Jedro

V obravnavanem primeru je bilo v okviru dejanske trditvene podlage potrebno odločiti, ali je zavarovanec toženke, kot nosilec gostinske dejavnosti, tožniku krivdno odgovoren za škodo, ki jo je utrpel ob padcu na stopnicah, ki vodijo v gostinski lokal.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala plačilo odškodnine v znesku 140.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila. V točki II izreka je tožeči stranki naložilo, da v roku 15 dni povrne toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 57,47 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper citirano sodbo je pritožbo vložila tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Odločitev sodišča je ob dokazni oceni enakih dokazov diametralno nasprotna odločitvi po razveljavljeni sodbi III P 934/2016 z dne 15. 11. 2018. Pritožba ne soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, ki ga je sprejelo v zvezi z alkoholiziranostjo tožnika. Iz rezultata meritve alkohola v krvi dne 2. 4. 2013 nikakor ni mogoče sklepati, kdaj je tožnik alkohol dejansko užival oziroma kdaj je z uživanjem pričel in kdaj prenehal. Dokazna ocena v zvezi s tem lahko temelji izključno na izpovedbi tožnika in priče S.F., saj izračuni izvedenca predstavljajo zgolj predvidevanja. Tožnik je izkazal, da je alkohol pil izključno po škodnem dogodku. Sodišče prve stopnje nepravilno zaključi, da je življenjsko izkustveno nesprejemljivo, da bi tožnik po škodnem dogodku bolečine blažil z veliko količino alkohola. Sodišče ni ugotavljalo konkretnih izkušenj tožnika, ampak je njegovo ravnanje po škodnem dogodku ocenilo pavšalno in brez argumentov prejudiciralo njegovo ravnanje. Zaključki so v nasprotju s prepisom zvočnih posnetkov, izpovedbo priče S.F. o "fejst stresni situaciji" sodišče ponovi kar trikrat. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je vzrok padca močna alkoholiziranosti tožnika, zaradi česar polite stopnice, četudi so bile res polite, niso doprinesle k nesreči. Politost podesta in dela stopnic z ostanki hrane je vsekakor mogoče ugotoviti s stopnjo prepričanja. Drugih neposrednih dokazov, kot izpovedba tožnika in priče S.F., ni. Sodišče ne pojasni, kaj drugega, kot ostanke hrane, bi polila priča S.F. iz plastične posode, namenjene izključno zbiranju ostankov hrane v lokalu. Poglavitna dejavnost lokala zavarovanca toženke je gostinstvo. Tožnik se zavzema za ugoditev pritožbi, spremembo sodbe sodišča prve stopnje v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku (deloma ali v celoti). Podrejeno se zavzema za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Odgovor na pritožbo ni bil podan.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je v skladu s 350. členom ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje ter ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje ni storilo po uradni dolžnosti upoštevanih (drugi odstavek 350. člena ZPP) in s pritožbo uveljavljenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, razjasnilo je relevantne dejanske okoliščine, pomembne za odločitev ter pravilno uporabilo materialno pravo. Razlogi glede pravno relevantnih dejstev so še zadostni, da je odločitev mogoče preizkusiti, pritožbeno izpodbijani razlogi o neobstoju vzročne zveze pa se pokažejo nebistveni za zavrnitev tožbenega zahtevka. Sprejeta odločitev je zato pravilna.

6. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi odločalo drugič. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je "odločitev sodišča ob dokazni oceni enakih dokazov diametralno nasprotna odločitvi po razveljavljeni sodbi III P 934/2016 z dne 15. 11. 2018". Ker sodišče prve stopnje dokaznih zaključkov v prvotni sodbi ni sprejelo upoštevaje vseh izvedenih dokazov, ampak le nekaterih, je bila sodba razveljavljena in zadeva vrnjena v novo sojenje. Sedaj sprejeta odločitev temelji na dokazni oceni vseh izvedenih dokazov ter je odločitev posledično lahko tudi drugačna. Vendar to še ne pomeni, da je zgolj zaradi tega sodišču prve stopnje mogoče očitati, da je takšna odločitev tudi napačna.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnik poškodoval dne 2. 4. 2013, ko je pri odhodu iz prostorov gostinskega lokala G.. 29, okoli 0.30 ure padel po stopnicah. Zavarovancu toženke je očital, da je padel zaradi politih ostankov hrane (po platoju pred stopniščem in vsaj prvih dveh stopnicah) ter slabe vidljivosti. Tožnik je od toženke, kjer je imel njen zavarovanec S.F. zavarovano civilno odgovornost, zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi zaključka, da "tožnik s stopnjo prepričanja ni dokazal politih stopnic“. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, „da pa tudi, če bi te dejansko bile polite, ni s stopnjo verjetnosti, večjo od polovične, dokazal obstoja vzročne zveze med padcem na zatrjevanih politih ostankih hrane na delu platoja pred stopniščem ter prvih nekaj stopnicah in uveljavljano škodo, kot eno izmed predpostavk civilnega delikta".

8. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da dejstvo, da je tožnik padel na spornih stopnicah gostinskega lokala zavarovanca toženke S.F. in ne drugje1 ter da ni izkazal, da so bile stopnice neustrezno osvetljene, kar bi vplivala na njegovo sposobnost varno prehoditi stopnišče, pritožbeno več ni sporno. Pritožba izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal nedopustnega ravnanja zavarovanca toženke, ki naj bi po podestu in stopnicah polil deset litrov ostankov hrane in jih ni počistil, kar naj bi bilo vzrok, da je tožnik padel in se poškodoval. Zatrjevanje politosti stopnic z ostanki hrane ostaja edini pritožbeni očitek nedopustnega ravnanja zavarovanca toženke.

9. V obravnavanem primeru je bilo v okviru dejanske trditvene podlage potrebno odločiti, ali je zavarovanec toženke, kot nosilec gostinske dejavnosti, tožniku krivdno odgovoren za škodo, ki jo je utrpel ob padcu na stopnicah, ki vodijo v gostinski lokal. Ugotoviti je bilo potrebno ali je tožnik uspel dokazati obstoj treh predpostavk odškodninske odgovornosti po prvem odstavku 131. člena OZ, in sicer protipravnost, vzročno zvezo in škodo. Oškodovanec lahko z zahtevkom za povrnitev škode uspe le, če zatrjuje in dokaže obstoj teh treh predpostavk odškodninske odgovornosti. V skladu z obrnjenim dokaznim bremenom se odgovorna oseba lahko odškodninske odgovornosti razbremeni, če zatrjuje in dokaže, da četrta postavka te odgovornosti (krivda) ni podana.

10. Splošna prepoved povzročanja škode (10.člen OZ) ima kot temeljno načelo pomen vrednostnega merila, ki usmerja vsebinsko opredeljevanje ene izmed predpostavk splošnega civilnega delikta, to je protipravnosti ravnanja, ki se kaže v opustitvi oziroma neupoštevanju določenega dolžnega ravnanja v določenih razmerjih in situacijah. Trditveno in dokazno breme v zvezi s protipravnim ravnanjem zavarovanca toženke je bilo na tožniku.

11. Tožnikovo zatrjevanje in dokazovanje protipravnosti (s svojo izpovedbo in z izpovedbo priče) je bilo naslednje: ko je tožnik nekaj po 23, uri s parkirišča prihajal v gostinski lokal zavarovanca toženke ( po obratovalnem času lokala in po odhodu zaposlenih), je prehodil najprej stopnice, ki vodijo do podesta in nato čez podest, po katerem je zavarovanec toženke polil ostanke hrane (pomije). Takrat, ko je tožnik prehodil stopnice in ta podest, na njih še ni bilo politih ostankov hrane. V nadaljevanju podesta je tožnik moral prestopiti 2 stopnici, nato je šel najprej mimo službenega vhoda2 ter vstopil na drugi strani skozi glavni vhod. Zavarovanec toženke pa je ravno v času, ko se je tožnik pomikal od službenega vhoda do glavnega vhoda (med obema je približno 30 metrov) oz. ko je trkal na glavni vhod, izstopil skozi službeni vhod s posodo polno ostankov hrane ter pri tem na podestu polil približno 1/3 vsebine posode (10 litrov). S.F. se je nato vrnil v lokal (in ni odnesel posode v skladišče), saj je nameraval očistiti stopnice, ko ga je poklical tožnik pred glavnim vhodom v lokal, kateremu je nato šel odkleniti vhodna vrata lokala (glavni vhod), na polite ostanke hrane pa je pozabil. Po skupnem druženju je tožnik zapustil lokal pri glavnem vhodu ter padel na politih ostankih hrane, ki jih S.F. do takrat še ni počistil. Ko je, po po približno 25 minutah po odhodu tožnika, S.F. nameraval počistiti ostanke, je na dnu stopnic opazil ležati tožnika, ki je „nekaj jamral: „spravil ga je v sedeči položaj, skočil v lokal po kozarec vode, nakar je tožnik pričel malo prihajati k sebi. Bil je omotičen, od udarca ali nečesa, vprašal ga je, če ima kaj zlomljeno, pa ni nič odgovoril, rekel je, naj mu pomaga in mu je pomagal vstati in ga odpeljal v lokal po nabrežini in mu očistil obraz z viljamovko, saj tožnik ni želel, da pokliče rešilca. V tem času sta spila nekaj kozarcev viljamovke, „kakih šest rund“, nato je počistil polite ostanke hrane iz podesta in stopnic ter za tem odpeljal tožnika domov.„3

12. Če tožnikove trditve in njegovo izpoved ter izpoved priče S.F., ki je tožnikov prijatelj, v zvezi s potekom dogodkov spornega večera pred padcem ter dogajanje potem, ko je priča našel poškodovanega tožnika, preslikamo na resnični življenjski dogodek, se razumnemu, v podobnih življenjskih okoliščinah izkušenemu človeku, poraja utemeljen dvom, da je tožnik padel, ker so bili na podestu in stopnicah politi ostanki hrane. Popolnoma nerazumljivo namreč je, da bi S.F., potem, ko je šel tožniku odpreti vrata, pozabil, da je polil 10 litrov ostankov hrane (gre za veliko količino) ter po krajšem pogovoru tožnika spustil skozi glavni vhod in tudi takrat pozabil, da je malo prej podest in nekaj stopnic polil z veliko količino „pomij“. To, da po stopnicah, ki edine vodijo do in iz tvojega lokala, poliješ 10 litrov, vendarle ni tako zanemarljiv dogodek, da bi ga kot gostilničar v kratkem lahko pozabil. Šele, ko je po odhodu tožnika v lokalu vse pospravil, se je napotil počistiti stopnice. Nato pa, „v fejst stresni situaciji“, kot je sam izpovedal, potem, ko je omotičnega in vidno poškodovanega tožnika, spravil nazaj v gostilno, mu očistil obraz z viljamovko ter s tožnikom spil šest kozarcev viljamovke, preden ga je peljal domov, vendarle počistil polite ostanke hrane, medtem, ko ga je poškodovani tožnik čakal v gostilni in pil viljamovko.

13. Tudi iz izvedeniškega mnenja izhaja, da je "nenavadno, da je s takšnimi poškodbami, kot jih je tožnik utrpel, lahko šel ob podpori kolega nazaj v lokal in še tam pil"4 ter, da (točka 29 obrazložitve sodbe), da so glede na poškodbe, ki jih je utrpel tožnik, pričakovane hude bolečine takoj po poškodovanju, ki se brez analgetične terapije še intenzivirajo. Nikakor ni logično in življenjsko sprejemljivo, da je tožnik s takšnimi poškodbami, ki jih je utrpel, ob podpori S.F. šel nazaj v lokal in tam bil še eno uro, preden ga je slednji odpeljal domov – ko je med tem še počistil polite ostanke hrane, kar glede na poškodovanost prijatelja vsekakor ni bilo nekaj, kar bi bilo potrebno nujno narediti – sploh glede na izpovedbo priče F., da je tožniku predlagal, da pokliče rešilca, kar pomeni, da se je zavedal resnosti poškodb. Pritožba pritrjuje, da je bila priča S.F. zaskrbljen in v strahu za tožnika5, vendar pa s strani priče zatrjevani potek ravnanj njegove zaskrbljenosti ne potrjuje. Ocena zatrjevanega dogodka po naravnih, logičnih zakonih, ki jo lahko napravi tudi vsak drug človek, ki ni sodnik, potrjuje zaključek sodišča prve stopnje, da politost stopnic z ostanki hrane (protipravno dejanje) ni izkazana s stopnjo zanesljivosti, ki se zahteva za odločitev v pravdnem postopku.6

14. Ne glede na to, da je izpoved tožnika priča S.F. potrdil, je to edini tožnikov dokaz v potrditev njegovih navedb. Priča S.F. med oziroma pred čiščenjem ostankov hrane ni naredil nobenega posnetka škodnega dogodka, čeprav je bil tožnik resno poškodovan in naj bi padel ravno zaradi politih ostankov hrane. Njuni izpovedbi, je sodišče prve stopnje, ob vrednotenju vseh ostalih ugotovljenih okoliščin utemeljeno ocenilo kot neverodostojni in pravilno zaključilo, da je tožnik s stopnjo prepričanja7 ni dokazal protipravno ravnanje zavarovanca toženke.

15. Pritožba ne more biti uspešna z navedbami, da "politost podesta in dela stopnic z ostanki hrane izkazujejo ponujeni dokazi; da je vključno z ogledom kraja dogodka vsekakor mogoče s stopnjo prepričanja ugotoviti, da so bili ostanki hrane politi, saj navedeno namreč izhaja iz poglavitne dejavnosti lokala – ponudba hrane; in da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kaj bi lahko drugega, kot ostanke hrane, polil S.F. iz plastične posode, namenjene izključno zbiranju ostankov hrane v lokalu in njihove začasne hrambe". Prvič, zgolj izpoved tožnika in priče F., da je nosil ostanke hrane, še ne dajejo podlage za zaključek, da je to dejansko tudi počel. Četudi se v lokalu ponuja hrana, zgolj to dejstvo ni dokaz, da je priča S.F. ostanke hrane tistega večera polil, kot zmotno meni pritožba. Sodišče prve stopnje po povedanem tudi ni bilo dolžno pojasnjevati, kaj drugega, kot ostanke hrane, bi lahko priča polila, kot to očita pritožba. Kot je že pojasnjeno je sodišče na podlagi ocene celotnega postopka (procesna dejanja strank, njihove navedbe, način pravdanja) napravilo zaključek, da protipravnost ravnanja zavarovanca toženke ni izkazana.

16. Pritožbeno nesporni dejanski zaključek, da je tožnik padel po stopnicah in da se v posledici padca poškodoval, namreč ne zadošča za obstoj odškodninske odgovornosti lastnika gostinskega lokala oziroma zavarovalnice pri kateri ima gostinec zavarovano svojo odgovornost. Tožnik glede na pojasnjeno, ni uspel dokazati protipravnega ravnanja zavarovanca toženke in, ker ni izpolnjena ena izmed predpostavk krivdne odškodninske odgovornosti, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo. Sodišče prve stopnje je nadalje sicer še ugotavljalo, da ni podane niti vzročne zveze, česar pa glede na neizkazano protipravnost ni bilo več potrebno.

17. Posledično se pokažejo kot nebistvena tudi pritožbena izvajanja, ki se nanašajo na alkoholiziranost tožnika in na njegovo ravnanje po padcu, ki predstavljajo pretežni del pritožbenih navedb. Relevantno v zadevi je, da tožnik ni uspel izkazati protipravnega ravnanja zavarovanca toženke, kot ga je očital. Zato ni več pravno pomembno, kdaj je tožnik začel uživati alkohol oziroma kdaj je s tem končal. Kljub temu pa sodišče druge stopnje prepriča zaključek sodišča prve stopnje glede tožnikovega uživanja alkohola pred padcem. V bolnišnici je bila tožniku odvzeta kri in objektivno ugotovljena stopnja alkohola v krvi ob 13 uri8, na podlagi česar je nato izvedenec, kot strokovnjak na svojem področju, presojal stopnjo alkohola v različnih urah za nazaj ter ugotovil, da sicer ni mogoče natančno ugotoviti, kdaj je tožnik z uživanjem alkohola pričel in kdaj končal, vendar je mogoče ugotoviti, da stopnja alkohola ob 1.30 uri ni bila bistveno nižja kot ob 0.30. 18. Sodišče druge stopnje zato ne odgovarja na preostale pritožbene navedbe9, temveč je po tem, ko ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

19. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Kot izhaja iz točke 19 obrazložitve sodbe je sodišče prve stopnje na podlagi ugovorov toženke, da tožnik ni padel na kraju oziroma mestu, kjer zatrjuje, na podlagi dokazne presoje vseh izvedenih dokazov zaključilo, da je tožnik izkazal, da je padel na stopnicah gostinskega lokala oziroma da toženka ni uspela z ugovori v tej smeri. 2 Tožnik ni vstopil skozi bližnji službeni vhod, ob dejstvu, da je prišel na privat obisk in po zaključenem obratovanju gostinskega lokala. 3 List št. 109 spisa 4 Kot izhaja iz točke 27. obrazložitve sodbe. Izvedenec je sicer zapisal, da je tožnik ob podpori kolega šel po stopnicah nazaj v lokal, priča F. pa je izpovedal, da je tožnika odpeljal nazaj v lokal po asfaltni nabrežini, ki je zraven stopnic, vendar to ne pomeni, da je tožnik po hoji navkreber po nabrežini, trpel drugačne ali občutno manjše bolečine in da je tožnikova zgodba o poteku dogodka bolj verjetna. 5 Pritožba sicer utemeljeno graja zaključek sodišča prve stopnje o „fejst stresni situaciji za pričo – gostilničarja, ker je točil alkohol v lokalu, ko je ta bil že zaprt“ in navaja, da je “sam dogodek gotovo zamajal ravnovesje priče, pa ne zaradi točenja alkohola, ko je bil lokal že zaprt in izven delovnega časa, temveč izključno zaradi zaskrbljenosti in strahu za tožnika.“ 6 Sodišče mora biti o dejstvih , ki jih subsumira pod materialno pravno pravilo – dejstva, ki tvorijo dejanski stan -, prepričano do te mere, da o njihovem resničnem obstoju, ne bi dvomil noben razumen, v življenjskih razmerah izkušen človek. 7 Ko v resničnost dejstva ne dvomi noben izkušen človek. 8 Koncentracija alkohola v krvnem serumu 0,4, kar je 0,32 g alkohola na kilogram krvi. 9 Določba 360. člena ZPP