Jedro

Glede na 65. uzanco Posebnih gradbenih uzanc potrditev situacije niti ni pogoj za plačilo na njeni podlagi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo odločilo, da: - sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 4408/2013 z dne 15.1.2013 ostane v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka, - tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 4.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.11.2012 dalje do plačila v roku 15 dni, - terjatev tožene stranke v višini 27.600,00 EUR ne obstoji, - tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 8.376,00 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožena stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da sodišče druge stopnje sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, tožeči stranki pa naloži plačilo celotnih stroškov postopka z obrestmi. Priglasila je stroške za pritožbo.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške za odgovor na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo (delno) neplačanih računov za storitve, opravljene na podlagi dveh gradbenih pogodb, ki sta jih sklenili tožeča stranka (podizvajalec) in tožena stranka (izvajalec). Računi se nanašajo na dve obračunski situaciji po gradbeni pogodbi št. P – 076/2012 (priloga A6) z dne 7.9.2012 za investicijsko rekonstrukcijo ostalih javnih poti 2012, to je za dela v Občini Luče, ki je bila tudi investitor, in na obračunsko situacijo po gradbeni pogodbi št. P-074/2012, 78-00/12-VOC (priloga A11) z dne 10. 10. 2012 za rekonstrukcijo cest, odsek S. Z. in S., M. 6. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožena stranka ni navedla, da bi o ugotovljenih napakah na izvedenih delih nemudoma obvestila tožečo stranko, kot ji to nalaga prvi odstavek 633. člena Obligacijskega zakonika (OZ), in da je od nje zahtevala, da napako odpravi ter ji zato določila primeren rok v smislu prvega odstavka 637. člena OZ v zvezi s 660. členom OZ. Zato je izgubila pravice iz naslova odgovornosti za napake izvršenega dela. V zvezi z izvedenimi deli v Občini Luče je sodišče opozorilo tudi, da je že potekel garancijski rok, v katerem bi bilo potrebno odpraviti napake, pa tožena stranka niti ni zatrjevala, da bi bila s strani investitorja pozvana kakršnikoli odpravi napak.

7. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je podano protislovno sklepanje sodišča prve stopnje, ki na eni strani ugotavlja, da je pri pregledu asfalta investitor ugotovil, da je asfalt na določenih delih porozen in prepušča vodo, po drugi strani pa ocenjuje, da tožena stranka ni navedla, da bi bile ugotovljene kakšne napake v izvedenih delih tožene stranke. Tudi če bi držalo, da je investitor ugotovil napake in da sta bili pravdni stranki dogovorjeni, da bo opravljen ponovni pregled v spomladanskih mesecih 2013, bi morala tožena stranka po opravljenem (ponovnem) pregledu od tožeče stranke zahtevati, da napako odpravi in ji zato določiti primeren rok. Po preteku več let pa je pritožbena navedba, da je rok določljiv, neresna. Po določilu 633. člena OZ je namreč naročnik dolžan pregledati izvršeno delo, brž ko je to po običajnem teku stvari mogoče, in o ugotovljenih napakah nemudoma obvestiti podjemnika, česar pa tožena stranka ni storila. Tožena stranka je bila domnevno napako dolžna natančno opisati in tožečo stranko pozvati, naj stvar pregleda. Ker tega ni storila, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, tožeča stranka za domnevne napake ni več odgovorna (tretji odstavek 633. člena OZ). Po določilu prvega odstavka 639. člena OZ je naročnik dolžan dovoliti prejemniku, da napako odpravi v primernem roku. Šele če podjemnik ne odpravi napake do izteka tega roka, lahko naročnik uveljavlja druge pravice iz odgovornosti za napake.

8. Niso utemeljene pritožbene navedbe, s katerimi pritožnica napada zaključek prvostopnega sodišča, da je obračunsko situacijo podpisal F. K. z navedbo, da je tehniški direktor tožene stranke, to je kot oseba iz 80. člena OZ, ki je imela pooblastilo po zaposlitvi. Iz predložene listinske dokumentacije je namreč razvidno, da se je z aneksom št. 2 z dne 1.7.2012 k pogodbi o zaposlitvi spremenil le naziv delovnega mesta „tehniški direktor“ v delovno mesto „samostojni strokovni sodelavec“, vsa ostala določila pogodbe o zaposlitvi pa so ostala v veljavi. Ker je F. K. tudi sporno obračunsko situacijo potrdil s pripisom „tehniški direktor“, je očitno tudi sam štel, da sprememba naziva delovnega mesta ne spreminja njegovega delokroga in obsega pooblastil. Zato tudi njegovo zaslišanje ni bilo več potrebno. Zaključek sodišča, da je F. K. pri toženi stranki zaposlen na takšnem delovnem mestu, da je lahko potrdil obračunsko situacijo, je glede na 80. člen OZ zato materialnopravno pravilen. Glede na 65. uzanco Posebnih gradbenih uzanc (PGU) pa potrditev situacije niti ni pogoj za plačilo na njeni podlagi. Ker je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni izkazala, da obstoji odgovornost za napake tožene stranke, je tožena stranka dolžna opravljena dela plačati, čeprav ne bi potrdila obračunskih situacij.

9. Prav tako niso utemeljeni pritožbeni očitki v zvezi z deli, izvedenimi v Občini Mislinje, in s pobotnim ugovorom glede odškodninske odgovornosti tožeče stranke. Med strankama ni sporno, da je bila obračunska situacija v celoti potrjena. Kot je že pojasnjeno, pa tožena stranka ni uspela izkazati obstoja predpostavk za uveljavljanje odgovornosti za napake. Zato je prvostopno sodišče pravilno zavrnilo vse ugovore tožene stranke tudi glede te postavke.

10. Pritožbeno sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožbeni očitki so se izkazali za neutemeljene, prav tako pa tudi pritožbeni razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 165. člena, prvega odstavka 154. in prvega odstavka 155. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni doprinesla k odločitvi, zato tudi ona sama nosi svoje stroške za odgovor na pritožbo.