Jedro

Sodišče lahko na zahtevo prevzemnika zaščitene kmetije zniža vrednost nujnega deleža, če bi bila znatno ogrožena gospodarska zmožnost zaščitene kmetije. Pri tem upošteva vse okoliščine primera, zlasti premoženjske razmere in pridobitveno sposobnost dedičev ter gospodarsko zmožnost zaščitene kmetije.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

V drugem odločanju je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženec dolžan plačati tožnici 3.000.000,00 SIT v roku 3 let od pravnomočnosti, s tem, da se navedeni znesek vsako leto revalorizira s predpisi o temeljni obrestni meri, v primeru zamude pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka ter tožencu naložilo v plačilo pravdne stroške v znesku 105.457,00 SIT z ustreznimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnica zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter v zavrnilnem delu sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti stroškovno ugodi tožbenemu zahtevku. V pritožbi tožnica navaja, da se ne strinja z znižanjem vrednosti nujnega deleža, saj za to ne obstoje utemeljni razlogi, in so zaključki sodišča prve stopnje ob tako veliki kmetiji, da so ekonomske zmožnosti majhne, napačni, saj so te zmožnosti velike, le izkoristiti jih je treba. Na ekonomsko zmožnost vpliva dejstvo, da je neizmerni potencial te kmetije turizem, saj je Bela Krajina ekonomsko čisti biser dela naše države.

Če toženec ne obdeluje zemlje, če ne izkorišča gozdov, v kar tožnica dvomi in če razen nekaj ovac, ne vzreja nič, to samo pomeni, da mu ni treba, ker ima drugi vir dohodka. Ker proti plačilu dela za okoliške kmete se ekonomska možnost ocenjuje glede na dejanske zmožnosti kmetije, ne sme pa se upoštevati to, kar nekdo ne dela, pa ni razloga, da ne bi delal. To je subjektivni element, ki na vrednost nujnega dednega deleža ne vpliva. Tudi sodišče samo ugotavlja, da bi toženec lahko v večji meri izkoristil gospodarske zmožnosti kmetije.

Obdelovanje in izkoriščanje površin zaščitene kmetije le za lastne potrebe je nasprotje z bistvom režima zaščite kmetije. Navajanje tožene stranke zaradi tega ni razumeti kot predlog za zmanjšanje vrednosti nujnega deleža, ker jih toženec ni konkretiziral. Socialni položaj toženčeve družine ne pomeni nič posebnega za slovenske razmere in ne more vplivati na zmanjšanje nujnega deleža. Sodišče je neupravičeno znižalo vrednost nujnega deleža. Tožnica predlaga, da ji sodišče prisodi celotni nujni delež v znesku 4.205.637,25 SIT v roku 15 dni, ker pravda teče že od leta 1993 in je toženec ves čas vedel, da bo moral tožnici izplačati denarno vrednost nujnega deleža. Pritožba ni utemeljena.

Sodba je v delu s katerim je bila tožnici prisojena denarna vrednost nujnega deleža v znesku 3.000.000,00 SIT v roku 3 let z ustrezno revalorizacijo po temeljni obrestni meri za vsako leto pravnomočna.

Glede na pritožbo tožnice zoper zavrnilni del sodbe je sporna višina nujnega deleža in rok izplačila. V konkretnem primeru je bila predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju zaščitena kmetija, ki jo je toženec prevzel po pokojnem očetu. Tožnica kot hčerka ima v takem primeru pravico do denarne vrednosti nujnega deleža po splošnih predpisih o dedovanju (prvi odstavek čl. 14 Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev, Uradni list RS 70/95; v nadaljnem besedilu ZDKG). V takem primeru sodišče lahko na zahtevo prevzemnika zmanjša nujni delež, če bi bila znatno ogrožena gospodarska zmožnost zaščitene kmetije, pri čemer sodišče upošteva vse okoliščine primera, zlasti premoženjske razmere in pridobitno sposobnost dedičev ter gospodarsko zmožnost zaščitene kmetije (drugi odstavek čl. 14 ZDKG). Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da znaša vrednost zaščitene kmetije 16.822.549,00 SIT, bi bila tožnica upravičena do izplačila nujnega deleža v višini 1/4, to je 4.205.637,00 SIT. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnik na kmetiji redi 40 ovac in da dodatno zasluži s prodajo lesa, vendar zaslužek ni velik in da ekonomska moč kmetije ni velika ter glede na socialne razmere, da toženec drugega vira dohodka kot iz kmetije nima, žena pa se je zaposlila pred kratkim, da imata za preživljanje 2 šoloobvezna otroka ter tudi glede na toženčevo starost (toženec je rojen l. 1944) so pravilni zaključi prvega sodišča, da bi z izplačilom tako visokega deleža, toženčeva družina zašla v eksistenčno stisko. Pritožbeno sodišče zato nima nikakršnih pomislekov v odločitev, v znižanje nujnega deleža po prostem prevdarku na 3.000.000,00 SIT, ob upoštevanju vseh zgoraj navedenih okoliščin. Pritožba tožnice je zaradi tega neutemeljena, ko trdi, da ne obstajajo utemeljeni razlogi za znižanje vrednosti nujnega deleža. Neutemeljene so trditve v pritožbi, da so ekonomske možnosti kmetije velike, ko pa je na splošno znano v kakšnem stanju je kmetijstvo v naši državi. Pavšalna je trditev o neizmerni možnosti glede turizma na toženčevi kmetjii, pa tudi sicer ni mogoče od toženca zahtevati, da se glede na svojo starost začne ukvarjati s turizmom. Tudi socialne razmere so upoštevane pravilno in je neutemeljena pavšalna trditev, da ne gre za poseben socialni položaj toženčeve družine. Tudi rok za izplačilo nujnega deleža je določen pravilno in v skladu z drugim odstavkom čl. 14 in prvim odstavkom čl. 15 ZDKG. Končno je neutemeljena trditev, da tečejo zamudne obresti od dneva izdaje prvostopenjske sodbe, ko pa se toženčeva terjatev vsako leto valorizira v skladu z določbo drugega odstavka čl. 15. ZDKG, zamudne obresti pa tečejo od dneva zamude, saj bi bila v nasprotnem primeru tožničina terjatev dvakrat valorizirana.

Glede na navedeno je bilo pritožbo tožnice zavrniti in v zavrnilnem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).