Jedro

Na terasi gostilne, torej na javnem kraju, lahko vsak upravičeno pričakuje, da bo ograja, ki ga zamejuje, zdržala, če se kdo nanjo prisloni ali nasloni.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana zamudna sodba v 2. točki izreka delno spremeni tako, da je toženka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 549,90 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne in sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati znesek 4.399,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2011 dalje do plačila (1. točka izreka) ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 1.066,22 EUR v roku 15 dni, po preteku paricijskega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

2. Toženka v pravočasni pritožbi navaja, da mora sodišče skladno z 80. členom ZPP med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka in ali je pravdno sposobna. V konkretni zadevi tega ni storilo, saj je bila G. M. R., s. p., 8. 12. 2010 izbrisana iz Poslovnega registra Slovenije, kar pomeni, da je tožba naperjena zoper neobstoječ pravni subjekt. Sodišče bi moralo postopati skladno z 81. členom ZPP in od tožnika zahtevati odpravo pomanjkljivosti, da bi se postopek nadaljeval z osebo, ki je lahko pravdna stranka. Dalje navaja, da zakon kot pogoj za izdajo zamudne sodbe določa tudi pravilno vročitev tožbe v odgovor – tožba pa ni mogla biti vročena pravdni stranki, ki je neobstoječa, zato že prva predpostavka za izdajo zamudne sodbe ni bila podana. Nadaljnji pogoj za izdajo zamudne sodbe je, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ter da dejstva, na katera opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik sam ali so splošno znana, v konkretnem primeru pa temu ni tako. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj krivdne odgovornost toženke zaradi okoliščine, da kraja dogodka ni ustrezno zavarovala, takšna obrazložitev pa je nejasna in protispisna. „Kraj dogodka“ nastane šele po nastanku škodnega dogodka, zato ga posebej ni bilo treba zavarovati, če pa se je dogodek že zgodil, takšna morebitna opustitev torej ne more biti v vzročni zvezi s samim dogodkom. Če je sodišče menilo, da bi bilo treba ograjo zavarovati in označiti pred nezgodo, je navedba neutemeljena zato, ker tožnik sploh ne navaja, da je toženka za pomanjkljivost ograje vedela. Le v primeru, da bi se toženka zavedala pomanjkljivosti ograje, bi bila opustitev zavarovanja protipravna. Trditve v tožbi so tudi v nasprotju z dejstvi, ki so splošno znana, kajti tožnik zatrjuje, da je do poškodbe prišlo 25. 3. 2011, toženke pa že od 8. 12. 2010 ni več. Slednje izhaja iz Poslovnega registra Slovenije, ki je javni register, zato se domneva, da so podatki v njem splošno znani in resnični. Navaja še, da bi moralo sodišče prisoditi bistveno manjšo odškodnino za nematerialno škodo. Glede na opis poteka zdravljenja, opis intenzivnosti in trajanja bolečin ter celotnega zdravljena je jasno, da je sodišče prisodilo previsok znesek, vsaj iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti v času zdravljenja. Strah, kot je vtoževan in opredeljen, nikakor ne more predstavljati dlje časa trajajočega strahu, ki je porušil duševno ravnovesje tožnika, zato ne more iti za pravno priznano škodo, tožnik pa niti ne zatrjuje, da je bilo njegovo duševno ravnovesje porušeno dalj časa, zato bi bilo treba zahtevek v tem delu zavrniti že zaradi pomanjkljive trditvene podlage. Nasprotuje tudi izreku o stroških, ker je sodišče tožniku priznalo stroške za postopek in stroške za posel, kar se izključuje. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožnik v pravočasnem odgovoru na pritožbo navaja, da je že v tožbi priložil fotografije G. R., kjer je tako nad vrati kot na reklamni tabli navedeno, da se gostilna imenuje G. R. M., s. p., takšna situacija pa je še sedaj – če gre za zavestno zavajanje gostov, to ne more iti na škodo tožnika. Tožba je bila pravilno vročena, toženka pa nanjo v danem roku ni odgovorila. Predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Z izbrisom iz poslovnega registra se pravna subjektiviteta toženke ni spremenila, saj je samostojni podjetnik skladno s šestim odstavkom 3. člena ZGD fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja (1). Na vročilnici, ki dokazuje vročitev tožbe in poziva k odgovoru (list. št. 8), sta toženkino ime in priimek, dostavka pred oziroma za njim „gostilna“ in „s. p.“ pa iz zgoraj navedenih razlogov na pravilnost vročitve ne vplivata. Iz tega razloga toženka neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev postopka, pri čemer niti ne trdi, da tožbe, naslovljene, kot izhaja iz vročilnice, ne bi prejela, sicer pa osebna vročitev neposredno toženki izhaja tudi iz vročilnice, na kateri je njen podpis, česar v pritožbi ne izpodbija.

6. Neutemeljena je pritožbena graja, da niso bili podani pogoji za izdajo zamudne sodbe iz 318. člena ZPP. Pri izdaji take sodbe je treba upoštevati, da sodišče gradi svojo meritorno odločitev na s strani tožeče stranke zatrjevanih dejstvih; zaradi toženkine pasivnosti se namreč šteje, da priznava resničnost v tožbi zatrjevanih dejstev, zato ta dejstva tvorijo dejansko podlago zamudne sodbe, preizkus sodišča pa se omeji zgolj na to, ali niso zatrjevana dejstva v nasprotju s splošno znanimi dejstvi, ali pa z dokazi, ki jih je predlagala sama tožeča stranka (2).

7. Tožnik je v tožbi zatrdil, da je 25. 3. 2011 odšel na teraso gostilne, se naslonil na ograjo, ki je popustila, se utrgala in z njim vred padla približno en meter na tla – toženka je imela postavljeno nestabilno in nekvalitetno ograjo, česar tožnik ni mogel vedeti, niti ni bilo nobenih obvestil, ki bi opozarjala ali prepovedovala naslanjanje na ograjo. Dalje je zatrdil, kakšne poškodbe je pri tem utrpel, povezal nedovoljeno ravnanje toženke s škodo, ki mu je nastala, ter toženki očital objektivno in krivdno odgovornost, ker je opustila skrb za varnost ljudi, ki uporabljajo prostore njene gostilne. Trditvena podlaga, iz katere izhaja odškodninska odgovornost toženke, je zadostna, dokazi, ki jih je predložil, pa ne nasprotujejo njegovimi navedbami niti ne nasprotujejo splošno znanim dejstvom. Stališče sodišča prve stopnje, da so bili podani pogoji za izdajo zamudne sodbe iz 318. ZPP, je torej pravilno.

8. Protipravnost ravnanja toženke izhaja iz načela splošne prepovedi povzročanja škode (10. člen OZ), po katerem se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo. Iz dejanskega stanja, na katerega je pritožbeno sodišče zaradi specifične procesne situacije vezano, izhaja, da je do dogodka prišlo na terasi gostilne, torej javnem kraju, kjer lahko vsak upravičeno pričakuje, da bo ograja, ki ga zamejuje, zdržala, če se kdo nanjo prisloni ali nasloni. Toženkino protipravno ravnanje je v vzročni zvezi s škodo, nastalo tožniku. Pritožbena navedba, da ni vedela za pomanjkljivosti ograje, je dejanske narave, zato je pritožnica v tem pritožbenem postopku ne more uveljavljati (drugi odstavek 388. člena ZPP). Izkazane so torej vse štiri predpostavke, ki tvorijo (krivdno) odškodninsko odgovornost toženke.

9. Po oceni višjega sodišča je prisojena odškodnina po vseh postavkah glede na zatrjevano nematerialno škodo ustrezna in skladna z ustaljeno sodno prakso. Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje neupravičeno prisodilo odškodnino za strah, so neutemeljene. Tožnik je namreč zatrdil, da je do nezgode prišlo nenadoma in nepričakovano, ob padcu se je ustrašil za svoje življenje in zdravje, primarni strah pa je kasneje prešel v sekundarni strah. Povzeta dejstva nedvomno predstavljajo pravno priznano škodo, dosojena odškodnina pa je ustrezna.

10. Višje sodišče pritrjuje pritožbenim navedbam v delu, ki se nanašajo na 2. točko izreka izpodbijane sodbe. Tožnik ni upravičen do povračila stroškov za posel po tar. št. 2200, ker slednji nastanejo zgolj v okviru izvensodnih storitev, v obravnavanem primeru pa so nastali le stroški, vezani na pravdni postopek pred sodiščem. Tožniku pripada povračilo stroškov za postopek po tar. št. 3100 (242,50 EUR), materialni stroški za kopiranje in poštnino po tar. št. 6000 in 6002 (28,25 EUR), vse povečano za 20 % DDV, ter povračilo sodne takse (225,00 EUR), kar skupaj znese 549,90 EUR. V tem delu je pritožbeno sodišče ustrezno spremenilo stroškovno odločitev sodišča prve stopnje.

11. Višje sodišče drugih pomanjkljivosti, na katere je v skladu s drugim odstavkom 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, ni odkrilo, zato je toženkino pritožbo v preostalem zavrnilo in zamudno sodbo sodišča prve stopnje v skladu s 353. členom ZPP v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdilo.

12. Ker toženka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve (nepotreben strošek), vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. člena ZPP).

(1) Tako je tudi dosledno stališče sodne prakse. Primerjaj sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 19. 3. 2010, opr. št. I Cpg 51/2010. (2) Primerjaj odločbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 29. 8. 2006, opr. št. I Cp 1775/2005.