Jedro

Sodišče prve stopnje je sklenjeni dogovor med pravdnima strankama o izvedbi del tudi pravilno opredelilo kot pogodbo o delu, ki je opredeljena z določbami XI. poglavja OZ. Neutemeljeno je zato toženčevo sklicevanje na napačno uporabo materialnega prava, ker sodišče ni uporabilo določb GZ-1. Ta ureja pogoje za graditev objektov in druga vprašanja povezana z graditvijo objektov z namenom zaščite javnega interesa (1. in 2. člen GZ-1), ki zajema varnost gradnje, varstvo okolja, ohranjanje narave, …, ne pa pogodbenih razmerij.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišča prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan tožniku plačati 1.944,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2021 dalje in mu povrniti stroške postopka v znesku 1.737,57 EUR.

2.Toženec je zoper takšno odločitev vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je prvostopenjsko sodišče kršilo njegovo ustavno pravico do enakega varstva, ko ni izvedlo predlaganega dokaza z imenovanjem izvedenca lesne stroke. Sodišču prve stopnje očita tudi kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z zapisom v sodbi, da mnenja izvedenca v delu, ki se nanaša na cene glede na regije ne bo upoštevalo. Sodišče ne more izbirati, katerim ugotovitvam izvedenca bo sledilo, katera pa se zdijo nepotrebna. Sodišče bi moralo glede na naravo odnosa in opravljena dela uporabiti Gradbeni zakonik (GZ-1). Ker ni v odločitev vključilo relevantnih določb GZ-1, je napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je prezrlo, da je pri gradbenih delih nujno in ključno narediti primopredajni zapisnik, ki vključuje popis del in formalno pomeni predajo opravljenih del, s tem dejanjem pa začnejo teči garancijski roki. Konkludentna dejanja (vselitev oziroma uporaba) se ne smejo enačiti s primopredajnim zapisnikom. Konkludentna dejanja ne pomenijo prelomne točke, od katere tečejo garancijski roki, saj so časovno neopredeljiva. Primopredajni zapisnik pomeni pravno varstvo za obe stranki. Toženec ni bil informiran o cenah, ki jih je tožeča stranka zaračunala. Osnovna pravica, ki izhaja s področja potrošniškega prava pa je, da ima vsakdo pravico biti informiran o cenah tako, da mu je dana možnost odločitve oziroma možnost poiskati drugo, cenejšo izvedbo. Sodišču še očita, da se v sodbi ni opredelilo glede toženčevih trditev o porabljenih in zaračunanih količinah materiala, in tožnika kljub dokaznemu predlogu ni pozvalo k predložitvi dokazov o dejansko porabljenem materialu. V dokaznem postopku se je ukvarjalo le in izključno s cenami. Gre za pomanjkljivost sodbe, ki kaže na bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je bila s tem tožeči stranki1 kršena ustavno varovana pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava RS).

3.Tožnik je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče uvodoma navaja, da se v obravnavani zadevi tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR. Navedena pravno relevantna okoliščina obravnavani spor opredeljuje kot spor majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP2). Za te spore veljajo posebna pravila postopka, določena v tridesetem poglavju ZPP, ki so zaradi bagatelnosti teh sporov izraz načela ekonomičnosti in pospešitve postopka. V teh postopkih je bolj izraženo načelo pisnosti, načelo materialne resnice pa bolj omejeno. Predvsem pa so omejene posamezne faze postopka, npr. postopek dokazovanja, ki ga sodišče izvede po prosti presoji tako, da bo zagotovljena sorazmernost med zagotovitvijo ustreznega varstva pravic strank ter ciljem pospešitve in ekonomičnosti postopka (drugi odstavek 450. člena ZPP), ali pa pritožbeni postopek, v katerem se sme sodba v teh sporih izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

6.Vtoževani zahtevek izvira iz pogodbenega razmerja med pravdnima strankama, v katerem se je tožnik, ki je samostojni podjetnik z dejavnostjo proizvodnje lesnega pohištva in lesnih konstrukcij in delov, zavezal opraviti več del na toženčevi hiši. Pravdni stranki sta se za izvedbo del dogovorili ustno. V času sklepanja ustnega dogovora sta bila v prijateljskem razmerju, cen ter količine izvedenih del nista določila. Na toženčevi hiši so bila narejena dela v vrednosti 47.000 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec izvedena dela brez ugovorov glede njihove kvalitete, količine in cene sproti plačeval, med pravdnima strankama pa se je zalomilo po tožnikovi izstavitvi zadnjega računa (račun št. 44 z dne 7. 9. 2021) v višini 6.879,96 EUR. Del tega računa v višini 1.944,78 EUR toženec tožniku ni poravnal. Predmet tožbenega zahtevka je navedeni znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti računa dalje.

7.Toženec je prerekal navedeni račun, za katerega je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da dejansko predstavlja končni obračun del, z ugovorom, da ni usklajen z dejansko količino izvedenih del in porabljenega materiala in ker naj bi bila dela zaračunana v previsokem znesku. Toženec pa svojega ugovora o neusklajenosti količine izvedenih del in porabljenega materiala tekom postopka ni podrobneje opredelil. Ni navedel, v čem in za koliko zaračunana izvedena dela in porabljeni material odstopajo od dejansko izvedenih del in porabljenega materiala. Tekom postopka je prerekal zgolj njihovo ceno oziroma vrednost. Tudi njegov predlog vprašanj izvedencu gradbene stroke je bil zgolj v zvezi z ugotovitvijo te dejanske okoliščine. Končno pa je tudi zaslišan kot stranka izpovedal, da na količino in kvaliteto izvedenih del nima pripomb. Neutemeljen je zato toženčev pritožbeni očitek sodišču, da je kršilo njegovo pravico do enakega oziroma poštenega obravnavanja v postopku (22. člen Ustave RS), ker se v izpodbijani sodbi ni opredelilo glede njegovih trditev o porabljenih in zaračunanih količinah materiala in da se je ukvarjalo le z njihovimi cenami. Ker o tem ni bilo dejanske trditvene podlage je sodišče tudi ni moglo (in smelo) presojati.

8.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje za ugotovitev cen oziroma vrednosti posameznih del izvedlo dokaz (le) z izvedencem gradbene stroke ne pa tudi z izvedencem lesne stroke. Sodišče prve stopnje se je pri tem pravilno sklicevalo na uporabo načela omejitve dokaznega postopka iz drugega odstavka 450. člena ZPP. Poudariti pa je treba, da sta dali obe pravdni stranki sodišču na izbiro, da izvede bodisi dokaz z izvedencem gradbene stroke bodisi dokaz z izvedencem lesne stroke, samega izbora sodišča (izvedba dokaza z izvedencem gradbene stroke) pa nista prerekali. Neutemeljen je zato toženčev pritožbeni očitek, da ni izvedlo tudi dokaza z omenjenim izvedencem. Poleg tega pa toženec po izvedbi dokaza z izvedencem gradbene stroke, katerega mnenja ni prerekal, tudi ni predlagal, da sodišče izvede dokaz še z izvedencem lesne stroke. Po dopolnitvi izvedenskega mnenja izvedenca gradbene stroke je vztrajal zgolj še na zaslišanju prič.

9.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na izvedenčevo uporabo metod pri ugotovitvi cen izvedenih del. S to pritožbeno kritiko toženec meri na izvedenčeve dejanske ugotovitve, ki jih je sodišče vzelo kot podlago svoje odločitve. Te pa glede na omenjeno določbo prvega odstavka 458. člena ZPP ne morejo biti predmet preizkusa v pritožbenem postopku.

10.Toženec v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje pomanjkljivost sodbe, zaradi katere naj se ne bi mogla preizkusiti, ko je zapisalo, da izvedenčevega mnenja v delu, ki se nanaša na določitev cen glede na regije ne bo upoštevalo, kasneje pa naj bi to vendarle storilo.3 Izvedenec je z omembo različnih cen v različnih regijah Slovenije utemeljeval razpon cen za izvedbo posameznih del. Tako je npr. glede cene polaganja parketa navedel, da se te gibljejo med 12 in 23 EUR na m². Bistveno za pravilnost odločitve je, da je tožnik tožencu zaračunal dela znotraj omenjenih razponov in da je zato cena ustrezna. Pri tem gre za dejanski zaključek, ki ne more biti predmet pritožbenega izpodbijanja. Ne glede na to pa mu toženec v prvostopenjskem postopku tudi ni nasprotoval z drugačnimi trditvami (o nižjih cenah) in jih zato tudi ne dokazoval.

11.Sodišče prve stopnje pa je sklenjeni dogovor med pravdnima strankama o izvedbi del tudi pravilno opredelilo kot pogodbo o delu, ki je opredeljena z določbami XI. poglavja Obligacijskega zakonika.4 Neutemeljeno je zato toženčevo sklicevanje na napačno uporabo materialnega prava, ker sodišče ni uporabilo določb Gradbenega zakonika (pravilno Gradbenega zakona, GZ-1 5). Ta ureja pogoje za graditev objektov in druga vprašanja povezana z graditvijo objektov z namenom zaščite javnega interesa (1. in 2. člen GZ-1), ki zajema varnost gradnje, varstvo okolja, ohranjanje narave, …, ne pa pogodbenih razmerij.

12.Toženec v pritožbi obširno utemeljuje pomembnost primopredajnega zapisnika ob zaključku del. Nedvomno je njegov obstoj v korist pogodbenih strank zaradi grajanja napak izvedenega dela in ugotovitve zapadlosti obveznosti, vendar pa v obravnavanem primeru ne eno ne drugo ni bilo predmet razpravljanja, ker med strankama tudi ni bilo sporno.

13.Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da je bil pogodbeni dogovor v nasprotju s potrošniškim pravom, ker toženec ni bil vnaprej informiran o cenah (izvedenih del). S pogodbo o delu oziroma podjemno pogodbo se podjemnik zavezuje opraviti določen posel oziroma delo, naročnik pa se zavezuje, da mu bo za to plačal (619. člen OZ). Iz navedenega zakonskega določila izhaja, da je ena od bistvenih sestavin pogodbe o delu dogovor o plačilu za izvedeno delo. Če pa ga pogodbeni stranki ne skleneta, kar je torej v dispoziciji pogodbenih strank, plačilo določi sodišče tako, da ustreza vrednosti dela, za tak posel običajno potrebnemu času kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu (drugi odstavek 642. člena OZ). Prav določitev plačila po sodišču je bilo predmet obravnavanega spora. Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenca ugotovilo, da delo, ki ga je izvedel tožnik, ustreza vrednosti dela za njegovo opravo potrebnemu času in za izvedena dela običajnemu plačilu. Zaključek sodišča prve stopnje, da toženec neutemeljeno odklanja vtoževano plačilo, je zato pravilen.

14.Glede na navedeno je pritožba neutemeljena in jo je bilo treba zavrniti ter potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15.Stroškovna odločitev temelji na določbah prvega odstavka 154. člena ter prvega odstavka 155. člena v zvezi s 165. členom ZPP. Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške postopka. Tudi tožnik je dolžan sam kriti svoj strošek odgovora na pritožbo, v katerem se vsebinsko sklicuje na zaključke iz izpodbijane sodbe, zato ga ni mogoče šteti za potreben strošek postopka.

-------------------------------

1

2

3

4

5

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 22 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 443, 443/1, 450, 450/2, 458, 458/1 Gradbeni zakon (2021) - GZ-1 - člen 1, 2 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 619, 642, 642/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.