Jedro

Če se tožnik ni izkazal ali s soglasjem hišnega sveta, da bi smel preurediti skupne dele v stanovanjski hiši ali z gradbenim dovoljenjem oz. odločbo o dovolitvi priglašenih del za posege na skupnih delih, nima pravnega interesa za tožbo prizadete stranke v denacionalizacijskem postopku.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrgla pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Sekretariata za urejanje prostora in varstvo okolja občine z dne 7.7.1993, s katero je upravičencu Ž.S. vrnjena v last stanovanjska hiša s pripadajočim zemljiščem, parc št. 2108/1, vl. št. 814. Tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da pritožbo ni vložila upravičena oseba. B.H. kot najemnik mansardnega stanovanja v hiši, ki jo je zavezanka občina vrnila v last upravičencu, nima lastnosti stranke v denacionalizacijskem postopku, ker ne izkazuje določenega pravnega razmerja do nepremičnine, o kateri se je odločalo v postopku denacionalizacije, zato tudi ni nosilec pravic in obveznosti. O pravni koristi, ki jo uveljavlja, pa ni mogoče odločati v upravnem postopku, ker gre za civilnopravno razmerje. Morebitni odškodninski zahtevek iz naslova vlaganj v stanovanje ali druge ugovore zoper najemodajalca stanovanja lahko tožnik uveljavlja v pravdnem postopku. Tožena stranka je tožnikov ugovor, da se je vrednost navedenega stanovanja bistveno povečala, ker ga je s svojimi sredstvi adaptiral in s tem povečal stanovanjsko površino, zavrnila, ker za te svoje trditve ni ponudil nobenega dokaza. Nasprotno pa je iz cenitvenega poročila sodne izvedenke razvidno, da se površina stanovanja ni spremenila, saj je znašala tako v času podržavljenja kot tudi v času vrnitve 76,40 m2, pri čemer je bila njegova ocenjena vrednost ob podržavljenju 64.060,48 DEM, v času vrnitve pa 62.879,64 DEM. Tožena stranka navaja, da nasprotnih dokazov o tem tožnik upravnemu organu ni predložil. V tožbi tožnik navaja, da je z lastnimi sredstvi adaptiral podstrešje in pridobil 45 do 50 m2 stanovanjske površine, s tem je na podlagi 116. člena stanovanjskega zakona postal lastnik. Zato ima aktivno legitimacijo stranke v postopku denacionalizacije. Že v pritožbenem postopku je predložil dokaze o adaptacijah, sedaj pa prilaga še cenitveni elaborat, iz katerega izhaja, da je pridobil novih 42,78 m2 stanovanjske površine. Tožnik meni, da bi moral upravni organ iz denacionalizacijskega postopka izločiti stanovanje št. 4, ker je zaradi adaptacijskih del in vlaganj vanj, z dnem uveljavitve stanovanjskega zakona tožnik na njem pridobil lastninsko pravico.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe, sklicuje se na obrazložitev v izpodbijani odločbi in predlaga zavrnitev tožbe. Tožba ni utemeljena.

Sodišče nima pomislekov v pravilen zaključek tožene stranke, ko je ta zavrgla pritožbo tožnika kot neupravičene osebe, ker je ugotovila, da tožnik ni izkazal pravnega interesa v obravnavani zadevi. Tožnik kot najemnik stanovanja ni stranka v postopku denacionalizacije, ker se z vrnitvijo nepremičnine v last (stanovanjske hiše) ne posega v obstoječe tožnikovo najemno razmerje in ne odloča o nobeni njegovi pravici ali pravni koristi kot najemnika.

Tožnikov ugovor, da je materialno vlagal v stanovanje, spada v razmerje med lastnikom in najemnikom. Spori iz tega razmerja se rešujejo v pravdnem postopku, kot je to pravilno navedla že tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Iz upravnih spisov tudi ni razvidno, tako kot to ugotavlja že tožena stranka, da bi tožnik v postopku predložil kakršnekoli dokaze za svojo trditev, da je na spornem stanovanju, na podlagi 116. člena stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91) pridobil lastninsko pravico s tem, ko je povečal njegovo površino s preureditvijo in adaptacijo skupnih prostorov podstrešja (upravna odločba o dovolitvi priglašenih del za skupni prostor na podstrešju). Sodišče zato ne dvomi, da je v tem primeru tožena stranka, na podlagi podatkov zbranih v spisih, pravilno odločila.

Izpodbijana odločba je zato po presoji sodišča zakonita, tožba pa neutemeljena. Sodišče jo je na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS zavrnilo. Določbe ZUS je uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).