6. 12. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil A. A. iz Ž. Ž., na seji senata 30. novembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper

– sklep Višjega sodišča v Mariboru št. II Kp 273/2004 z dne 29. 11. 2004 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu št. Ks 131/2004 z dne 19. 11. 2004 in

– sklep Višjega sodišča v Mariboru št. II Kp 246/2004 z dne 29. 10. 2004 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu št. Ks 117/2004 z dne 20. 10. 2004

se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik v ustavni pritožbi in njenih dveh dopolnitvah izpodbija dva pravnomočna sklepa zunajobravnavnega senata Okrožnega sodišča o podaljšanju pripora, ki je bil odrejen zoper njega zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja velike tatvine po prvi točki prvega odstavka 212. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju KZ). Pripor je bil podaljšan iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po tretji točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP) ob utemeljenem sumu storitve nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po prvi točki prvega odstavka 212. člena KZ. Pripor je bil odpravljen 20. 12. 2004.

2.Pritožnik izpodbija obstoj utemeljenega suma storitve očitanega kaznivega dejanja, obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti in pogoja o neogibni potrebnosti pripora. S tem smiselno uveljavlja kršitev prvega odstavka 20. člena Ustave in kršitev pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave. Navaja, da je v preteklosti res izvrševal premoženjska kazniva dejanja, vendar je kazni prestal. Od leta 1998 dalje naj ne bi storil več nobenega kaznivega dejanja in si uredil življenje. Zagotovljeno naj bi imel zaposlitev. Navedbe sodišča v izpodbijanih sklepih, da naj bi bil nagnjen k izvrševanju kaznivih dejanj, naj bi bile pavšalne. Utemeljevanje pripornega razloga ponovitvene nevarnosti naj bi temeljilo zgolj na podatkih o že prestanih kaznih. Pritožnik predlaga, naj Ustavno sodišče izpodbijane sklepe razveljavi in pripor odpravi ali pa ga nadomesti z milejšim ukrepom.

B.

3.Veljavnost izpodbijanih pripornih odločb je v času njihove presoje in izdaje tega sklepa že potekla. Pritožnik pri ustavni pritožbi vztraja. Pravni interes je ena izmed procesnih predpostavk vsakega postopka, tudi postopka z ustavno pritožbo. Ustavno sodišče praviloma šteje, da v primeru, ko posamični akt v času odločanja ne velja več, ni izkazan pravni interes za odločanje Ustavnega sodišča. Vendar pa Ustavno sodišče odloča drugače, kadar gre za primere, v katerih je predmet ustavne pritožbe sodno odločanje o odvzemu osebne svobode (odločba Ustavnega sodišča št. Up-315/00 z dne 3. 7. 2003, Uradni list RS, št. 70/03).

4.Po določbi drugega odstavka 19. člena Ustave se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Po določbi prvega odstavka 20. člena Ustave se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za varnost ljudi ali za nemoten potek kazenskega postopka. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 (Uradni list RS, št. 25/96 in OdlUS V, 40) opredelilo pogoje, pod katerimi je dopusten poseg v osebno svobodo posameznika z odreditvijo pripora. Kršitev ustavnih določb o odrejanju pripora predstavlja hkrati kršitev pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave.

5.Pritožniku, ki Ustavnemu sodišču predlaga presojo sodne ocene o obstoju utemeljenega suma po predloženih zapisnikih in sklepih, je treba povedati, da glede na prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (ZUstS) Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v kazenskem postopku, in se more spuščati v oceno, ali so sicer sodišča dejansko stanje popolno in pravilno ugotovila ter pravo pravilno uporabila. Pritožnik v ustavni pritožbi le pavšalno navaja, da dokazi (ne da bi pojasnil, kateri in katere zaslišane priče) izpodbijajo oceno o utemeljenem sumu. Ustavne pritožbe pritožnik tako ne more utemeljiti. Poleg tega pa pritožnik niti po pozivu Ustavnega sodišča, naj ustavno pritožbo dopolni s predložitvijo listin, na katere opira ustavno pritožbo, ni predložil pritožbe zoper sklep, s katerim je sodišče pripor drugič podaljšalo, iz drugostopenjskega sklepa o pritožbi zoper ta sklep pa izhaja, da je izpodbijal le obstoj pripornega razloga. Ustavno sodišče izpodbijanega sklepa, s katerim je sodišče pripor drugič podaljšalo, tudi zato glede očitkov o neutemeljenosti suma ni moglo preizkusiti. Po prvem odstavku 51. člena ZUstS se namreč ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva, kar ne pomeni le formalne izčrpanosti, pač pa tudi izčrpanost po vsebini.

6.Ustavno sodišče je izpodbijana pravnomočna sklepa lahko preizkusilo le glede obstoja pripornega razloga in neogibnosti pripora. Pritožnik glede obstoja pripornega razloga očita pavšalnost ocene, da je nagnjen k izvrševanju kaznivih dejanj, in neupoštevanje sedanjega urejenega življenja. Kot je razvidno iz izpodbijanega sklepa, s katerim je prvostopenjsko sodišče prvič podaljšalo pripor, je o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti iz tretje točke prvega odstavka 201. člena ZKP sklepalo na podlagi več konkretnih okoliščin (izvrševanje kaznivih dejanj premoženjske narave, zaposlitev le za kratek čas, preživljanje s priložnostnimi deli). Ob teh subjektivnih okoliščinah, ki jih je opredelilo kot nagnjenost k izvrševanju kaznivih dejanj, je sodišče upoštevalo tudi način storitve in težo kaznivega dejanja. Iz obrazložitve sklepa drugostopenjskega sodišča izhaja, da je ocena prvostopenjskega sodišča o obdolženčevi nevarnosti za ponovitev kaznivih dejanj pravilna zaradi ugotovljene nagnjenosti k izvrševanju kaznivih dejanj zoper premoženje in dejstva, da je brez premoženja. Iz izpodbijanega sklepa prvostopenjskega sodišča, s katerim je pripor drugič podaljšalo, izhaja pri oceni ponovitvene nevarnosti navedba dejstev in okoliščin kot v prvem sklepu o podaljšanju pripora ter še navedba, da obdolženec ni iskal zaposlitve ter da je njegovo socialno stanje slabo, ker je večkrat prosil za socialno pomoč. Drugostopenjskosodišče je v izpodbijanem sklepu ob potrditvi pravilnosti ocene prvostopenjskega sodišča glede ponovitvene nevarnosti opozorilo še na izrek pogojne obsodbe leta 2003 in navedlo, da očitno ni imela na obdolženca nobenega vpliva. Očitek o pavšalni oceni ponovitvene nevarnosti kot pripornega razloga tako ni utemeljen. Iz obrazložitev izpodbijanih sklepov je razvidno tudi, da je prvostopenjsko sodišče ob vsakem podaljšanju pripora presojalo tudi sorazmernost posega v osebno svobodo pritožnika in ogroženosti s kaznivim dejanjem zavarovane dobrine in pri tem ocenilo, da je poseg v pravico do svobode utemeljen. Pri tem je navedlo, da številne že izrečene kazni obdolženca niso odvrnile od izvrševanja kaznivih dejanj, zaradi česar mu nadaljnjega izvrševanja kaznivih dejanj ni mogoče preprečiti drugače kot s priporom, ki ga zato tudi ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom. To oceno pa je preizkusilo v primeru obeh izpodbijanih sklepov tudi pritožbeno sodišče in jo potrdilo.

7.Ker sodišči z izpodbijanimi sklepi pri presoji obstoja pripornega razloga in oceni neogibnosti pripora očitno nista kršili prvega odstavka 20. člena Ustave, pritožniku zato tudi ni bila kršena pravica iz prvega odstavka 19. člena Ustave. Ustavno sodišče zato ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je bil sprejet soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer