Jedro

Sklep o dedovanju veže le udeležence zapuščinskega postopka, ne pa tudi drugih oseb. Zapustničin vnuk, za katerega pritožba zatrjuje, da mu je zapustnica podarila stanovanje v letu 2000, v obravnavanem primeru ni udeleženec zapuščinskega postopka, saj je po zapustnici kot zakonita dedinja dedovala njegova mati.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

V zapuščinskem postopku po umrli D. P. je Okrajno sodišče v I. dne 28.4.2006 izdalo sklep o dedovanju, v katerem je ugotovilo, da obsega zapuščina po njej denarna sredstva na transakcijskem računu pri N. d.d., št. v višini 118.170,99 SIT, 2,60 USD in 228,73 EUR ter da dedujejo tako ugotovljeno zapuščino na podlagi danih dednih izjav zakonite dedinje: zapustničini hčerki N. B. in L. A. vsaka do 1/3 ter zapustničini vnukinji P. V. in I. V. vsaka do 1/6. Proti sklepu se pravočasno pritožuje dedinja N. B. po pooblaščenki, navaja, da zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Iz pritožbenih navedb izhaja, da naj bi dedinji I. in P. V. ter pritožnica šele po končani zapuščinski obravnavi ugotovile, da so podale dedne izjave v bistveni zmoti tako glede obsega zapuščine kot tudi glede drugih bistvenih postavk tega zapuščinskega postopka. Niti pritožnica, niti drugi dve navedeni dedinji niso vedele za vsebino darilne pogodbe, s katero je zapustnica svojo nepremično premoženje darovala vnuku S. D. A.. Iz darilne pogodbe z dne 6.3.2000, ki je zemljiškoknjižno izvedena, je razvidno, da je bil namen darovanja, da si zapustnica zagotovi pomoč na stara leta. Namen pogodbe ni bil realiziran, saj obdarjenec zapustnici ni nudil nikakršne pomoči, ampak so ji pomagali drugi. Dedinje bi zato morale imeti možnost tako darilno pogodbo izpodbijati. Če bi za vsebino pogodbe vedele v času zapuščinskega postopka, se nikakor ne bi strinjale z ugotovljenim obsegom zapuščine in v tem primeru bi morale biti napotene na pravdo, zapuščinski postopek pa bi moral biti prekinjen. Obseg zapuščine je bil bistveno zmanjšan, saj je zapustnica kljub darilni pogodbi, torej ko ni bila več formalna lastnica stanovanja na L. 57 v I., pač pa le uporabnica, financirala vsa vzdrževalna dela. Gre za stroške, ki znatno presegajo običajne stroške rabe stanovanja (zapustnica je financirala plinsko centralno gretje, adaptirala spalnico in sanirala stene v kuhinji in hodniku, montirala števec za vodo ipd.). Z vlaganji so se tako zmanjšala tudi denarna sredstva zapustnice. Na tej podlagi pritožnica predlaga, naj sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba izpostavlja, da naj bi dedinje po izdaji sklepa o dedovanju izvedele za nova dejstva, ki bi lahko vplivala na ugotovljeni obseg zapuščine. Šele po izdaji sklepa o dedovanju naj bi izvedele za darilno pogodbo, s katero je zapustnica svojemu vnuku podarila stanovanje. Pritožbeno sodišče se sicer strinja, da bi sklenjena darilna pogodba oz. njena razveljavitev, hipotetično lahko vplivala na obseg zapuščine, vendar pa razveljavitev sklepa o dedovanju in pritožničina napotitev na pravdo v okviru novega zapuščinskega postopka ne bi rešila tega vprašanja, saj sklep o dedovanju veže le udeležence zapuščinskega postopka, ne pa tudi drugih oseb. Zapustničin vnuk, za katerega pritožba zatrjuje, da mu je zapustnica podarila stanovanje v letu 2000, v obravnavanem primeru ni udeleženec zapuščinskega postopka, saj je po zapustnici kot zakonita dedinja dedovala njegova mati in zato vnuk predstavlja v tem postopku drugo osebo. Po 212. členu Zakona o dedovanju napoti zapuščinsko sodišče stranke na pravdo, če je med dediči spor o dejstvi oz. o uporabi prava. Zahtevke, tako stvarnopravne kot obligacijskopravne, ki jih ima dedič zoper druge osebe, ki v zapuščinskem postopku ne sodelujejo, pa lahko kadarkoli uveljavlja z ločeno tožbo, saj se v zapuščinskem postopku urejajo le razmerja med strankami tega postopka (to so dediči, volilojemniki in druge osebe, ki uveljavljajo kakšno pravico iz zapuščine - 175. člen ZD).

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje, ki je odločilno za izdajo sklepa o dedovanju pravilno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odst. 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 163. členom ZD).