Jedro

Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve pomeni hud poseg v človekove pravice zadržane osebe. Dopustno je ob strogih pogojih, določenih v prvem odstavku 39. člena ZDZdr. Izrečeni ukrep mora biti omejen na najkrajši možni čas.

Izrek

Pritožba se zavrne.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se osebi A. A. v celoti omeji pravica do prisotnosti pri izvajanju dokazov (I. točka izreka) in da se jo brez privolitve zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Univerzitetne psihiatrične klinike v B. tri tedne, najdlje do vključno 28. 7. 2025 (II. točka izreka).

2.Zoper II. točko izreka sklepa se pritožuje oseba po postavljenem odvetniku in uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi oziroma podrejeno, da pritožnico zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice za sedem dni, to je do 14. 7. 2025.

3.Pritožnica kot bistveno navaja, da je bila ob zaslišanju 7. 7. 2025 popolnoma prisebna, pogovorljiva in kritična do svojega ravnanja, zavedala se je svoje trenutne zdravstvene situacije. Iz njene izpovedi je bilo mogoče ugotoviti, da ni resne nevarnosti, da bi v domačem okolju škodovala sebi ali drugim. Pritožnica meni, da niso podani pogoji za odreditev zdravljenja brez njene privolitve na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice. Pritožnica ni ogrožala in ne ogroža svojega življenja in zdravja, kakor tudi ne življenja in zdravja drugih. Prav tako ne povzroča premoženjske škode sebi ali drugim. Pritožnica nima duševne motnje, nima motene presoje realnosti, sposobna je obvladati svoje ravnanje. Je urejena oseba, ki nima nobenih zdravstvenih težav in do sedaj ni imela postavljene nobene diagnoze. Pritožnica je res dosegla 27 točk pri oceni samomorilnosti, vendar je vprašanje, na kakšen način in kako je pristopila do tega testa, glede na to, da samomorilne misli zanika. V izpodbijanem sklepu ni dovolj obrazloženo, na podlagi česa sodišče ocenjuje, da je pritožničina realitetna kontrola oškodovana, da je okrnjena njena sposobnost ocene tveganj ter da do svojih težav ni kritična. Enako velja za nevarnost ponovnih resnih misli na samomor in samega samomora. Glede na pritožničino trenutno stanje omejevanje svobode in prisilno zdravljenje nista potrebna. Pritožnica ima zadosten uvid v svoje težave in je pripravljena opraviti diagnosticiranje ter se ambulantno zdraviti. V vsakem primeru je ukrep zdravljenja brez privolitve izrečen za predolgo časovno obdobje. Potrebna diagnostika in morebitna uvedba zdravil se lahko izvedeta prej kot v treh tednih. Sodišče bi moralo mnenje izvedenke oceniti bolj kritično ter določiti krajši čas zdravljenja na oddelku pod posebnim nadzorom.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve pomeni hud poseg v človekove pravice zadržane osebe. Dopustno je ob strogih pogojih, določenih v prvem odstavku 39. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr), in sicer: 1) oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim; 2) navedeno ogrožanje je posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteni presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje; 3) navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo). Izrečeni ukrep mora biti omejen na najkrajši možni čas.

5.Sodišče prve stopnje je skrbno izvedlo dokazni postopek, izčrpno in popolno ugotovilo pravno pomembna dejstva ter pravilno presodilo in zadosti obrazložilo, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji za sprejem osebe na zdravljenje na oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve za obdobje (največ) treh tednov.

6.Ugotavljanje obstoja duševne motnje zahteva strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Ravno zato ZDZdr v postopkih za sprejem osebe na zdravljenje brez privolitve zahteva pregled osebe s strani izvedenca psihiatrične stroke in pridobitev njegovega izvedenskega mnenja. Postavljena izvedenka je ugotovila, da sta pri pritožnici prisotni akutna psihotična motnja (zaenkrat neopredeljenega vzroka) in sočasna huda akutna samomorilna ogroženost. Pritožnica s sklicevanjem na svoje vedenje ob zaslišanju in dele svoje izpovedi dvoma v pravilnost takšne ugotovitve ne vzbudi. Prvič zato, ker ne držijo njene navedbe, da ob zaslišanju ni bil (več) prisoten noben znak duševne motnje in da je bila kritična do svojega ravnanja in stanja (ob zaslišanju npr. ni zanikala glasu v glavi, nekritično je govorila o računalniški igri in programu, ki naj bi jo vodil, ter svojsko in izmikajoče pojasnjevala pretekle misli o samomoru; zanikala je potrebo po zdravljenju in zavračala jemanje zdravil). Drugič zato, ker sta sodišče prve stopnje in izvedenka poleg izpovedi pritožnice pravilno upoštevala tudi izsledke njenega kliničnega pregleda, izpoved njene partnerke in medicinsko dokumentacijo. In tretjič zato, ker je izvedenka ugotovila, da je bila pritožnica ob pogovoru izrazito previdna in kontrolirana v odgovorih ter je skušala psihotično simptomatiko, zaplete v preteklih dneh in samomorilne misli prikrivati (disimulirati).

7.Pritožba tudi ne uspe vzbuditi dvoma v ugotovitev sodišča prve stopnje, da ima pritožnica zaradi ugotovljene duševne motnje in njenih simptomov hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovanja ravnanja. Hude motnje v presoji realnosti se izkazujejo v njenih izjavah, ki jih je v izpodbijanem sklepu primeroma povzelo sodišče: da ji je vedenje narekoval moški glas, ki ni človeški; da želi zapustiti kristalni zapor; da z njo upravljajo višje sile; da obstaja možnost, da se ubije, skoči čez balkon; da igra igro z bizarnimi pravili. Hude motnje v sposobnosti obvladovanja ravnanj pa se kažejo v pritožničinem dezorganiziranem vedenju v času pred hospitalizacijo in ob sprejemu, ko je npr. za 16 ur nenapovedano odšla na sprehod in se ni javljala na klice, tako da so jo svojci prijavili kot pogrešano osebo; se med sprehodom na C. zaganjala v tablo; se identificirala z računalniškim programom; ob sprejemu ležala na tleh v čakalnici; potrdila pretekle samomorilne misli z načrtom in izražala željo, da skoči čez balkon. Pritožnica nobenega od navedenih dejanj ali izjav v pritožbi konkretno ne zanika in razumno ne pojasni.

8.Pritožbeno sodišče pritrjuje nadaljnji ugotovitvi sodišča prve stopnje, da pritožnica pod vplivom duševne motnje hudo ogroža življenje in zdravje sebe in drugih. Pritožnica je pod vplivom psihotičnega doživljanja razmišljala in načrtovala samomor, njeno vedenje je bilo izrazito nepredvidljivo in nekontrolirano, močno je bil okrnjen njen občutek za čas in prostor, ob sprejemu v bolnišnico se ni zavedala, kje se nahaja. Nobenega dvoma ni, da je obstajala resna nevarnost, da pritožnica v takšnem stanju namerno ali nenamerno resno in hudo ogrozi sebe in druge. Ta nevarnost obstaja še sedaj, saj je psihotična simptomatika še vedno akutno izražena. Poleg tega pritožnica pod vplivom psihotičnega doživljanja odklanja zdravljenje, s tem pa se izpostavlja nevarnosti poglabljanja duševne motnje in kronifikacije bolezenskih sprememb v možganih ter s tem sekundarnemu kognitivnemu upadu, hudemu upadu funkcionalnosti in slabšim možnostim za ugoden izid zdravljenja. Nevarnost napredovanja zgoraj opisane simptomatike duševne motnje do stopnje, ko bo nedostopna zdravljenju in bo trajno obvladovala ravnanje in življenje pritožnice, samo po sebi ustreza standardu hudega ogrožanja zdravja. Pritožnica skuša v pritožbi relativizirati rezultate opravljenega testa samomorilne ogroženosti, vendar ob tem spregleda, da je misli o samomoru in načrt njegove izvršitve potrdila tudi v pogovoru z zdravniki ob sprejemu in med hospitalizacijo. Kljub drugačnim pritožbenim navedbam pritožbeno sodišče ne dvomi, da je pritožnica še vedno resno samomorilno ogrožena. Takšna ugotovitev temelji na oceni lečečih zdravnikov kot tudi na ugotovitvah izvedenke, da v primeru odpusta pritožnice v trenutnem stanju obstaja veliko tveganje, da bi pod vplivom imperativnih halucinacij, ki jih psihotično interpretira, ponovno prišlo do resnih misli na samomor in tudi samega dejanja.

9.Pritožnica v pritožbi po eni strani trdi, da ima zadosten uvid v svoje stanje in da se je pripravljena ambulantno zdraviti in opraviti diagnosticiranje, po drugi strani pa zanika kakršnekoli zdravstvene težave ter pojasnjuje, da terapijo odklanja, ker ji ne zaupa in ne želi, da bi negativno vplivala na njeno zdravje. Že takšne navedbe kažejo na odsotnost pritožničinega uvida v duševno motnjo, njene negativne posledice in potrebo po zdravljenju. Nekritičnost pritožnice dodatno potrjujejo njene izjave ob zaslišanju, da je prepričana, da zdravil ne rabi in da ji bodo tablete, ki jih bo prejela na kliniki, škodovale. Ob takšnih pritožničinih izjavah pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da v tem trenutku z milejšimi ukrepi ni mogoče odvrniti ogrožanja in njegovih vzrokov, saj bi pritožnica prepuščena sama sebi diagnostiko in zdravljenje takoj prekinila, ker pod vplivom duševne motnje odločno odklanja vsa zdravila.

10.Sodišče prve stopnje je sklicujoč se na izvedensko mnenje zadosti obrazložilo, zakaj je določilo zadržanje na zdravljenju za čas (največ) treh tednov. Pri pritožnici gre za prvo psihotično epizodo, ki je zaenkrat še neugotovljenega vzroka. Tako bo treba izvesti ustrezno diagnostiko, opredeliti načrt zdravljenja ter uvesti potrebno terapijo, ki mora začeti učinkovati do stopnje, da jo bo pritožnica sprejela. Vse navedeno terja ustrezen čas. Obdobje treh tednov je v okviru pričakovanega in razumnega časa, zato tudi pritožbeno sodišče utemeljenih razlogov za dvom v strokovno presojo izvedenke nima. Pri tem pojasnjuje, da obdobje treh tednov predstavlja najdaljši dopusten čas zdravljenja po izpodbijanem sklepu. Če bodo pogoji za odpust pritožnice z oddelka pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice izpolnjeni pred tem, bo do odpusta prišlo na podlagi strokovne ocene lečečih zdravnikov in brez posredovanja sodišča.

11.Pritožbeni razlogi tako niso podani. Sodišče druge stopnje tudi ni zaznalo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (drugi odstavek 350. člena in 2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, oboje v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr). Ker v spisu še ni izkazana vročitev sklepa vsem udeležencem postopka in zato ni mogoča presoja, ali jim je iztekel rok za vložitev pritožbe, višje sodišče ni izreklo, da se sklep v izpodbijanem delu potrdi. Učinek pravnomočnosti sklepa bo nastopil, ko bo potekel rok za pritožbo ostalih udeležencev ali bo pritožbeno sodišče odločilo o morebitnih drugih pritožbah.

Zveza:

Zakon o duševnem zdravju (2008) - ZDZdr - člen 39, 39/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.