Jedro

Iskanje skupnega namena pogodbenikov prihaja v poštev le pri razlagi spornih pogodbenih določil (drugi odstavek 82. člena OZ). Pogodbeno določilo lahko postane sporno, če stranka z ustreznimi navedbami zaseje dvom o jasnosti pogodbenih določil. Tak je tudi primer, ko so teze pravdnih strank o vsebini relevantne pogodbene določbe diametralno nasprotne, nobeni pa glede na vsebino pogodbe ni mogoče odreči relevantne teže. Tudi v danem primeru je razlaga, ki jo stranki pripisujeta Sporazumu, zlasti pa njegovemu 2. členu, diametralno nasprotujoča. Da določbe 2. člena Sporazuma niso tako jasne, kot to poskuša prikazati tožnik, pa v razlogih svoje sodbe pojasnjuje tudi sodišče druge stopnje, ko ugotavlja, da njegova vsebina kaže na drugačno razlago, kot jo zastopa tožnik.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da ima tožnik na podlagi Sporazuma o delitvi skupnega premoženja z dne 12. 1. 2006 (v nadaljevanju Sporazum) ter na podlagi dane ponudbe in plačila pravico do nakupa solastninskega deleža toženke na nepremičnini parc. št. 1839/26 k. o. ..., ter tožbeni zahtevek za sklenitev prodajne pogodbe za to nepremičnino med toženko kot prodajalko in tožnikom kot kupcem ter plačilo v zvezi s tem odmerjenih davščin. Tožbenemu zahtevku za plačilo sorazmernega dela stanovanjskih stroškov je sodišče prve stopnje delno ugodilo in toženki naložilo plačilo 228,05 EUR s pripadki. Kar je tožnik zahteval več, je zavrnilo. Tožniku je naložilo plačilo toženkinih pravdnih stroškov.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V obrazložitvi je navedlo, da je v tej zadevi bistveno vprašanje, ali je imel tožnik glede na vsebino Sporazuma sploh pravico do nakupa nepremičnine, zato je sodišče prve stopnje po nepotrebnem (in napačno) presojalo resnost tožnikove ponudbe in ugotavljalo, ali jo je toženka sprejela. Ker mora sodišče uporabiti razlagalna pravila, če si stranki pogodbo različno razlagata, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo 82. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in ugotavljalo skupni namen pogodbenikov. Izvedba in presoja dokaza z zaslišanjem odvetnika K. je v skladu z načelom proste presoje dokazov. Pritožba neutemeljeno vztraja, da sta stranki s Sporazumom le potrdili voljo, da sta lahko oba kupca, in dodali možnost, da je kupec lahko tudi tretji, če ponudi višjo ceno. Kaj takega iz Sporazuma, ki dosledno uporablja dvojino pri aktivnosti strank v smeri (tretjega) kupca (delitev kupnine v razmerju 50:50; v pogodbi mora biti določeno, da je kupec vsakemu dolžan plačati polovico; stranki bosta „iskali“ kupca, ipd.), ne izhaja. Sodišče se je utemeljeno oprlo na izpoved odvetnika K., da je bil Sporazum sestavljen zato, ker si stranki iz principa nista želeli prepustiti nepremičnine, in je bila zato rešitev v prodaji tretjemu. Tudi ugovori glede prisojenega zneska stanovanjskih stroškov niso utemeljeni.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišči nista upoštevali prvega odstavka 82. člena OZ. Določbe Sporazuma so namreč jasne in nedvoumne. Niso sporne le zato, ker jih stranki različno razlagata. Podlaga za uporabo drugega odstavka 82. člena OZ zato ni podana, sodišče pa ni imelo podlage za zaslišanje strank in prič. Iz 2. člena Sporazuma jasno izhaja, da sta se stranki sporazumeli, da bosta nepremičnino prodali najboljšemu kupcu. Najboljši kupec je tisti, ki v roku ponudi najvišjo kupnino. V postopku ni bilo dvoma, da je tako ponudbo podal tožnik. Nikjer ni zapisano, da pogodbenika nimata pravice do odkupa. Tudi če bi bila volja pravdnih strank, da je kupec tretji, takšna volja ne ustvarja pravnih učinkov, dokler o tem ne dosežeta soglasja in se o tem sporazumeta. Če bi tak sporazum dosegla, bi bilo to v notarskem zapisu navedeno. Podrejeno še navaja, da je treba njegovemu tožbenemu zahtevku ugoditi tudi zato, ker je toženka ponudbo sprejela, in sicer ne glede na to, da tožniku takšna pravica po notarskem zapisu ne bi pripadala. Sodišče druge stopnje svojih zaključkov v tem delu sploh ni pojasnilo. S tem se je neutemeljeno izognilo analizi dokazne ocene toženkinega sprejema ponudbe.

4. Toženka na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Iz sodb sodišč nižjih stopenj izhaja, da sta pravdni stranki nekdanja zunajzakonska partnerja in da sta se s Sporazumom dogovorili o delitvi skupnega premoženja, ki vključuje tudi sporno nepremičnino. Med njima je spor o tem, ali sta s sporazumom, s katerim sta se dogovorili za prodajo nepremičnine najboljšemu kupcu in delitev kupnine, izključili možnost, da jo kupi eden od njiju. Iz sodb nižjih stopenj še izhaja, da je potem, ko je toženka tožniku posredovala ponudbo brez navedenega imena kupca, tožnik podal svojo ponudbo in kasneje toženki tudi nakazal kupnino, ki mu jo je toženka kasneje vrnila.

7. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo skupen namen pogodbenikov. Na podlagi izvedenih dokazov je presodilo, da je bila volja strank usmerjena v prodajo nepremičnine tretji osebi.

8. Revizijski ugovor o zmotni uporabi določb 82. člena OZ ni utemeljen. Po prvem odstavku 82. člena OZ se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo. Iskanje skupnega namena pogodbenikov prihaja v poštev le pri razlagi spornih pogodbenih določil (drugi odstavek 82. člena OZ). Pogodbeno določilo lahko postane sporno, če stranka z ustreznimi navedbami zaseje dvom o jasnosti pogodbenih določil.(1) Tak je tudi primer, ko so teze pravdnih strank o vsebini relevantne pogodbene določbe diametralno nasprotne, nobeni pa glede na vsebino pogodbe ni mogoče odreči relevantne teže.(2)

9. Tudi v danem primeru je razlaga, ki jo stranki pripisujeta Sporazumu, zlasti pa njegovemu 2. členu, diametralno nasprotujoča. Da določbe 2. člena Sporazuma niso tako jasne, kot to poskuša prikazati tožnik, pa v razlogih svoje sodbe pojasnjuje tudi sodišče druge stopnje, ko ugotavlja, da njegova vsebina kaže na drugačno razlago, kot jo zastopa tožnik.(3) Čeprav je tožniku mogoče pritrditi, da je jasno, kaj pomeni najboljši kupec (to je tisti, ki ponudi največ), pa to hkrati ne pomeni, da je glede na ugotovljene okoliščine sklepanja Sporazuma in njegovo vsebino, zlasti 2. člena Sporazuma jasno, da v tem primeru najboljši kupec vključuje tudi stranki Sporazuma, sedaj pravdni stranki. Za razlago, kot sta jo v tem primeru sprejeli sodišči nižje stopnje, namreč ni treba, da je izključitev pravdnih strank kot kupcev izrecna. Tudi v vsebini 2. člena Sporazuma (zlasti v njegovem drugem odstavku), kot jo povzema sodišče druge stopnje (dosledna uporaba dvojine; delitev kupnine v razmerju 50:50; določba, da mora biti v pogodbi določeno, da je kupec vsakemu dolžan plačati polovico; stranki bosta „iskali“ kupca), je mogoče razbrati tako izključitev. Sporazum torej v delu, v katerem se je z njem ukvarjalo sodišče, sploh ni tako enoznačen, kot trdi tožnik. Taka pomenska odprtost pa je ob izkazanem nasprotju tez, ki jih zastopata stranki, narekovala uporabo drugega odstavka 82. člena OZ.

10. Revizijski ugovor, da bi volja pogodbenih strank izključiti stranki kot kupca lahko učinkovala šele, ko bi o tem vprašanju dosegla soglasje in se o tem sporazumela, je glede na rezultat dokaznega postopka na nižjih stopnjah, na katerega je revizijsko sodišče vezano, neutemeljen. Da sta se s stranki o navedeni izključitvi sporazumeli že s sklenitvijo Sporazuma, je pravno odločilna ugotovitev, na kateri temelji izpodbijana sodba.

11. Podrejeno tožnik uveljavlja, da bi moralo sodišče (ne glede na razlago 2. člena Sporazuma) zahtevku za sklenitev prodajne pogodbe ugoditi že zato, ker je tožnica sprejela njegovo ponudbo. Izpodbijani sodbi očita, da o tem nima nobenih razlogov. Tožnik ima sicer prav, da se stranki kljub sporazumu, da nepremičnino prodata tretjemu, v okviru pogodbene avtonomije lahko kadarkoli dogovorita o drugačni delitvi sporne nepremičnine, tudi tako, da jo odkupi eden od njiju. Vendar pa tožnik ne trdi, da je tožbo vložil (tudi) na tej podlagi. Z obravnavano tožbo, vključno s trditvami, da je podal (glede na določbe Sporazuma pravočasno) ponudbo in da jo je toženka sprejela, je uveljavljal sklenitev pogodbe na podlagi dogovora iz 2. člena Sporazuma, torej je uveljavljal izpolnitev Sporazuma, ne pa sklenitev pogodbe na drugi (novi) podlagi. Temu sta prilagojena tudi tožbeni zahtevek za ugotovitev, da ima tožnik na podlagi Sporazuma ter na podlagi dane ponudbe in plačila pravico do nakupa solastninskega deleža toženke na sporni nepremičnini, ter tožbeni zahtevek za sklenitev prodajne pogodbe. Iz 6. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je na tak način njegovo tožbo razumelo in obravnavalo tudi sodišče druge stopnje. Zato ne drži, da svojih zaključkov o tem delu ni pojasnilo. Prav tako ni zagrešilo očitane kršitve določb postopka, ker se potem, ko je ugotovilo, da Sporazum nima take vsebine, kot mu jo pripisuje tožnik, do pritožbenih ugovorov o tem, ali je toženka ponudbo sprejela, ni izreklo.

12. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Odločitev o zavrnitvi revizije vključuje zavrnitev predloga za povrnitev tožnikovih revizijskih stroškov (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Gl. npr. sklep Vrhovnega sodišča II Ips 45/2012 z dne 16. 5. 2013, II Ips 146/2011 z dne 18. 9. 2014, II Ips 252/2008 z dne 26. 5. 2011, III Ips 76/2003 z dne 2. 3. 2004, III Ips 74/2010 z dne 12. 2. 2013, idr.

Op. št. (2): Prim. sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 1055/2007 z dne 17. 2. 2011. Op. št. (3): Gl. 8. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje se je do tega opredelilo v 9. točki na 14. strani sodbe.