Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Izrek

Reviziji se zavrneta kot neutemeljeni. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki odškodnino za negmotno škodo v višini 8.000.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, to je 19.12.1995. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in prisojeno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti znižalo za 1.000.000,00 SIT. V preostalem delu je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje sta vložili revizijo obe pravdni stranki.

Tožeča stranka uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da vzpostavi prvostopno sodbo. V reviziji trdi, da je tožnica, ki je dotlej živela normalno življenje, postala po škodnem dogodku "deprimirana, frustrirana, apatična, brez življenjskega optimizma, ni se razšla samo z bivšim partnerjem, pač pa nasploh ne želi stikov z moškim, izogiba se javnosti, stiku s tujimi ljudmi, spremeniti je morala delovno mesto, opustiti zabave mladih, kot so ples in šport, kopanje, ne more se sončiti v javnosti itd., skratka njeno življenje je brez upov".

Tožena stranka prav tako uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da odškodnino za zmanjšanje življenjskih aktivnosti zniža na 2.500.000,00 SIT. V reviziji trdi, da sodišče ni upoštevalo ekonomske moči družbe. Upoštevati bi moralo namen odškodnine, to pa je satisfakcija, pri tem pa ohranjati sistem vrednot obstoječe družbe. Merila morajo biti v soodvisnosti od narave in obsega nematerialne škode ter od splošnega življenjskega standarda in standarda v domačem okolju. Zato predlaga, da revizijsko sodišče drugostopno sodbo ustrezno spremeni.

Reviziji sta bili vročeni Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njiju ni izjavilo, in nasprotnima strankama (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Tožena stranka na revizijo tožeče ni odgovorila, tožeča stranka pa v svojem odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

Reviziji nista utemeljeni.

K reviziji tožene stranke: Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo 200. in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Delno je namreč ugodilo pritožbi tožene stranke in prisojeno odškodnino za zmanjšanje življenjskih aktivnosti znižalo za 1.000.000,00 SIT, to je od 5.000.000,00 SIT na 4.000.000,00 SIT.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je bilo takšno znižanje, glede na obseg tožničine škode in dejstvo, da je še mlada (ob nesreči 27 let), zadostno. Sodišče druge stopnje je upoštevalo tako konkretne okoliščine (večplastnost in kompleksnost škode, ki jo je izvedenec po merilih invalidnosti ocenil na 40%), kakor tudi merila iz 2. odstavka 200. člena ZOR. Ravnovesje med sistemom vrednot, ki jih ZOR pri prisoji denarne satisfakcije vzpostavlja (sem sodi tudi ekonomska moč države in življenjski standard), in prisojeno odškodnino, ni porušeno. Konkretneje pa svojega ugovora tožena stranka tudi ni obrazložila. Prav ugotovljena kompleksnost tožničine prizadetosti ne daje osnove za znižanje odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti na 2.500.000,00 SIT. Revizija tožene stranke zato ni utemeljena.

K reviziji tožeče stranke: Neutemeljena pa je tudi revizija tožeče stranke. Revizijsko sodišče ugotavlja, da so trditve v reviziji deloma nove. Pri uveljavljanju revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava pa novih dejstev ni dovoljeno uveljavljati (primerjaj 387. člen ZPP). Tako tožeča stranka med postopkom ni zatrjevala, da se je zaradi škodnega dogodka razšla z dotedanjim partnerjem. Prav tako ni zatrjevala, da je morala spremeniti delovno mesto. Prav tako revizijsko sodišče ne more slediti novim revidentovim navedbam o uničenosti tožničinega življenja na drugih področjih, saj poškodbe vendarle ne sodijo v kategorijo katastrofalnih škod.

Zato revizijsko sodišče ugotavlja, da je prisojena odškodnina za tožničino škodo zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pravilno prisojena v znesku 4.000.000,00 SIT. Kot je že bilo navedeno v zvezi z revizijo tožene stranke, je sodišče pravilno uporabilo 200. in 203. člen ZOR. Revizijsko sodišče je moralo upoštevati tudi primerjalne podatke iz drugih odškodninskih zadev, ko gre za hujše poškodbe kot je škoda, ki je nastala tožnici. Ob upoštevanju teh meril je revizijsko sodišče moralo tudi revizijo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno.

Kolikor pa pooblaščenec tožeče stranke ugovarja načinu izplačila odškodnine, pa revizijsko sodišče ugotavlja, da ne gre za dovoljen revizijski razlog. Sicer pa velja pravilo, da povzročitelj škode plača odškodnino oškodovancu in ne njegovemu pooblaščencu.

Ker pravdni stranki z revizijama nista uspeli, morata sami trpeti stroške revizijskega postopka. Enako velja tudi za stroške odgovora tožeče stranke, saj v njem ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na odločitev. Zato odgovor ni bil potreben. Izrek o revizijskih stroških temelji na 1. odstavku 166. člena ZPP v povezavi s 154. in 155. členom navedenega zakona.