Jedro

Tožnica ni ravnala kot poslovodja brez naročila, ker ni delovala v skladu z verjetnimi nameni in potrebami tožencev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča VL 66419/2009 z dne 21. 05. 2009 še v prvem in četrtem odstavku izreka in tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrnilo. Hkrati je odločilo, da je dolžna tožnica tožencema povrniti njune pravdne stroške v znesku 1.165,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se je pritožila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagala, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico. Izraža nestrinjanje z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da ni ravnala kot poslovodja brez naročila in v dobrobit tožencev. Oporeka ugotovitvi dejanskega stanja. Izraža nestrinjanje s stališčem sodišča, da je do listine prišla tako, da jo je vzela iz poslovnega prostora nekoč skupne družbe. V nadaljevanju pritožbe izčrpno pojasnjuje, zakaj je listina v njeni hrambi. Toženca sta pogodbo pustila v poslovnih prostorih (takrat še skupne) družbe, ko še ni bilo razdeljeno skupno premoženje te družbe. Če ne bi ravnal z vso skrbnostjo in kot poslovodja brez naročila, bi se prodajna pogodba in vse druge listine, povezane s stanovanjem, izgubile. Sodišče tožencema verjame, da sta jo pozivala na izročitev kupoprodajne pogodbe, čeprav toženca zato nista predložila dokazov. Nedokazana je ugotovitev sodišča prve stopnje, da listine zadržuje proti volji tožencev. Ves čas je ravnala v njihovem interesu in s svojim ravnanjem preprečila nastanek škode. Pri institutu poslovodstva brez naročila so odločilni verjetni nameni in potrebe tistega, v čigar posle se je poslovodja brez naročila vmešal. Ves čas je menila, da se bo tisti izmed družbenikov, ki bo na podlagi sodne odločbe postal lastnik nepremičnine, želel vpisati v zemljiško knjigo, zato ji ni jasno, zakaj ni delovala v skladu z verjetnimi nameni tožencev. Ločiti je treba obdobje od leta 2003 do sklenitve sodne poravnave v letu 2007 in obdobje po letu 2007. Šele s sklenitvijo sodne poravnave 10. 05. 2007 je postalo jasno, čigavo je stanovanje. Sodna poravnava še ni bila v celoti realizirana, kar je tudi eden izmed razlogov, da s strani tožencev še ni prejela zahtevka, da ji listine izroči. Če je sodišče mnenja, da od leta 2007 ni delovala kot poslovodja brez naročila, pa ima vsekakor pogodbo v hrambi za toženo stranko. Ima pa tudi retencijsko pravico. Toženca sta ves čas vedela, da je pogodba pri njej in izročitve listin nista zahtevala. Sodišče bi moralo za vsako obdobje posebej ugotavljati voljo strank in se posebej opredeliti do tega, ali je ravnala kot poslovodja brez naročila ali je šlo za kaj drugega. Ni zahtevalo aktivnosti tožencev. Zavzeto stališče pa je tudi nepravično, saj bosta toženca prejela listino, sposobno za vpis v zemljiško knjigo in se bosta lahko vpisala v zemljiško knjigo, sama pa v zameno, po stališču sodišča, ni upravičena do nadomestila za svoj trud.

3. Toženca na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica od tožencev zahteva plačilo računa z dne 24. 04. 2009 v znesku 15.876,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, z utemeljitvijo, da je take stroške imela s hranjenjem kupoprodajne pogodbe za stanovanje na naslovu ..... Navaja, da je ravnala kot poslovodja brez naročila s tem, da je izvirnik kupoprodajne pogodbe za predmetno stanovanje, ki ga ima v posesti od leta 2003, shranila v sefu. Če tega ne bi storila, bi tožencema nastala škoda, saj se ne bi mogla vpisati v zemljiško knjigo oziroma izkazati lastništva stanovanja.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (1) da je tožnica do listine prišla tako, da jo je vzela iz poslovnega prostora nekoč skupne družbe in ne na podlagi shranjevalne pogodbe, (2) da so udeleženci postopka N 174/2003 (predlagatelj I. C.; nasprotni udeleženci P. B., K. B., D. K.) s sodno poravnavo 10. 05. 2007 razdružili solastno stanovanje na naslovu ….. tako, da sta ga toženca, ki sta na njem že imela posest, prevzela v izključno last, (3) da pravdni stranki nimata podpisane pogodbe ali sklenjenega kakršnegakoli drugega pravnega posla, ki bi bil lahko podlaga za izdajo računa, ki ga tožnica vtožuje v pravdi, in da tega tožnica niti ne zatrjuje. Ocenilo je, da toženec ni ravnal kot poslovodja brez naročila (199. člen Obligacijskega zakonika – OZ) in zato nima pravice od tožencev zahtevati povrnitve potrebnih in koristnih izdatkov in da tudi nima pridržne pravice (prvi odstavek 261. člena OZ).

7. Izjema od splošnega načela nevmešavanja v tuje posle je poslovodstvo brez naročila, ki je urejeno v 199. členu OZ (prej v 220. členu Zakona o obligacijskih razmerjih; ZOR). Tujega posla se sme kdo nepoklicano lotiti samo, če ga ni mogoče odložiti, ker bi sicer nastala škoda ali bi bila zamujena očitna korist. Poslovodja se mora pri opravljanju tujega posla brez naročila ravnati po dejanskih ali verjetnih namenih in potrebah tistega, čigar posel opravlja (prvi odstavek 201. člena OZ). Nosilne ugotovitve sodišča prve stopnje so, da tožnica ni delovala v skladu z verjetnimi nameni in potrebami tožencev in da original predmetne pogodbe zadržuje proti volji tožencev.

8. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje in se v celoti pridružuje njegovim razlogom. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je popolna in prepričljiva in pritožbene trditve vanjo ne vzbujajo nobenih dvomov. Sodišče prve stopnje je za ugotovitev, da tožnica ni ravnala kot poslovodja brez naročila, imelo podlago zlasti v dopisu 09. 04. 2009 (priloga B6). I. C. (zakoniti zastopnik tožnice) ga je naslovil na toženca in je izročitev pogodbe o nakupu stanovanja v K. in aktov, ki so povezani z njo, pogojeval s plačilom stroškov hrambe dokumentov in notifikacije pogodbe. Že iz vsebine in načina celotnega zapisa je, kot pravilno ocenjuje sodišče prve stopnje, mogoče zaznati, da tožnica za toženca ni opravljala posla, ki bi bil nujen in bi bil v njuno korist. Hipotetično prikazovanje tožnice, da bi se dokumenti, če jih ne bi ustrezno shranila, „zagotovo izgubili“ in njeno razlogovanje o tem, da brez njih vknjižba lastninske pravice ni mogoča, ne dokazuje preprečitve nastanka škode, kakšnih drugih, konkretnih okoliščin, pa tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni navajala. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica listino, ki je bila prej v skupnih prostorih družbe, vzela, saj ne trdi, da jo je shranila (po lastni trditvi jo ima v hrambi od leta 2003) po dogovoru s tožencema. Ni pomembno, ali in do kdaj bi toženec (direktor prej skupne družbe) lahko za njeno hrambo poskrbel sam. Sodišče prve stopnje je toženki verjelo, da je ustno, v telefonskem pogovoru z I. C., zahtevala izročitev pogodbe (tožnica je po tem pogovoru vložila predmetno tožbo), zato tožnica s trditvami, da toženca nista podala pisnih zahtev, pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje ne more uspešno izpodbiti. Posledično je neutemeljeno pritožbeno prikazovanje, da sta toženca „ s konkludentnim ravnanjem pristala na to, da se listina hrani pri tožnici“. Nerazumljivo je, na kaj meri tožnica s trditvami, da bi moralo sodišče prve stopnje ločiti obdobje od leta 2003 do sklenitve poravnave v letu 2007, glede na to, da v obdobju med leti 2003 in 2007 še ni bilo jasno, čigavo bo stanovanje. Neurejeno lastništvo stanovanja bi lahko imelo vpliv le na vprašanje, v čigavo korist je bila hramba opravljena, ne pa na druge okoliščine, ki vplivajo na presojo, ali se ravnanje tožnice šteje kot ravnanje poslovodje brez naročila. Ob dejstvu, da je s sodno poravnavo pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani N 174/2003 z dne 10. 05. 2007 (priloga B3) predmetno stanovanje prešlo v izključno last tožencev, ki imata nad stanovanjem že posest, zadrževanja izvirnika kupoprodajne pogodbe za to stanovanje ni mogoče šteti kot ravnanja, ki ga „ne bi bilo mogoče odložiti, ker bi sicer nastala škoda ali bila zamujena očitna korist“. V prid pravilnosti odločitve (da tožnica ni ravnala po dejanskih ali verjetnih namenih in potrebah tistega, čigar posel opravlja), govori zlasti tudi dejstvo, da je tožnica toženca šele z dopisom 09. 04. 2009 pisno obvestila, da ima v hrambi pogodbo o nakupu predmetnega stanovanja in druge listine, ki jih je bila (proti plačilu) pripravljena izročiti. Pri sodni poravnavi 10. 05. 2007 je namreč sodeloval direktor tožnice (kot fizična oseba) in je tudi podal zemljiškoknjižno dovolilo za vpis predmetnega stanovanja, čeprav je očitno tožnica že takrat imela v „hrambi“ dokumente, potrebne za vknjižbo.

9. Upoštevaje trditveno podlago tožbe in ugotovitve sodišča prve stopnje, po oceni sodišča druge stopnje, tožnica tudi na drugi pravni podlagi (hramba, pridržna pravica) ne more zahtevati plačila vtoževanega računa.

10. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni razlogov, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ker tožnica s pritožbo ni uspela, do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odločitev o zavrnitvi pritožbenih stroškov je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.