Jedro

Odpravnina, ki je bila izplačana tožniku na podlagi osmega odstavka 83. člena ZJU (odpravnina zaradi prenehanja položaja), ne sodi med odpravnine, od katere ni potrebno plačati dohodnine ter prispevkov za socialno varnost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženi stranki, da tožniku v roku osmih dni plača še odpravnino v znesku 280,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 6. 2012 dalje do plačila (I. točka izreka); v presežku za plačilo odpravnine v znesku 13.105,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka in je dolžan toženi stranki v roku osmih dni povrniti njene stroške v višini 852,08 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe v II. točki izreka in zoper odločitev o stroških postopka v III. točki izreka se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podredno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih pa toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka tožnika. Navaja, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka od zneska odpravnine utemeljeno odštela tožnikovo plačo za mesec april 2012. Glede na to, da je tožnik delal tudi v aprilu 2012, da je prejel plačilno listo za mesec april 2012, da so bili obračunani in plačani davki in prispevki od te plače in da je neto znesek plače prejel 5. 5. 2012, je mogoče ugotoviti obstoj delovnega razmerja tudi za mesec april 2012. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da določilo v Sporazumu, da delovno razmerje preneha 31. 3. 2012, pomeni, da tožnik v skladu z določbami ZDR-1 ni upravičen do plačila. Pri tem se sklicuje na določbe 44., 135. in 136. člena ZDR-1, iz katerih izhaja, da je tožena stranka ob izplačilu odpravnine v mesecu maju 2012 nezakonito odtegnila znesek 2.476,10 EUR. Zakonske podlage za odtegnitev tega zneska ni imela, saj je tožnik v aprilu 2012 delal, prejel plačilo, tožena stranka je zanj plačala davke in prispevke (ki jih ni terjala nazaj), tožnik pa pisnega soglasja, da bo vrnil prejeto plačo za april 2012, ni dal. Nepravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi iz 3. člena Sporazuma izhajalo, da se vsa morebitna izplačila po 31. 3. 2012 odštejejo od odpravnine. Iz izpovedi tožnika in priče A.A. izhaja, da sta se pogovarjala le o odpravnini in o ničemer drugem. Iz določila sporazuma ni razvidno, na katera izplačila po 31. 3. 2012 se nanaša. Če bi bilo določilo tako jasno, bi morala biti tožniku odšteta tudi plača za marec 2012, ki je bila izplačana po 31. 3. 2012, tj. 5. 4. 2012. Nadalje navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o tem, zakaj naj bi bil 4. člen sporazuma le tehnična izvedba 2. člena. Meni, da 4. člen ni le tehnična izvedba, ampak odraz dogovora med strankama. Tožniku bi torej morala biti na TRR izplačana celotna odpravnina v višini 20.660,00 EUR. Sodišče prve stopnje pri odločanju o obračunu prispevkov ni uporabilo ZPSV, ki je veljal v času sklenitve Sporazuma. Ta je (za razliko od kasneje veljavnega zakona) v tretjem odstavku 3. člena določal, da se prispevki ne plačujejo od odpravnine, izplačanih zaradi prenehanja delovnega razmerja iz operativnih razlogov po predpisih o delovnih razmerjih. Tožniku je delovno razmerje prenehalo iz poslovnega razloga, ker se je ukinil organ oziroma organizacijska enota, kar je razvidno tudi iz Sporazuma. V konkretnem primeru je treba upoštevati tudi določbo 9. točke prvega odstavka 44. člena Zakona o dohodnini, saj gre ob analogni uporabi 5. in 16. člena ZJU za prenehanje delovnega razmerja na podlagi 109. člena ZDR. Posledično je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka odgovarja na tožnikovo pritožbo. Prereka pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v tem individualnem delovnem sporu izhaja, da je tožnik zaradi imenovanja na položaj ... direktorja Direktorata B. na Ministrstvu C. s toženo stranko 8. 10. 2009 sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas petih let. Dne 31. 3. 2012 je tožniku na podlagi četrtega odstavka 83. člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl. ‫– ZJU) prenehal navedeni položaj ... direktorja, z odločbo Vlade RS pa je bil imenovan za vršilca dolžnosti ... direktorja. Ker je tožnik zoper to odločbo vložil zahtevo za varstvo pravic in predlog za sporazumno ureditev razmerij, je Vlada RS odločbo o imenovanju na mesto vršilca dolžnosti odpravila, pravdni stranki pa sta sklenili sporazum o prenehanju delovnega razmerja. V tem sporazumu, sklenjenem 26. 4. 2012, sta se dogovorili, da tožniku delovno razmerje preneha 31. 3. 2012 in da mu pripada odpravnina, in sicer v nižji višini, kot bi mu pripadala na podlagi osmega odstavka 83. člena ZJU.

7. Tožnik od tožene stranke v tem sporu zahteva izplačilo razlike v odpravnini v višini 13.386,27 EUR. Meni, da tožena stranka od dogovorjene višine odpravnine v znesku 20.660,00 EUR ne bi smela odvesti davkov v višini 6.344,31 EUR in prispevkov v višini 4.565,86 EUR, prav tako pa ne bi smela odšteti neto zneska plače za april 2012 v višini 2.476,10 EUR. Sodišče je na podlagi izvedenih dokazov (vsebine sporazuma ter zaslišanja strank in prič) presodilo, da sta se pravdni stranki v sporazumu dogovorili za odpravnino v višini 20.660,00 EUR bruto ter da je tožena stranka od tega zneska pravilno odvedla davke in prispevke (čeprav ne v pravilni višini, zato je tožbenemu zahtevku delno ugodilo). Pravilno je po presoji sodišča prve stopnje tožena stranka od zneska odpravnine odštela tudi plačo za april 2012. Tožbeni zahtevek je tako skoraj v celoti zavrnilo.

8. Tožnik v pritožbi vztraja na stališču, da mu pripada odpravnina v celotni višini 20.660,00 EUR in da tožena stranka od tega zneska ne bi smela odvesti davkov in prispevkov. Pri tem navaja, da sta se pravdni stranki dogovorili za neto znesek odpravnine v višini 20.660,00 EUR in da se po veljavni zakonodaji od zneska odpravnine na podlagi osmega odstavka 83. člena ZJU ne odvajajo davki in prispevki.

9. Pritožbeno sodišče se strinja z dejansko presojo sodišča prve stopnje, da predstavlja dogovorjeni znesek odpravnine v višini 20.660,00 EUR bruto znesek. Ne glede na to, da iz 4. člena sporazuma izhaja, da se tožniku na TRR nakaže znesek 20.660,00 EUR, iz 2. člena sporazuma izrecno izhaja, da se tožniku izplača odpravnina v višini 20.660,00 EUR bruto, to pa so potrdile tudi priče A.A., D.D. in E.E. Pritožbeno sodišče pri tem dodaja, da bi bil tožnik v vsakem primeru (tudi, če bi bil dogovorjen neto znesek 20.660,00 EUR znesek) upravičen le do zneska odpravnine, zmanjšanega za davke in prispevke, saj se ti plačujejo na podlagi zakona, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. V zvezi s tem je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj obrazložitev sodbe vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, iz pritožbenih navedb pa v resnici izhaja, da tožnik v tem delu nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju oziroma meni, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno.

10. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno presodilo, da se od odpravnine na podlagi osmega odstavka 83. člena ZJU odvajajo davki in prispevki. Da se od odpravnine odvajajo davki, izhaja iz 9. točke prvega odstavka 44. člena Zakona o dohodnini (Ur. l. RS, št. 117/06, 90/07, 119/07, 10/08, 92/08, 78/08, 125/08, 119/08, 20/09, 104/09, 10/10, 13/10, 20/10, 43/10, 106/10, 103/10, 9/11, 105/11, 9/12, 24/12 – ZDoh-2)(1) , ki določa, da se v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja ne všteva le odpravnina zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je določena kot pravica iz delovnega razmerja in izplačana pod pogoji, ki jih določa Zakon o delovnih razmerjih, v višini odpravnine, ki jo je delodajalec dolžan izplačati na podlagi 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 – ZDR), vendar največ do višine desetih povprečnih mesečnih plač zaposlenih v Sloveniji. Tudi sedaj veljavni ZDoh-2 se v 9. točki prvega odstavka 44. člena sklicuje na Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 – ZDR-1). Ker odpravnina na podlagi osmega odstavka 83. člena ZJU ni odpravnina, ki delavcu pripada na podlagi ZDR oziroma ZDR-1, je treba od nje odvesti davke, kot je v konkretnem primeru pravilno storila tožena stranka. Od odpravnine na podlagi osmega odstavka 83. člena ZJU pa je treba odvesti tudi prispevke. Ob sklenitvi sporazuma veljavni Zakon o prispevkih za socialno varnost (Ur. l. RS, št. 5/96, 34/96, 18/96, 87/97, 3/98, 7/98, 106/99, 81/00, 97/01, 97/01, 62/10, 40/12 - ZUJF, 96/12, 99/13, 91/13, 26/14 – ZPSV) je, enako kot sedaj veljavni ZSPV, v tretjem odstavku 3. člena plačilo prispevkov (med drugim) izključeval od odpravnin, izplačanih zaradi prenehanja delovnega razmerja iz operativnih razlogov po predpisih o delovnih razmerjih. Ne glede na to, da ta določba ZSPV izključuje plačilo prispevkov za (vse) odpravnine, izplačane po predpisih o delovnih razmerjih (in ne le po ZDR, kot to velja pri davkih), ni mogoče zaključiti, da plačilo prispevkov izključuje tudi za odpravnine na podlagi osmega odstavka 83. člena ZJU. Odpravnina po navedeni določbi ZJU namreč ni izplačana zaradi prenehanja delovnega razmerja iz operativnih razlogov, kamor sodi odpravnina zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, v stečajnem postopku ali v postopku likvidacije, v primeru potrjene prisilne poravnave oziroma v drugih primerih začetega postopka za prenehanje delodajalca(2). Da gre za drugačno naravo odpravnine, potrjuje tudi način določanja njene višine. Ta se, v nasprotju z odpravnino po ZDR oziroma ZDR-1, določi upoštevaje dobo do izteka dobe imenovanja na položaj. Namen odpravnine je torej bistveno drugačen kot pri odpravnini po ZDR (oziroma ZDR‑1), katere višina se določi upoštevaje trajanje delovnega razmerja. Tudi sicer je položaj javnih uslužbencev, ki so imenovani na položaj na podlagi 82. člena ZJU, bistveno drugačen od položaja drugih delavcev v delovnem razmerju in je bližje položaju poslovodnih oseb, imenovanih po določbah Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 42/06 in nasl. – ZGD-1). Ker se tudi od odpravnin, izplačanih odpoklicanim poslovodnim osebam po določbah ZGD-1, plačujejo prispevki(3) , mora veljati enako tudi za odpravnine na podlagi osmega odstavka 83. člena ZJU. Ker je torej tožnik kot javni uslužbenec, ki je bil imenovan na položaj, v bistveno drugačnem položaju kot drugi delavci v delovnem razmerju, je utemeljena drugačna ureditev odpravnine pri prenehanju njegovega položaja glede plačevanja davkov in prispevkov. Glede na navedeno je neutemeljena pritožbena navedba, da zavzeto stališče sodišča prve stopnje posega v tožnikovo ustavno pravico enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91 in nasl.). Pritožbeno sodišče je stališče, da se od odpravnine po osmem odstavku 83. člena ZJU plačujejo davki in prispevki, že zavzelo v drugih zadevah(4) .

11. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka od izplačane odpravnine utemeljeno odštela plačo za april 2012 v znesku 2.476,10 EUR kljub temu, da je tožnik v aprilu 2012 do sklenitve sporazuma 26. 4. 2012 še delal. Pravdni stranki sta se v 3. členu sporazuma dogovorili, da se vsa morebitna izplačila delodajalca delavcu po datumu prenehanja delovnega razmerja 31. 3. 2012 odštejejo od višine odpravnine. Ker tožnik ugotovitve obstoja delovnega razmerja v (tem ali drugem) sodnem postopku ni uveljavljal s postavitvijo ustreznega tožbenega zahtevka, sodišče prve stopnje ni smelo kot predhodno vprašanje ugotavljati obstoja delovnega razmerja(5). Glede na navedeno so nepomembne pritožbene navedbe, da je tožnik v aprilu 2012 še delal in da je razmerje med pravdnima strankama vsebovalo vse elemente delovnega razmerja po 4. členu ZDR-1. Za obdobje po prenehanju delovnega razmerja tožniku ne pripada več nikakršno delovnopravno varstvo pravic, ki ne izvirajo iz delovnega razmerja. S sporazumom, sklenjenim po prenehanju delovnega razmerja, se je zato lahko veljavno dogovoril, da se od višine odpravnine odšteje plača za april 2012, saj ne gre za prejemek iz delovnega razmerja. Na veljavnost tega dogovora pa ne vpliva dejstvo, da v 3. členu sporazuma ni izrecno navedeno, da se odšteje tudi izplačana plača za april 2012. Prav tako je nepomembno, da ni bila odšteta tudi plača za marec 2012, ki je bila izplačana v aprilu 2012. 12. Ker torej niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (II. in III. točka izreka).

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k rešitvi v obravnavani zadevi, zato tudi ona sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1) Zakon veljaven v času sklenitve sporazuma.

(2) 2. člen Pravilnika o določitvi odpravnin zaradi prenehanja delovnega razmerja iz operativnih razlogov za namene izvajanja zakona o dohodnini in zakona o prispevkih za socialno varnost (Ur. l. RS, št. 114/02 in nasl.).

(3) Ker te zagotovo ne sodijo med odpravnine, izplačane zaradi prenehanja delovnega razmerja iz operativnih razlogov po predpisih o delovnih razmerjih.

(4) Glej sodbo opr. št. Pdp 260/2014 z dne 5. 6. 2014 ter sodbo in sklep opr. št. Pdp 1014/2011 z dne 1. 3. 2012. (5) Glej na primer sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 108/2010 z dne 13. 9. 2011.