Jedro

Če je za sojenje proti enemu tožencu pristojno sodišče splošne pristojnosti proti drugemu pa specializirano delovno sodišče, potem ne moreta biti tožena z isto tožbo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep v II. točki izreka spremeni tako, da se glasi: „Okrožno sodišče v Ljubljani ni stvarno pristojno za odločanje v sporu med tožečo stranko in četrtim tožencem D. P. Zadeva se v tem delu odstopi v reševanje Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani.“ Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje postopek v delu, ki se nanaša na prve tri tožence (dediče po pokojnem T. K.) ustavilo (I. točka izreka). Ugovor toženih strank glede stvarne nepristojnosti sodišča je zavrnilo (II. točka izreka) in odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti prvemu tožencu 3.484,20 EUR pravdnih stroškov, drugemu tožencu pa 3.478,48 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Četrti toženec D. P. se pritožuje zoper II. točko izreka sklepa iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izreče Okrožno sodišče v Ljubljani za stvarno nepristojno. Podrejeno predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Prvostopenjsko sodišče bi moralo pri odločanju o stvarni pristojnosti uporabiti sedaj veljavni ZDSS-1, ki v 1. b točki 5. člena določa, da je delovno sodišče pristojno za odločanje v individualnem delovnem sporu o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki. Odgovornost delavca za škodo, ki jo povzroči delodajalcu, pa določa 177. člen ZDR-1, ki predstavlja tudi pravno podlago za odločanje o odgovornosti zaposlenih pri tožniku, medtem ko se je sodišče prve stopnje sklicevalo na določilo 186. člena OZ. Ker gre v konkretnem primeru za individualni delovni spor, je za odločanje pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, ne pa sodišče splošne pristojnosti. Poleg tega se je sodišče prve stopnje zmotno sklicevalo na določila ZDSS, moralo bi namreč upoštevati določila ZDSS-1. Stvarna pristojnost specializiranega sodišča pa bi bila podana tudi glede na določila prej veljavnega ZDSS. Sodišče prve stopnje je tako svojo stvarno pristojnost zmotno oprlo na določila 484. in 191. člena ZPP. Sklep sodišča prve stopnje je tako obremenjen s kršitvijo iz 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako pa s kršitvama iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V predmetni zadevi tožnik od tožencev vtožuje povračilo škode, pri čemer je bil četrti v času škodnega dogodka pri tožniku v delovnem razmerju. Četrti toženec je bil pri tožniku zaposlen kot skladiščnik oziroma ekonom. Kot izhaja iz dejanske podlage izpodbijanega sklepa, naj bi do protipravnega ravnanja četrtega toženca prišlo v zvezi z njegovim delom skladiščnika pri tožniku.

5. Odškodninsko odgovornost delavcev ureja Zakon o delovnih razmerjih ZDR-1 v 13. poglavju, in sicer prvi odstavek 177. člena določa, da je delavec dolžan povrniti škodo, ki jo na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči delodajalcu. Za te spore pa je, kot pravilno izpostavlja pritožba, v skladu z določilom 1.b točke 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) podana stvarna pristojnost specializiranega delovnega sodišča. Navedeno določilo namreč določa, da je za odločanje o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem pristojno delovno sodišče. Pritožba tudi utemeljeno izpostavlja, da podlago za presojo ugovora stvarne pristojnosti predstavljajo določila ZDSS-1, ne pa določila njegovega predhodnika. ZDSS-1, ki je začel veljati 1. 1. 2005, namreč v prvem odstavku 84. člena izrecno določa, da se postopek, ki je začel teči pred uveljavitvijo tega zakona, nadaljuje po določbah tega zakona. Poleg tega pa je tudi ZDSS v 2. točki 4. člena določal pristojnost specializiranega delovnega sodišča v individualnih delovnih sporih o premoženjskih in drugih posamičnih pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem med delavcem in delodajalcem, torej tudi v odškodninskih sporih, razen za odškodninske spore za poškodbe pri delu in poklicne bolezni, za kar pa v obravnavani zadevi ne gre.

6. Ker gre med tožečo stranko in tožencem za individualni delovni spor, je za odločanje o njem pristojno delovno sodišče. 7. Prvostopenjsko sodišče napačno temelji stvarno pristojnost rednega sodišča splošne pristojnosti na določbi 484. člena ZPP. Ta določa, da veljajo pravila o postopku v gospodarskih sporih tudi, kadar so v sporu poleg oseb iz prvega odstavka 481. člena ZPP kot sosporniki iz prvega odstavka 191. člena ZPP udeležene še druge osebe. Vendar pa v obravnavanem primeru ne gre za tak položaj. Če je za sojenje proti enemu tožencu pristojno sodišče splošne pristojnosti, proti drugemu pa specializirano delovno sodišče, potem ne moreta biti tožena z isto tožbo.

8. Ker je pritožba utemeljena, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sklep sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu ustrezno spremenilo tako, da je ugodilo ugovoru stvarne pristojnosti četrtega toženca D. P. Okrožno sodišče v Ljubljani za odločanje o zahtevku zoper četrtega toženca D. P. ni stvarno pristojno. Za odločanje je stvarno pristojno specializirano delovno sodišče,(1) in sicer Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, kateremu bo zadeva glede četrtega toženca v skladu z določilom 23. člena ZPP kot stvarno pristojnemu sodišču odstopljena.

9. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

(1) K stvarni pristojnosti spada tudi razmejevanje med sodišči splošne pristojnosti in specializiranimi sodišči.