Jedro

Tožnikova pogodba o zaposlitvi ni prenehala veljati na nobenega od zakonsko določenih načinov, saj zgolj odjava iz zavarovanja ne pomeni zakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožniku nezakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 5. 2015 nezakonita (I. točka izreka); da tožniku delovno razmerje ni prenehalo dne 30. 6. 2015, temveč je trajalo do 31. 7. 2015 (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku za obdobje od 4. 7. 2015 do 5. 7. 2015 obračunati nadomestilo plače, ki bi jo tožnik prejel, če bi delal ter za obdobje od 6. 7. 2015 do 31. 7. 2015 obračunati nadomestilo plače za bolniški stalež, od bruto zneskov plačati davke in prispevke in tožniku izplačati neto nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 8. 2015 dalje do plačila, kar je tožnik zahteval več (nadomestilo plače za čas od 1. 7. do 3. 7. 2015) je zavrnilo (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna za tožnika od neto plače v višini 500,00 EUR obračunati davke in prispevke, v presežku (izplačilo zneska 500,00 EUR neto in zakonske zamudne obresti od zneska 216,75 EUR (za čas od 4. 8. 2015 do 14. 8. 2015) je zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna za tožnika povrniti stroške postopka v znesku 140,45 EUR na račun Delovnega sodišča v Mariboru, št. ..., sklic na št. …, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje (pravilno ugodilni del) vlaga pritožbo tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in napačne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje in odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje popolnoma napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je v celoti sledilo navedbam tožnika, pri čemer pa ni upoštevalo navedb tožene stranke in dejstva, da so bili podani vsi pogoji in razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka poudarja, da je tožnik brez besed zapustil delovno mesto dne 26. 6. 2015 in se vrnil na delo. Tožena stranka ga je večkrat klicala na mobilni telefon, vendar se tožnik ni oglašal, zato mu je v skladu s 4. alinejo prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki določa, da če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi. Delavcu preneha pogodba o zaposlitvi s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela, če se ne vrne na delo do vročitve izredne odpovedi (tretji odstavek 110. člena). Tožnik je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi prejel po pošti s povratnico dne 8. 7. 2015, kot izhaja iz podpisane povratnice z dne 13. 7. 2015. Navedeno odpoved in povratnico je tožena stranka priložila v dokaz in pojasnila, da dokazov ni predložila do prvega naroka iz razloga bolezni direktorja tožene stranke, o kateri je bilo naslovno sodišče obveščeno in zaradi nevednosti tožene stranke, da je dolžna dokaze predložiti do konca prvega naroka. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni obrazložilo, zakaj verjame tožniku, da je delal vse do 3. 7. 2015 pri toženi stranki in da se je navedenega dne poškodoval ter odšel v Slovenijo po zdravniško pomoč glede na to, da je tožena stranka te navedbe prerekala. Tožena stranka je v svojem odgovoru jasno zapisala, da je tožnik samovoljno zapustil delo v podjetju dne 26. 6. 2015, kar pomeni, da tožniku stranki nikakor ne pripada plača za čas, ko ni delal, torej za čas od 26. 6. 2015 dalje, zato je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe napačno zapisalo, da tožena stranka ni ugovarjala številu ur in višini plače. Tožena stranka je predložila odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 7. 2015 in potrdilo o oddaji pošiljke z dne 9. 7. 2015 in podpisano povratnico z dne 13. 7. 2015. Priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo je tožnik prerekal trditve tožene stranke v pritožbi in navajal, da so predloženi dokazi prepozni, tožena stranka je prekludirana, saj jih ni predložila do konca prvega naroka za glavno obravnavo in tudi ni navedla razlogov, zakaj jih ni mogla pravočasno predložiti. Tožnik pa še opozarja, da iz predložene povratnice z dne 13. 7. 2015 izhaja, da je pošiljatelj navedene pošte družba A. d.o.o., B. ulica 16, C., ki ni stranka v postopku. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da se je tožnik zaposlil pri toženi stranki v začetku maja 2015 in za toženo stranko opravljal zidarska in fasaderska dela v Luxemburgu. Dne 3. 7. 2015 se je tožnik na delu poškodoval in ker ni imel urejenega zdravstvenega zavarovanja v Luxemburgu je moral tožnik iskati zdravniško pomoč v Sloveniji. Dne 22. 7. 2015 pa je tožnik ob ponovnem obisku zdravnika ugotovil, da ga je tožena stranka odjavila iz zdravstvenega zavarovanja ne da bi ga pred tem obvestila. Tožena stranka vse do vložitve pritožbe ni trdila, da bi tožniku podala pisno odpoved pogodbe o zaposlitvi (redno ali izredno), v odgovoru na tožbo je tožena stranka celo navedla, da je tožnika odjavila iz zavarovanj, ker ji tožnik ni pravočasno posredoval obvestila o bolniškem staležu. Razlogi, ki jih je tožena stranka navedla v pritožbi, in sicer da je zakoniti zastopnik zastopal sam brez odvetnika in zato ni vedel, da mora pravočasno predložiti dokaze, so neutemeljeni, saj je sodišče v pozivu toženi stranki, da odgovori na tožbo, dalo jasna navodila, da mora tožena stranka odgovoru na tožbo priložiti listine in predlagati dokaze, s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki jih navaja v odgovoru na tožbo. Hkrati je toženo stranko opozorilo tudi na posledice, v kolikor ne bo ravnala v skladu s pozivom, zato je tožena stranka s predložitvijo pisne odpovedi in povratnice prekludirana, saj dokazov ni predložila pravočasno. Sicer pa iz predložene povratnice (priloga B3) izhaja, da je pošiljatelj A. d.o.o., ki ni stranka postopka, tožena stranka pa niti ni trdila, da bi odpoved pošiljala tožniku druga družba.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnikova pogodba o zaposlitvi ni prenehala veljati na noben od zakonsko določenih načinov, saj zgolj odjava iz zavarovanja ne pomeni zakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožniku nezakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 30. 6. 2015 in je trajalo vse do poteka časa, dogovorjenega s pogodbo o zaposlitvi sklenjeno za določen čas (31. 7. 2015). Ker je bilo prenehanje delovnega razmerja nezakonito je sodišče prve stopnje tudi odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (od 1. 7. 2015 do izteka pogodbe o zaposlitvi za določen čas - 31. 7. 2015) izplačati nadomestilo plače oziroma v času, ko je bil tožnik v bolniškem staležu nadomestilo za bolniški stalež.

8. Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev tožene stranke, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno upoštevalo predvsem izpoved tožnika in trditve tožnika v tožbi glede števila ur, za katere je tožnik uveljavljal plačo za mesec maj, junij in julij 2015 in urno postavko 8,50 EUR ter ni upoštevalo, da je te trditve tožnika tožena stranka prerekala v odgovoru na tožbo. Tožena stranka ne v odgovoru na tožbo in tudi kasneje v postopku ni prerekala trditev tožnika glede števila opravljenih ur in dogovorjene urne postavke, zato se navedena dejstva štejejo za priznana. Tožena stranka se je v odgovoru na tožbo sklicevala le, da je tožnik samovoljno zapustil delovno mesto in mu zato ne pripada plača za čas od 26. 5. 2015, zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

9. Ker pritožbeni razlogi niso podani je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Tožena stranka krije svoje stroške postopka, ker s pritožbo ni uspela. Tožnik pa z odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k rešitvi zadeve, zato krije svoje stroške odgovora na pritožbo sam (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).