Jedro

Dokaz je očitno neprimeren (1. odstavek 413. člena ZKP) tudi, če se šteje, da je to, kar navaja vložnik zahteve za obnovo, resnično, pa to ne bi pripeljalo do drugačne odločitve glede na druge dokaze, na podlagi katerih je bilo ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče se torej v fazi formalnega preizkusa zahteve za obnovo ne spušča v dokazno oceno posameznega dokaznega sredstva (na primer verodostojnosti priče), ker dokazna ocena vedno zahteva izvedbo dokaza, temveč oceni le pomen teh dejstev.

V postopku meritornega odločanja bo sodišče po prejemu odgovora ali poteku roka zanj (2. odstavek 413. člena ZKP), raziskalo dejstva in priskrbelo dokaze, na katere se sklicujeta zahteva in odgovor nanjo. To pa pomeni, da bo sodišče začelo izvajati dokaze po pravilih, ki veljajo za posamezna preiskovalna dejanja, pri čemer je vezano le na predloge strank.

Če je bil nek dokaz, na katerega se opira zahteva za obnovo postopka, naveden že v kakšni prejšnji zahtevi, ki je bila s pravnomočnim sklepom sodišča zavrnjena, takšnega dokaza ni mogoče več predlagati v novi zahtevi za obnovo (1. odstavek 413. člena ZKP). Ta prepoved pa ne velja v primeru, če je zahteva za obnovo pravnomočno zavržena.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obsojenega T.R. za obnovo postopka se ugodi in se izpodbijana sklepa Okrožnega in Višjega sodišča v Celju razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Celju je z uvodoma navedenim sklepom na podlagi 1. odstavka 414. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrnilo kot neutemeljeno zahtevo obsojenega T.R. za obnovo kazenskega postopka, končanega s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 17.3.2000, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 7.11.2000. Pritožbo obsojenčevega zagovornika je zavrnilo Višje sodišče v Celju z izpodbijanim sklepom z dne 15.10.2002. Zoper navedeno pravnomočno odločbo (sklep Okrožnega sodišča v Celju in sklep Višjega sodišča v Celju) so dne 5.11.2002 vložili zagovorniki obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1. odstavku 420. člena ZKP in Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijana sklepa razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, meni, da zahtevi za varstvo zakonitosti ni mogoče odreči utemeljenosti glede očitka bistvene kršitve določb kazenskega postopka, saj je prvostopenjsko sodišče pri odločanju v zvezi z obnovo kazenskega postopka ravnalo v nasprotju s 1. odstavkom 413. člena ZKP. Obsojenčev zagovornik v zvezi s to kršitvijo utemeljeno zatrjuje, da je vplivala na zakonitost sodne odločbe glede kršitve obsojenčeve pravice do izrednega pravnega sredstva, to je do obnove postopka.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Zagovornik v zahtevi očita kršitev določb ZKP, ki jo je sodišče zagrešilo s tem, da je zavrnilo zahtevo za obnovo postopka, ne da bi izvedlo dokaze, ki so v tej vlogi predlagani. Če sodišče ne zavrže zahteve za obnovo postopka, je dolžno meritorno odločati po izvedbi novih predlaganih dokazov. Sodišče v nobenem primeru ne more meritorno odločiti o zahtevi za obnovo postopka, ne da bi izvedlo dokaze. S tem ko je v obravnavani kazenski zadevi to storilo, je obsojencu grobo kršilo pravico do obrambe ter pravico do pravnega sredstva.

Kazenski postopek, ki je končan s pravnomočno sodbo, se sme med drugim obnoviti v korist obsojenca, če se navedejo nova dejstva ali predložijo novi dokazi, ki utegnejo sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev tistega, ki je obsojen ali njegovo obsodbo po milejšem kazenskem zakonu (3. točka 1. odstavka 410. člena ZKP).

Odločanje v postopku za obnovo kazenskega postopka se deli na dva dela, in sicer na postopek, v katerem se dovoli (ali ne dovoli) obnova in na samo ponavljanje kazenskega postopka. Postopek, s katerim se dovoli obnova, pa se deli na dve fazi, in sicer na formalni preizkus ter na meritorno odločanje.

Pri formalnem preizkusu sodišče presoja le dovoljenost zahteve oziroma ugotavlja, ali so za to izredno pravno sredstvo podani zakonski pogoji. Prvi odstavek 413. člena ZKP določa, da sodišče zavrže zahtevo s sklepom, če ugotovi na podlagi same zahteve in spisa prejšnjega postopka, da jo je podala neupravičena oseba, ali da ni zakonskih pogojev za obnovo postopka ali da so bila dejstva in dokazi, na katere se opira, navedeni že v kakšni prejšnji zahtevi za obnovo postopka, ki je bila s pravnomočnim sklepom sodišča zavrnjena, ali da dejstva in dokazi očitno niso taki, da bi se mogla na podlagi njih dovoliti obnova, ali da tisti, ki zahteva obnovo, ni ravnal po 2. odstavku 412. člena ZKP.

Razlogi za zavrženje so torej povsem jasno in določno navedeni v zakonu, razen razloga, da je dokaz "očitno neprimeren". Temu razlogu mora sodišče podati vsebino. Tako bo štelo, da je dokaz očitno neprimeren, da bi se lahko dovolila obnova tedaj, če se ne nanaša na odločilna dejstva, če potrjuje nekaj, kar je sodišče v pravnomočni odločbi že upoštevalo ali tedaj, ko bi bili predlagani dokazi takšni, da bi potrjevali navedbe vložnika zahteve, vendar to ne bi nasprotovalo dejstvom, ki so v sodbi nedvoumno ugotovljena. Drugače povedano, dokaz bo očitno neprimeren tudi, če bi šteli, da je to, kar navaja vložnik zahteve za obnovo, resnično, pa to ne bi pripeljalo do drugačne odločitve glede na druge dokaze, na podlagi katerih je bilo ugotovljeno dejansko stanje. Neprimernost dokazov mora biti očitna. Sodišče se v tej fazi ne spušča v dokazno oceno posameznega dokaznega sredstva (na primer verodostojnost priče), ker dokazna ocena vedno zahteva izvedbo dokaza (dokazna ocena je mogoča le ex post ne pa ex ante), temveč oceni le pomen teh dejstev (ne pa ocene nosilcev sporočila oziroma dokaznih sredstev). Sodišče sicer ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov (načelo iskanja materialne resnice), oziroma se samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo. Pri odločanju, katere dokaze bo izvedlo, pa veljajo za sodišče enaka načela kot v predhodnih fazah oziroma kot v rednem postopku. Sodišče bo torej dokaz izvedlo (oziroma ga ne bo zavrglo), če so predlagani dokazi takšni, da bi utegnili postaviti pod vprašaj zaključke ugotovljene v pravnomočni sodbi, obramba pa obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemelji s potrebno stopnjo verjetnosti. V dvomu se vsak dokaz mora izvesti. Za stranko se namreč zahteva bistveno manj kot gotovost, vendar več kot golo zatrjevanje. Sodišče je torej dolžno ugoditi dokaznim predlogom, ki naj bi po sklepčnih navedbah potrdili oziroma zanikali obstoj pravno relevantnih dejstev, to je dejstev, na katerih temelji neposredna uporaba kazenskega prava v določeni zadevi.

Abstraktnih pravil o tem, kakšna stopnja verjetnosti mora biti podana, da bo dokazni predlog uspešen, torej ni. Sodišče bo ob upoštevanju vsega navedenega ter specifičnosti določenega kazenskega primera najprej presodilo, ali zahteva za obnovo izpolnjuje vse formalne pogoje (torej tudi ali gre za očitno neprimerne nove dokaze) in če bo ugotovilo da jih, bo prešlo v drugo fazo, to je meritorno odločanje o zahtevi za obnovo.

V postopku meritornega odločanja bo sodišče v skladu z 2. odstavkom 413. člena ZKP vročilo prepis zahteve nasprotni stranki, ki ima nato v osmih dneh pravico nanjo odgovoriti. Ko prispe sodišču odgovor na zahtevo ali ko preteče rok za odgovor, odredi predsednik senata, da se raziščejo dejstva in priskrbijo dokazi, na katere se sklicuje zahteva in odgovor nanjo. Sodišče bo torej začelo izvajati dokaze po pravilih, ki veljajo za posamezna preiskovalna dejanja (razlika je le v tem, da je tu sodišče vezano na predloge strank). Lahko torej rečemo, da nosijo stranke dejansko, to je prepričevalno dokazno breme, ki se izraža v dveh oblikah, ki po fazah sledita druga drugi. Stranka najprej nosi breme predložitve dokazov in ko uspe zadevo premakniti v drugo fazo (meritorno odločanje), nosi prepričevalno breme. Šele ko so ti dokazi izvedeni, sodišče presoja, ali bi utegnili imeti vpliv na pravnomočno sodbo. Pogoji, da se dovoli obnova, morajo biti torej ugotovljeni z ustrezno verjetnostjo. Dokaz bo primeren tedaj, ko bo izkazana verjetnost, da bi utegnil biti obsojenec na podlagi tega novega dokaza samega ali v zvezi s prejšnjimi dokazi oproščen ali obsojen po milejšem zakonu.

V konkretni kazenski zadevi sodišče vložene zahteve za obnovo ni zavrglo (1. odstavek 413. člena ZKP), kar bi kazalo, da je zaključilo, da so formalni pogoji za vložitev zahteve za obnovo podani. Kot to določa 2. odstavek istega člena ZKP, je zatem prepis zahteve vročilo okrožnemu državnemu tožilcu, potem pa predlagane dokaze, ne da bi jih izvedlo, ocenilo. Zaključilo je namreč, da novi dokazi, in sicer zaslišanje prič M.Š., G.G., M.P., R.F., J.B., L.F. in S.V. ne predstavljajo nobenega novega dejstva ali dokaza, ki bi utegnil sam zase ali skupaj s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev obsojenega R. ali njegovo obsodbo po milejšem zakonu (kar bi kazalo na očitno neprimernost dokazov - razlog za zavrženje). Višje sodišče pa je pritožbo obsojenca zavrnilo z obrazložitvijo, da je sicer podana kršitev določb zakona, ki urejajo postopek za obnovo, vendar pa v pritožbi ni obrazložen vpliv te kršitve na zakonitost oziroma pravilnost izdanega sklepa.

V zvezi z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče ugotavlja (kot je to storilo že pritožbeno sodišče), da je sodišče prve stopnje kršilo določbe Zakona o kazenskem postopku, ki urejajo postopek obnove. Sodišče bi namreč moralo, kolikor je štelo, da niso podani formalni pogoji za obnovo, na podlagi 1. odstavka 413. člena ZKP, zahtevo za obnovo kazenskega postopka zavreči. Če pa tega ni storilo in se je spustilo v meritorno odločanje, bi moralo predlagane dokaze izvesti in jih potem oceniti oziroma ugotoviti, ali bi utegnili imeti vpliv na pravilnost sodne odločbe. S takšnim ravnanjem pa je kršilo obsojenčevo pravico do obrambe oziroma pravico do izrednega pravnega sredstva, kot na to opozarjajo zagovorniki v zahtevi. Če je namreč nek dokaz, na katerega se zahteva opira, naveden že v kakšni prejšnji zahtevi za obnovo postopka, ki je bila s pravnomočnim sklepom sodišča zavrnjena, takšnega dokaza ni mogoče več predlagati v novi zahtevi za obnovo (1. odstavek 413. člena ZKP). Ta prepoved pa ne velja v primeru, če je zahteva za obnovo pravnomočno zavržena, kar je nedvomno ugodneje za obsojenca, ki lahko v tem primeru izvedbo določenega dokaza ponovno predlaga z obširnejšo oziroma ustreznejšo utemeljitvijo.

Sodišče je torej z izpodbijano pravnomočno sodno odločbo kršilo določbe Zakona o kazenskem postopku, obstaja pa tudi vsaj verjetna vzročna zveza med kršitvijo določb postopka in izrekom nepravilne in posledično nezakonite odločbe.

Vrhovno sodišče je glede na navedeno zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in oba izpodbijana sklepa razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče ponovno presoditi, ali so predlagani dokazi očitno neprimerni (kar bi izhajalo iz obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje), če pa bo ugotovilo, da so formalni pogoji za obnovo postopka izpolnjeni, dokaze izvesti in jih šele na podlagi tega oceniti oziroma presoditi, ali so takšne narave, da bi utegnili sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev obsojenca oziroma njegovo obsodbo po milejšem zakonu (3. točka 1. odstavka 410. člena ZKP).