Jedro

Ker sta tožnika lastnika hiše, ki jo toženec zaseda brez njunega dovoljenja, utemeljeno zahtevata od njega izpraznitev in vrnitev hiše. Tak njun zahtevek temelji na določilu 37. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Z uporabo hiše je toženec kršil pravico tožnikov do uporabe lastne nepremičnine, zaradi česar je imel sam koristi, tožnika pa sta utrpela prikrajšanje.

Zahtevek tožnikov do povračila (plodov, koristi) ima podlago tako v določilu 39. člena ZTLR kot v 214. in 219. členu zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo odločilo, da mora toženec izročiti tožnikoma hišo na C. v L. in se v bodoče vzdržati posegov v njuno lastninsko pravico ter jima plačati 1,107.905,50 SIT uporabnine za izgubljeno korist zaradi neuporabe nepremičnine, dalje 8.396,50 SIT za stroške uporabe telefona in stroške postopka 120.443,50 SIT.

Toženčevo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in navedeno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec tako sam kot po svoji pooblaščenki, uveljavljal v njej revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter predlagal, da naj se sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita ali pa spremenita. V reviziji navaja, da je sklenil menjalno pogodbo glede sporne hiše z M. G. in M. B. v dobri veri; da v postopku ni bilo ugotovljeno, ali je bila sklenjena kupna pogodba med navedenima in tožnikoma, kar je za razrešitev tega spora nujno; da tožnika zoper njega nimata pravno utemeljenega zahtevka ampak kvečjemu zoper G. in B. Pri vsem je pomembno, da je imel G. ob sklenitvi menjalne pogodbe v posesti sporno hišo. Čeprav toženec zaslišanje priče G. ni zahteval, sodišči prve in druge stopnje nista obrazložili, zakaj tega dokaza nista izvedli na predlog tožnikov ter je v posledici tega podana bistvena kršitev postopka.

V lastnoročno podpisani reviziji pa opisuje toženec svoja poslovna razmerja z M. G. in M. B., poudarja poštenost lastnega ravnanja in okolnost, da je tožnika obvestil, da je sporno hišo kupil od prvo navedenih in je bil pripravljen plačati polovico neporavnane kupnine.

Tožnika na revizijo nista odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Po revizijskih izvajanjih sta sodišči prve in druge stopnje zagrešili bistveno kršitev postopka, ker nista izvedli dokaza z zaslišanjem prič M. G. in M. B. oziroma ker nista pojasnili, zakaj izvedba tega dokaza ni bila potrebna. Revident še pove, da izvedbo tega dokaza sicer sam ni predlagal pač pa tožnika. Taka izvajanja po oceni revizijskega sodišča merijo na to, da naj bi sodišči nižjih stopenj zagrešili bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena v zvezi s 7. in 8. členom ZPP. Taka bistvena kršitev določb pravdnega postopka pa je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne procesne določbe ali jo je uporabilo nepravilno, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Toda toženec ne le, da v reviziji ni obrazložil kavzalnosti med zatrjevano kršitvijo in samo odločitvijo, zaradi česar ostajajo zadevna revizijska izvajanja neutemeljena, take kršitve, ki sicer ni bila zagrešena, tudi ne bi mogel uveljavljati, ker omenjenega dokaza ni predlagal in zato sodišči nižjih stopenj v zvezi s tem nista mogli kršiti kakšnih njegovih procesnih pravic. V sami stvari pa je odločilno to, da sta sodišči nižjih stopenj s tistimi dokazi, ki sta jih izvedli, ugotovili vsa sporna dejstva, od katerih je bila odvisna utemeljenost zahtevka, pri čemer sta sodišči v okviru pravdovodstvenih pooblastil lahko opravili tudi izbiro dokazov, ki naj se izvedejo (300. člen v zvezi s 7. in 8. členom ZPP). V reviziji zatrjevana kršitev postopka zato ni mogla biti zagrešena, revizijsko sodišče pa je še ugotovilo, da ni bila zagrešena niti uradoma upoštevna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Sodišči druge in prve stopnje sta ugotovili, da sta tožnika lastnika spornega predmeta to je hiše na C. d. c. št... v L., stoječi na parc. št... k.o... in da je toženec v posesti te nepremičnine brez dovoljenja tožnikov najmanj od 1.10.1991 dalje. Dalje sta še ugotovili, da sta tožnika 25.3.1991 sklenila predpogodbo za prodajo te nepremičnine z M. G. in M. B., da do sklenitve glavne kupne pogodbe v dogovorjenem roku (25.3.1993) ni prišlo, da se toženec zato pri upiranju zahtevkom tožnikov ne more sklicevati na svojo menjalno pogodbo z dne 19.9.1991, ki jo je sklenil z M. G. in M. B., ker je vedel, da navedena nista lastnika sporne nepremičnine in je bil zato nedobroveren posestnik te nepremičnine. Glede na tako stanje sta odločili, da mora toženec izprazniti sporno nepremičnino, hkrati pa plačati tožnikoma tudi uporabnino za to nepremičnino v višini tržne najemnine, ki sta jo sodišči nižjih stopenj ugotovili s pomočjo izvedenca v mesečni višini 380 DEM in kar znaša za 36 mesecev 1,107.905,50 SIT. Tožnika pa sta obvezali k plačilu še zneska 8.396,50 SIT, ker se je med postopkom ugotovilo, da sta tožnika v tej višini poravnala telefonske storitve v sporni hiši v korist toženca.

Ugotovljeno dejansko stanje je tudi po presoji revizijskega sodišča utemeljevalo na nižjih stopnjah sojenja sprejete odločitve. Ključnega pomena za te odločitve so bile ugotovitve, da sta tožnika lastnika nepremičnine (hiše), ki je predmet izpraznitvenega in izročitvenega zahtevka oziroma zahtevka za plačilo uporabnine, da sta tožnika sklenila s toženčevima sopogodbenikoma (M. G. in M. B.) le prodajno predpogodbo in da pozneje med njimi ni prišlo do sklenitve glavne to je kupoprodajne pogodbe. Ker M. G. in M. B. nista bila (postala) lastnika sporne hiše, nista mogla z njo pravno veljavno razpolagati (zamenjati, dati v uporabo). Pravni položaj navedenih dveh je bil po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj tožencu znan od vsega začetka, zaradi česar je bil utemeljen zaključek, da toženec ni bil dobroveren posestnik hiše. Tak zaključek v reviziji opisana toženčeva prejšnja razmerja z M. G.in M. B. le potrjujejo kot pravilen. Ker sta tožnika lastnika hiše, ki jo toženec zaseda brez njunega dovoljenja, utemeljeno zahtevata od njega izpraznitev in vrnitev hiše. Tak njun zahtevek temelji na določilu 37. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Z uporabo hiše je toženec kršil pravico tožnikov do uporabe lastne nepremičnine, zaradi česar je imel sam koristi, tožnika pa sta utrpela prikrajšanje. Zahtevek tožnikov do povračila (plodov, koristi) ima podlago tako v določilu 39. člena ZTLR kot v 214. in 219. členu zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Obe navedeni odločitvi sta tako materialnopravno pravilni. Na te zaključke pa ne more v ničemer vplivati toženčevo razmerje z že omenjenima M. G. in M. B., ki pomeni v razmerju do tožnikov razpolaganje tretjih, ki je zanju kot lastnika nepremičnine pravno neveljavno.

Ker v reviziji uveljavljane ali uradoma upoštevne kršitve niso bile ugotovljene, je moralo revizijsko sodišče zavrniti toženčevo revizijo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).