Jedro

Ker je tožnik invalid III. kategorije, mu tožena stranka ni mogla zakonito redno odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi, dokler ni pridobila mnenja komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. To pomeni, da je rok za podajo odpovedi začel teči šele, ko je mnenje pridobila, in ne že z ugotovitvijo nastanka poslovnega razloga, z izdajo obvestila o nameravani odpovedi ali z zaprosilom za izdajo mnenja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami nosita vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 25. 10. 2007 nezakonita, da sodišče toženi stranki naloži, da tožnika pozove nazaj na delo na delovno mesto živilec I po pogodbi z dne 1. 1. 2007 oz. na drugo delo za nedoločen čas, ki ustreza njegovemu znanju, zmožnostim, poklicni kvalifikaciji, izobrazbi in omejitvam ter mu v delovno knjižico vpiše delovno dobo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo, da mu za ta čas obračuna mesečna nadomestila plače, plača davke in prispevke ter mu obračuna in izplača neto mesečna nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih neto mesečnih zneskov nadomestil plače od 18. v mesecu za pretekli mesec in povrne pravdne stroške. Odločilo je tudi, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja iz 3. in 2. točke 1. odstavka 338. člena ZPP v zvezi s členom 19. ZDSS-1 in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka tako na prvi kot tudi na drugi stopnji ter priglaša stroške. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni zamudila roka za podajo odpovedi, ker je bilo mnenje komisije za pritožbe toženi vročeno šele 4. 10. 2007 in je tako odpoved z dne 25. 10. 2007 pravočasna. Pritožba meni, da tožena stranka odpovedi ni podala v objektivnem šestmesečnem roku od nastanka razloga za odpoved po 5. odstavku 88. člena ZDR, saj je tožnikovo delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi postalo nepotrebno že z dnem 6. 3. 2006, ko je tožnik zaključil poklicno rehabilitacijo. Tako je odpoved, ki jo je tožena stranka izdala šele 25. 10. 2007, nezakonita. Prav tako je sodišče napačno uporabilo tudi določbo 88. člena ZDR glede začetka teka subjektivnega roka, saj je ta rok, po stališču pritožbe, začel teči najkasneje 18. 6. 2007, ko je tožena stranka izdala obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi in poslovni razlog tudi obrazložila. Ker Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi le ugotavlja in odloča oz. daje mnenje o tem, ali se delavcu lahko ponudi nova pogodba o zaposlitvi, ne pa o utemeljenem razlogu za odpoved pogodbe o zaposlitvi, o katerem odloča delodajalec, se pritožnik ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da začne subjektivni rok za toženo stranko teči šele od dneva, ko je prejela mnenje komisije.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožeče stranke in predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in toženi stranki naloži tudi povrnitev stroškov sestave odgovora na pritožbo. Navaja, da je tožena stranka pri tožnikovi odpovedi pogodbe o zaposlitvi upoštevala vse procesne predpostavke in da je pogodbo o zaposlitvi iz utemeljenega razloga, in tako zakonito, odpovedala šele, ko je prejela mnenje Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi izvedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, izpodbijana odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna in zakonita.

Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi iz izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila dne 29. 12. 2006 izvedena pripojitev prevzete družbe K.-P. d.d., s katero je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto živilec I, k prevzemni družbi, t.j. toženi stranki. Tako je tožnikova pogodba o zaposlitvi z dne 1. 1. 2007 zgolj posledica pripojitve. Tožnik je bil z odločbo ZPIZ z dne 10. 2. 2004 spoznan za invalida II. kategorije invalidnosti zaradi posledic poklicne bolezni in mu je bila hkrati priznana pravica do poklicne rehabilitacije zaradi usposobitve za drug poklic ali delo, kjer ne bo delal s pšenico, pšenično moko in izdelki iz nje, v ugodnih mikroklimatskih pogojih. Tožnik je poklicno rehabilitacijo za delo na delovnem mestu živilski tehnik zaključil 6. 3. 2006. Ker pa tožena stranka potrebe po takšnem delu ni imela, saj vsa možna delovna mesta pogojujejo tudi stik oziroma delo s pšenično moko in izdelki iz nje, je bilo tožniku odrejeno čakanje na delo doma, tožena stranka pa je pričela z iskanjem ustreznega dela za tožnika pri drugih delodajalcih. Tožena stranka je v letu 2007 opravila proces reorganizacije dela, in ker tožniku še vedno ni mogla nuditi ustreznega dela, ga je dne 18. 6. 2007 obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sprožila postopek pri Komisiji za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi in nato tožniku kot delovnemu invalidu II. kategorije invalidnosti, na podlagi mnenja te komisije z dne 4. 10. 2007, odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožena stranka pri redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 25. 10. 2007 prekoračila vse roke, določene v 5. odstavku 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Za presojo sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni odločilna formalna opredelitev razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, temveč presoja dejanskega razloga, na katerega se odpoved opira, to pa je razlog invalidnosti. Kljub temu, da je tožena stranka kot razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku opredelila poslovni razlog, gre za razlog invalidnosti, kar je razvidno iz pravne podlage, na katere podlagi je bila odpoved izdana (A3). Tako je potrebno to odpoved pogodbe o zaposlitvi presojati ne le z vidika določb ZDR, ampak tudi z vidika določb 102. in 103. člena Zakona o pokojninskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 – 72/2005). ZDR v 116. členu določa izjemo od določbe 89. člena ZDR, po kateri je invalidnost neutemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj lahko delodajalec delavcu invalidu, ki mu ni mogoče zagotoviti ustreznega dela ali dela s krajšim delovnim časom, v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, odpove pogodbo o zaposlitvi. Določbe ZPIZ-1 v členih od 102. do 105. omogočajo odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu zaradi ugotovljene invalidnosti. Po določbi 1. odstavka 102. člena ZPIZ-1 lahko delodajalec invalidu II. in III. kategorije odpove pogodbo o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s predpisi o delovnih razmerjih le v primeru, če mu zaradi ugotovljene invalidnosti ali iz poslovnega razloga utemeljeno ne more zagotoviti pravice do premestitve na drugo delovno mesto. Po 1. odstavku 103. člena ZPIZ-1 pri delodajalcu, ki ima najmanj pet zaposlenih delavcev, ugotovi obstoj razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi komisija za ugotovitev razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI – UPB2, Ur. l. RS, št. 16/2007) v četrtem odstavku 40. člena določa, da če delodajalec invalidu oziroma delovnemu invalidu utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi, o čemer odloči komisija za ugotovitev razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi skladno s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi. Ne ZDR, prav tako pa tudi ne ZPIZ-1 in ZZRZI ne določajo roka, v katerem bi moral delodajalec zaprositi za mnenje komisije. Šele ko delodajalec prejme mnenje komisije, se seznani z razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Odpoved, ki jo je tožniku tožena stranka podala dne 25.10.2007, je bila tako podana znotraj 30 dnevnega roka iz 5. odstavka 88. člena ZDR, saj je komisije mnenje podala 4.10.2007. Ker niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in skladno s 353. členom ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela sama nosi svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP), tožena stranka pa sama nosi stroške, ki jih je imela z odgovorom na pritožbo, saj z njim k odločitvi v zadevi ni bistveno pripomogla (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).