar je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, določba 45. člena ZDR pa je v obrazložitvi celo izrecno navedena (6a. točka). Tudi nedoločna oziroma pomanjkljiva navedba izvedenih dokazov sama zase ne more vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, zato ne gre za očitano relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Iz obrazložitve je namreč razvidno, katere dokaze je sodišče upoštevalo pri svoji odločitvi.

Tožnik se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo tožnikov dokazni predlog za poslušanje posnetka pogovora in s tem smiselno očita relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, in sicer drugega odstavka 287. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je navedeni dokazni predlog pravilno zavrnilo. Iz uradnega zaznamka sodišča prve stopnje (list. št. 193) je razvidno, da je sodišče prve stopnje ob poslušanju posnetka ugotovilo, da se na posnetku sliši poleg glasov pravdnih strank tudi glasove tretjih oseb, ki pa soglasja za snemanje in s tem poseg v njihovo zasebnost niso podale. S temi ugotovitvami je sodišče prve stopnje seznanilo pravdni stranki na naroku za glavno obravnavo dne 13. 3. 2014. V pritožbi tožnik navaja le, da bi sodišče prve stopnje moralo dati prednost tožnikovi pravici do osebnega dostojanstva in varnosti pred pravico tožene stranke do zasebnosti ter predlagani dokaz izvesti. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so na posnetku slišni tudi glasovi tretjih oseb, ki soglasja niso podale, tožnik pa tej ugotovitvi ne nasprotuje, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje predlagani dokaz pravilno zavrnilo in da očitana kršitev pravdnega postopka ni podana. Na odločitev kazenskega sodišča, ki je predlagani dokaz dopustilo, pa pravdno sodišče ni vezano.

Tožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita še, da se je oprlo le na izpovedbe prič, ki jih je predlagala tožena stranka, s čimer po vsebini očita relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, in sicer 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča svojo odločitev sprejelo na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega izvedenega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Pri tem je upoštevalo izpovedbe vseh zaslišanih prič in jih tudi kritično ocenilo. Tožnik je v postopku predlagal zgolj zaslišanje prič B.B., H.H. in E.E.. Vse navedene priče je sodišče prve stopnje zaslišalo in se do njihovih izpovedb opredelilo, zato očitana kršitev ni podana. Nestrinjanje z dokazno oceno sodišča pa pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

Po tožnikovem mnenju se izpodbijana sodba ne da preizkusiti tudi zato, ker sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ni upoštevalo tožnikovih navedb o nadlegovanju in diskriminaciji. Pritožbeno sodišče ugotavlja, kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožnik smiselno očita sodišču prve stopnje, tudi iz teh razlogov ni podana. Iz tožnikovih trditev o dejstvih je razvidno, da zahteva odškodnino v tem individualnem sporu po dveh podlagah, in sicer zaradi kršitve prepovedi trpinčenja na delovnem mestu (četrti odstavek 6.a, 44., 45. in 184. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) in zaradi kršitev tožnikovih osebnostnih pravic (131. in 179. člen Obligacijskega zakonika - OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). Glede na prvi odstavek 6. člena pomeni prepoved diskriminacije enako obravnavo glede na osebno okoliščino (npr. narodnost, rasa, etnično poreklo, nacionalno ali socialno poreklo, spol, barva kože itd.). Nadlegovanje pa je glede na prvi odstavek 6.a člena ZDR vsako neželeno vedenje, povezano s katero koli osebno okoliščino, z učinkom ali namenom prizadeti dostojanstvo osebe ali ustvariti zastraševalno, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje. Kljub temu, da v obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ne navede izrecno, zakaj tožbeni zahtevek tudi po teh pravnih podlagah ni utemeljen, je iz razlogov izpodbijane sodbe razvidno, da je tožena stranka uspela dokazati tudi, da z očitanimi dejanji ni kršila niti prepovedi diskriminacije niti prepovedi nadlegovanja. Očitana kršitev tako ni podana.

V pritožbi tožnik dvomi v nepristranskost sodišča, ki mu očita, da je postavljeni sodni izvedenki psihiatrične stroke dr. I.I. v sklepu z dne 23. 9. 2013 (list. št. 147) podalo neustrezno navodilo, in sicer, da naj upošteva, da se je glede nekaterih tožnikovih trditev o trpinčenju tekom dokaznega postopka že izkazalo, da so neresnične in da je nekatere dogodke oz. reakcije delodajalca izzval sam tožnik tudi s slabim delom oz. neprimernim odnosom do dela. Katero kršitev postopka naj bi sodišče prve stopnje pri tem storilo, tožnik v pritožbi ne navede, poleg navedenega pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik ni imel pripomb na izdelano izvedensko mnenje, prav tako ni zahteval njegove dopolnitve ali zaslišanja sodne izvedenke. Pritožbene navedbe zato ni mogoče upoštevati. V zvezi z navedbo, da tožnik dvomi v nepristranskost sodišča, pa pritožbeno sodišče meni, da ne gre za upoštevno pritožbeno navedbo, ker tožnik izločitve sodnice v postopku na prvi stopnji ni zahteval. Tožnik v tem individualnem delovnem sporu zahteva odškodnino zaradi prepovedi trpinčenja na delovnem mestu in zaradi kršitve osebnostnih pravic (pravice do časti in dobrega imena ter pravice do lastne podobe). Trpinčenje na delovnem mestu opredeljuje četrti odstavek 6.a člena ZDR, ki določa, da je prepovedano trpinčenje na delovnem mestu, to je vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Prvi odstavek 45. člena ZDR delodajalcu nalaga obveznost, da zagotavlja takšno delovno okolje, v katerem noben delavec med drugim ne bo izpostavljen trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev. V nasprotnem primeru je delodajalec delavcu odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava (tretji odstavek 45. člena ZDR). V primeru spora mora delavec navajati dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je delodajalec kršil prepoved trpinčenja na delovnem mestu, delodajalec pa mora dokazati, da do trpinčenja na delovnem mestu ni prišlo (drugi odstavek 45. člena ZDR). Za uveljavljanje odškodnine zaradi kršitve osebnostnih pravic veljajo splošna pravila odškodninske odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom (prvi odstavek 131. člena in 179. člena OZ).

Tožnik je bil pri toženi stranki, ki je opravljala dejavnost samostojnega podjetnika, zaposlen od 18. 9. 2008 na delovnem mestu vodja proizvodnje. Delovno razmerje mu je prenehalo na podlagi sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi dne 31. 12. 2009. Tožnik toženi stranki v tem sporu očita več kršitev. Očita ji, da ga je prisilila v kršitev pogodbe o zaposlitvi glede izplačila bruto in neto plače (plačilo denarja na roke) in nepravočasno plačilo dnevnic in dodatkov, da mu ni omogočila izrabe letnega dopusta, da ga je silila v opravljanje dela, ki ne sodi v področje dela vodje proizvodnje, da se je prokurist F.F. neprestano vpletal v proizvodnjo, ga žalil in mu odvzel pooblastila, da je bila njegova pisarna umazana, da je bilo v njej zjutraj mrzlo, da je prokurist F.F. v tožnikovi pisarni kadil in da ga je tožena stranka nadlegovala po telefonu, ga žalila in poniževala. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da so nekatere nepravilnosti sicer bile storjene, vendar je po zaključku sodišča prve stopnje tožena stranka uspela dokazati, da tožnika ni trpinčila. V zvezi z očitano odškodninsko odgovornostjo zaradi kršitve osebnostnih pravic pa je ugotovilo, da tožnik ni uspel dokazati, da je tožena stranka ravnala nedopustno.

V zvezi z očitki kršitev tožene stranke, da je tožnika silila v izplačilo plače na roko in s tem v neplačilo prispevkov in davkov, tožnik v pritožbi izpostavlja, da je bila tožena stranka „spoznana za krivo“ pri Davčni upravi Republike Slovenije (v nadaljevanju: DURS) in da zoper njo teče kazenski postopek. Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da je bila tožena stranka v kazenskem postopku oproščena (sodba Okrajnega sodišča v Novem mestu, opr. št. I K 87 464/2010 z dne 13. 5. 2014 - priloga B7), čeprav navedeno na odločitev v tem odškodninskem sporu nima vpliva, ker pravdno sodišče na oprostilno kazensko sodbo ni vezano (14. člena ZPP). Relevantna je ugotovitev, da je bilo s strani DURS ugotovljeno, da tožena stranka tožniku pri obračunu in izplačilu plače ni plačala davkov in prispevkov, zaradi česar ji je bila izrečena sankcija. V tem delu se pritožbeno sodišče ne strinja povsem z zaključki sodišča prve stopnje. V primeru sporov o trpinčenju je dokazno breme na strani delodajalca (drugi odstavek 45. člena ZDR). Po mnenju pritožbenega sodišča tožena stranka ni uspela dokazati, da tožnika ni silila v izplačevanje plače na roko brez plačila davkov in prispevkov in s tem v kršenje pogodbe o zaposlitvi. Čeprav je tožnik dogovor o izplačevanju denarja z dne 14. 7. 2009 sestavil sam in čeprav je toženo stranko ustno ovadil pri Policijski postaji G., zgolj na podlagi navedenega še ni mogoče sklepati, da je bila izključno tožnikovo ideja, da se mu plača izplačuje v gotovini brez plačila davkov in prispevkov in da je dogovor sestavil z namenom proti toženi stranki uveljavljati pravna sredstva. Ker na podlagi izvedenih dokazov ni možno z zanesljivostjo sklepati, ali je tožena stranka tožnika silila v kršenje pogodbe o zaposlitvi na način, kot opisano zgoraj, je treba o tem sklepati na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP). Dokazno breme pa je na strani tožene stranke. Čeprav dejanje tožene stranke, tj. siljenje tožnika v kršitev pogodbe o zaposlitvi z izplačilom denarja na roke, ni bilo niti dopustno niti zakonito, pa nima elementov trpinčenja na delovnem mestu, zato tožbeni zahtevek, ob upoštevanju, da drugih očitanih dejanj tožena stranka bodisi ni storila bodisi prav tako nimajo elementov trpinčenja na delovnem mestu, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, ni utemeljen.

V zvezi z nemožnostjo izrabe letnega dopusta tožnik v pritožbi vztraja, da sta se z A.A. sama dogovorila o izrabi dopusta, da tožnikova prisotnost ni bila potrebna, da je bil A.A. pooblaščen za odobritev dopusta in da tožniku ni bil izdan sklep o neodobritvi dopusta. Ob neizpodbitnem dejstvu, da sta bila tako tožnik kot A.A. vodilna delavca (tožnik je bil vodja proizvodnje, A.A. pa vodja komerciale) in da je imelo podjetje tožene stranke malo zaposlenih, je logična odločitev tožene stranke, da tožniku ni odobrila izrabe 10 dni dopusta, pač pa le 5 dni dopusta, pri čemer je dala prednost A.A.. Organizacija dopusta je namreč za delavca, ki ima družino, zahtevnejša in terja več usklajevanja, zato je tudi morebitna naknadna sprememba že odobrenega dopusta za takšnega delavca težje sprejemljiva. Pritožbene navedbe, da je bil A.A. pooblaščen za odobritev dopusta in da bi tožnik moral prejeti sklep, pa so neutemeljene. V konkretnem primeru sta bila za odobritev dopusta lahko pristojna le tožena stranka sama in direktor B..B. V zvezi s pritožbenimi navedbami tožnika, da sta bila z A.A. dogovorjena o izrabi dopusta, pa pritožbeno sodišče odgovarja, da je v pristojnosti delodajalca, da odloči o izrabi letnega dopusta, odločitev tožene stranke pa je bila v konkretnem primeru glede na zgoraj izpostavljene okoliščine razumljiva. A.A. pa v svoji izpovedbi pred kazenskim sodiščem (A10) ni izpovedal, da bi bil s tožnikom o izrabi dopusta dogovorjen, v predmetnem postopku pa njegovo zaslišanje ni bilo predlagano. Zaključki sodišča prve stopnje so zato pravilni.

Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da odrejanje del, ki ne sodijo v delokrog vodje proizvodnje, nima elementov trpinčenja na delovnem mestu. Ob ugotovitvah, da je šlo za podjetje z malo zaposlenimi, da je bilo običajno, da je bilo občasno treba opraviti tudi kakšno delo, ki sicer ni sodilo v naloge po pogodbi o zaposlitvi (izpovedba B.B.), da je imel tožnik izobrazbo strojne smeri in da se je tudi sicer spoznal na računalnike in strojno opremo ter glede na tožnikovo izpovedbo, da nekaterim opravilom sploh ni dal velikega pomena, toženi stranki ni mogoče očitati trpinčenja na delovnem mestu. Navedeni zaključek potrjujejo izpovedbe prič in pravdnih strank, pri čemer pa nihče ni izpovedal, da bi bilo tovrstno ravnanje nasproti tožniku posebej izraženo ali da bi se tekom njegovega delovnega razmerja stopnjevalo. Pritožbeno sodišče zato soglaša z zaključki sodišča prve stopnje.

Tožnik je toženi stranki očital, da ni preprečila vpletanja prokurista F.F. v proizvodnjo in njegovih žalitev na sestanku pred vsemi zaposlenimi. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bilo vpletanje prokurista in sestanek posledica slabega tožnikovega dela. V pritožbi tožnik sicer navaja, da je bil dober delavec, pri tem izpostavlja anketo, ki je bila opravljena, in dela, ki jih je opravil v času delovnega razmerja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so zaključki sodišča prve stopnje glede na izpovedbe zaslišanih prič pravilni. Z izjemo B.B., ki je bil pri toženi stranki zaposlen v začetku tožnikovega delovnega razmerja, so ostale priče izpovedale, da tožnik svojega dela ni opravljal najbolje. Pritožbeno sodišče se sicer strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je bilo delo s prokuristom F.F. zaradi njegovih karakternih značilnosti, osebnih težav in svojih pogledov na delovanje podjetja težko in zato verjame, da je bilo poslabšanje kvalitete opravljenega tožnikovega dela sicer deloma posledica tudi njegovega slabega odnosa s prokuristom. Na podlagi izvedenih dokazov je bilo tudi mogoče ugotoviti, da odnosi med vodilnimi delavci in drugimi zaposlenimi niso bili najboljši. Pritožba ima sicer prav, da tudi slabo tožnikovo delo ne opravičuje trpinčenja na delovnem mestu, vendar žalitev ali poniževanja tožnika ni neposredno zaznala nobena od zaslišanih prič, o tem ni izpovedal niti tožnik sam. Tudi pritožbeno sodišče sicer meni, da je bilo javno grajanje tožnikovega dela pred drugimi zaposlenimi povsem neprimerno, vendar glede na to, da je bilo posledica dogodka, ki ga je zakrivil tožnik sam, toženi stranki iz tega naslova ni mogoče očitati odškodninske odgovornosti.

Do enakega zaključka je sodišče prve stopnje prišlo v zvezi z očitki o umazani in mrzli pisarni ter kajenju prokurista F.F. v njej. Stanje pisarne se je uredilo, umazana pisarna je bila posledica slabe skrbi prejšnjega vodje proizvodnje. Dejstvo, da je moral tožnik ponoči izklapljati radiator in da je prokurist v tožnikovi pisarni kadil, pa tudi po zaključku pritožbenega sodišča ni mogoče šteti za trpinčenje. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z zaključki sodišča prve stopnje v zvezi z očitki, da je tožena stranka tožnika nadlegovala in žalila po telefonu. Tožnik sam ni izpovedal nič konkretnega o tem, kako točno naj bi ga tožena stranka nadlegovala in žalila, navedenega pa ni potrdila niti priča E.E..

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo tudi pri odločitvi o stroških postopka. Tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je glede na vrednost spora napačno odmerilo in priznalo toženi stranki stroške postopka, in sicer nagrado za postopek in nagrado za narok. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je glede na sprva postavljeni tožbeni zahtevek vrednost spornega predmeta znašala 50.000,00 EUR. Tekom postopka (po prvem naroku za glavno obravnavo) je tožnik tožbo delno umaknil, in sicer za 12.000,00 EUR. V tem delu je sodišče prve stopnje postopek ustavilo s sklepom z dne 18. 10. 2011. V obrazložitvi izpodbijane sodbe (10. točka) sicer sodišče prve stopnje ni izrecno navedlo vrednosti spornega predmeta, vendar je ta okvirno razvidna iz priznane nagrade za postopek v višini 890,50 EUR oz. iz priznane nagrade za narok v višini 822,00 EUR. Sodišče prve stopnje je kot vrednost spornega predmeta upoštevalo vrednost med 45.000,00 in 50.000,00 EUR (upoštevaje količnik 1,3 pri nagradi za postopek iz tar. št. 3100 oz. količnik 1,2 pri nagradi za narok iz tar. št. 3102). Sodišče prve stopnje je pravdne stroške odmerilo v pravilni višini, saj se prvotna vrednost spornega predmeta ne glede na delni umik tožbe med postopkom vzame kot vrednost za izračun pravdnih stroškov. Za drugačno stališče ni pravne podlage, tožnik pa v pritožbi v zvezi z navedenim ne navaja nič konkretnega.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (154. in 165. člen ZPP). Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker za rešitev v predmetni zadevi niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).