Jedro

Enainštirideseti člen ZIS ne govori ničesar o vrstah posebnih iger na srečo. Govori samo o dovoljenju, ki ga je treba izposlovati za prirejanje posebnih iger na srečo, kdo ga izda in kako se ga lahko pridobi. Izraz "vrsta" posebne igre na srečo uporabi samo 43. člen ZIS, in sicer v zvezi s pravili, ki so potrebna za to, da se posebne igre na srečo lahko izvajajo. Ni pa tega izraza, uporabljenega samo v 43. členu ZIS v zvezi s pravili posebnih iger na srečo, mogoče upoštevati kot tistega, ki je merodajen za ugotavljanje davčne osnove posebnega prometnega davka od posebnih iger na srečo.

Izrek

Tožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Obračun posebnega prometnega davka od posebnih iger na srečo, ki ga je sestavila tožeča stranka za september 1994, je služba družbenega knjigovodstva prve stopnje zavrnila. Tako je storila zato, ker tožeča stranka pri ugotavljanju davčne osnove posebnega prometnega davka od posebnih iger na srečo ni uporabila pravilnega kriterija za opredelitev, kaj je vrsta posebne igre na srečo, kar je imelo za posledico nepravilen obračun omenjenega davka.

Pritožbo tožeče stranke zoper zgoraj navedeno prvostopno odločbo je tožena stranka z izpodbijano odločbo zavrnila. Tako kot organ prve stopnje je menila, da se lahko za ugotavljanje davčne osnove posebnega prometnega davka od posebnih iger na srečo uporabi kot kriterij za razvrstitev posebnih iger na srečo v vrste samo kriterij iz 38. člena zakona o igrah na srečo, ne pa drugačen.

Odločbo tožene stranke izpodbija tožeča stranka s pravočasno vloženo tožbo. Meni, da je za opredelitev pojma "vrsta" posebne igre na srečo edino pravilna tista razlaga zakonskih določb, ki se jo je pri ugotavljanju davčne osnove poslužila ona. Pri tem se med drugim sklicuje tudi na 41. člen zakona o igrah na srečo in opozarja, da nejasnih določb ni mogoče šteti njej v škodo.

Tožena stranka predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o posebnem prometnem davku od posebnih iger na srečo (Ur. list RS štev. 67/93; v nadaljevanju: ZPPDPIS) določa v 2. odst. 5. člena, da se davčna osnova ugotavlja za vsako vrsto posebnih iger na srečo posebej. Pri tem ne določi, kako se opredeli vrsta posebne igre na srečo. V 1. odst. 2. člena določa samo, da so posebne igre na srečo po tem zakonu (po ZPPDPIS) igre, ki se igrajo v igralnicah v skladu s posebnim zakonom. Za čas pred začetkom veljavnosti drugega zakona pa je to zakon o igrah na srečo (Ur. list SRS štev 32/80 in 29/86; v nadaljevanju: ZIS). Ta ureja v 4. poglavju tudi posebne igre na srečo, pri čemer jih v 38. členu razvrsti v: - igre, ki jih igralci igrajo proti igralnici, - igre, ki jih igralci igrajo drug proti drugemu in - igre na igralne avtomate.

Dokler ne bo začela veljati drugačna zakonsko določena razvrstitev v vrste posebnih iger na srečo, je 38. člen ZIS tista zakonska določba, ki razvršča posebne igre na srečo v vrste. Enainštirideseti člen ZIS ne govori ničesar o vrstah posebnih iger na srečo. Govori samo o dovoljenju, ki ga je treba izposlovati za prirejanje posebnih iger na srečo, kdo ga izda in kako se ga lahko pridobi. Izraz "vrsta" posebne igre na srečo uporabi samo 43. člen ZIS, in sicer v zvezi s pravili, ki so potrebna za to, da se posebne igre na srečo lahko izvajajo. Ni pa tega izraza, uporabljenega samo v 43. členu ZIS v zvezi s pravili posebnih iger na srečo, mogoče upoštevati kot tistega, ki je merodajen za ugotavljanje davčne osnove posebnega prometnega davka od posebnih iger na srečo. V takšnem primeru bi namreč lahko različne igralnice različno opredeljevale vrste posebnih iger na srečo. To bi imelo za posledico raznolikost obdavčevanja, ta pa ni dopustna. Zato sodišče pritrjuje kot pravilni tisti razvrstitvi v vrste posebnih iger na srečo, ki jo je uporabila tožena stranka. Za to je ta imela oporo v zakonu, veljavnem v času nastanka davčne obveznosti.

Razvrščanja posebnih iger na srečo, kot ga zagovarja tožeča stranka, tudi ni mogoče temeljiti na dovoljenjih za njihovo prirejanje, pa tudi ne na članku v reviji IKS, ki ga omenja tožeča stranka. Ta glede obravnavanega vprašanja nima nobenih argumentov, pri tem pa je še očitno, da je bila pozornost pisca usmerjena drugam.

Glede na navedeno temelji izpodbijana odločba na pravilni uporabi materialnega prava. Zato je sodišče tožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (2. odst. 42. člena ZUS v zvezi s 1. točko 1. odst. 10. člena ZUS).