Jedro

Pri opredelitvi ali gre za določeno število istovrstnih delovnih mest le v določeni oziroma določenih enotah podjetja ali za določeno število delovnih mest izmed vseh istovrstnih delovnih mest v podjetju, je bilo spoštovano, po presoji revizijskega sodišča, določilo 10. člena Pravilnika o pravicah in obveznostih delavcev, katerih delo postane nepotrebno. Ta določa, da se zaradi prostorske dislociranosti enot na različne kraje ne morejo upoštevati vsa istovrstna delovna mesta.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na razveljavitev sklepov pristojnih organov tožene stranke z dne 12.8.1993 in 17.9.1993, na podlagi katerih je D.A. zaradi trajnega prenehanja potreb po njegovem delu žerjavista I. v P. prenehalo delovno razmerje z iztekom šestmesečnega odpovednega roka. Sodišče je ugotovilo, da je bil tožnik spoznan za trajno presežnega delavca v postopku, izvedenem skladno z določili novele Zakona o delovnih razmerjih (Ur. list RS, št. 5/91-ZDR), Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine (Ur. list RS, št. 7/91) in Pravilnika o pravicah in obveznostih delavcev, katerih delo postane trajno nepotrebno M. s spremembami in dopolnitvami, saj so bili podani operativni razlogi za zmanjšanje števila izvajalcev na delovnem mestu žerjavista I. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo potem, ko je zavrnilo tožnikovo pritožbo.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in razveljavi sodbi drugostopnega in prvostopnega sodišča ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. V obrazložitvi revizije opozarja, da je bil postopek priprave in sprejemanja programa razreševanja presežkov delavcev pri toženi stranki bistveno kršen, saj niso bila spoštovana določila drugega, tretjega in četrtega odstavka 35. člena Zakona o delovnih razmerjih. Program razreševanja presežkov delavcev je organ upravljanja tožene stranke sprejel brez obveznega sodelovanja predstavnikov sindikata in sveta delavcev, s čimer je bilo kršeno tudi določilo 91. člena Zakona o soupravljanju delavcev pri upravljanju. Čeprav tožeča stranka doslej teh kršitev ni izrecno uveljavljala, bi moralo nanje paziti sodišče po uradni dolžnosti in za presojo zakonitosti internega akta izvesti ustrezen dokazni postopek. Zmotno uporabo materialnega prava pa vidi revizija v dejstvu, da je tožnika in druge primerjalne delavce ocenjeval v.d. vodja skladišča, ki nikoli to ni bil. S takšnim ravnanjem pa so bila kršena določila pravilnika o pravicah in obveznostih, ki jih imajo presežni delavci. Nepravilno pa je bila, po mnenju revizije, uporabljena določba Splošne kolektivne pogodbe v gospodarstvu, ki v 13. členu določa, da se v isto kategorijo uvrstijo vsi delavci, ki delajo na takih delovnih mestih, da jih je mogoče prerazporejati v skladu z zakonom. Zato bi morala tožena stranka zajeti delavce iz vseh organizacijskih enot, ne pa samo iz skladišča v V. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje. Revizijsko sodišče je zato pri odločanju mnogo bolj omejeno, kot sodišče druge stopnje. Odločati sme le v mejah razlogov, ki jih stranka v reviziji navede. Po uradni dolžnosti presoja le morebitno kršitev iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in morebitno zmotno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo uradoma preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo. Tožeča stranka pa v reviziji ni navedla, katere kršitve ZPP naj bi bile storjene na prvi in drugi stopnji, zato se sodišče z njimi ni ukvarjalo.

Revizijska graja zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljena. Revizijsko sodišče pri materialnopravnem preizkusu izpodbijane sodbe v mejah revizijskih razlogov in po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) upošteva dejansko stanje, ki je ugotovljeno v izpodbijani sodbi in ki je obvezna podlaga te revizijske presoje (tretji odstavek 385. člena ZPP). Na dejansko stanje, ugotovljeno na drugi stopnji, ki je skladno dejanskemu stanju ugotovljenemu na prvi stopnji, je revizijsko sodišče vezano. Ker sta sodišči prve in druge stopnje pri reševanju spora izhajali iz pravilnih materialnopravnih izhodišč, sta pravilno ugotovili vse odločilne okoliščine spora. Zato so v reviziji ponovljene trditve, ki se nanašajo na dejansko stanja (postopek ocenjevanja delovne uspešnosti in določitev kategorij ter števila presežnih delavcev) procesnopravno nedopustne. Po določilu tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije namreč ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pri opredelitvi ali gre za določeno število istovrstnih delovnih mest le v določeni oziroma določenih enotah podjetja ali za določeno število delovnih mest izmed vseh istovrstnih delovnih mest v podjetju, je bilo spoštovano, po presoji revizijskega sodišča, določilo 10. člena Pravilnika o pravicah in obveznostih delavcev, katerih delo postane nepotrebno. Ta določa, da se zaradi prostorske dislociranosti enot na različne kraje ne morejo upoštevati vsa istovrstna delovna mesta.

Ugotovitev obeh nižjih sodišč, da je bil postopek sprejemanja programa presežnih delavcev pri toženi stranki zakonit, izpodbija tožeča stranka z revizijsko novoto, da pri njegovi pripravi niso sodelovali predstavniki sindikatov in svet delavcev. Revizijsko sodišče pri tem opozarja na določilo 387. člena ZPP, po katerem se smejo v reviziji navajati nova dejstva in predlagati novi dokazi samo tedaj, če se tičejo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija. Nedopustno je v reviziji navajati nova dejstva, ki se tičejo uporabe materialnega prava. Zato se revizijskemu sodišču že iz tega razloga ni bilo potrebno ukvarjati z uveljavljeno revizijsko novoto.

Kljub temu pa vendarle opozarja na dejstvo, izhajajoče iz dokaznega gradiva (priloga B4 in B5), da je v postopku priprave in sprejemanja programa tožene stranke za razreševanje presežkov delavcev, s svojimi stališči, mnenji in predlogi sodeloval sindikat. Glede sodelovanja sveta delavcev, ki bi bil oblikovan v skladu z Zakonom o sodelovanju delavcev pri upravljanju (ZSDU), pa je revizija prezrla dejstvo, da je bil omenjeni zakon sprejet v državnem zboru dne 9. julija 1993 in objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije v št. 42/93, 22. julija 1993, začel pa je veljati skladno določilu 111. člena - 6. avgusta 1993 (petnajsti dan po objavi). Zato do sprejema programa razreševanja presežnih delavcev dne 11.8.1993 ni bilo mogoče časovno izpeljati niti volilnega postopka.

Ker sta sodišči obeh stopenj, ob upoštevanju ugotovljenih pravno odločilnih dejstev, tudi materialno pravo pravilno uporabili (III. poglavje Zakona o delovnih razmerjih, 21. člen Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije, pravilnik o pravicah in obveznostih delavcev, katerih delo postane nepotrebno), je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

Določbe ZPP, na katerih temelji odločba revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).