Jedro

Ugovor deljene odškodninske odgovornosti zadeva vzročno zvezo, saj z njim odgovorna oseba uveljavlja, da ni vsa nastala škoda posledica njenega ravnanja.

Sodišče mora v primeru ugovora delodajalca o soodgovornosti oškodovanca oceniti, ali so podani pogoji za deljeno odškodninsko odgovornost, ter v primeru soodgovornosti delavca omejiti tožnikov regresni zahtevek zgolj na del, za katerega odgovarja delodajalec.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 10.823,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo: - od zneska 10.022,44 EUR od dne 20. 6. 2009 dalje do plačila; - od zneska 6,94 EUR od dne 1. 6. 2009 dalje do plačila; - od zneska 97,49 EUR od dne 1. 7. 2009 dalje do plačila; - od zneska 478,28 EUR od dne 8. 7. 2010 dalje do plačila; - od zneska 202,45 EUR od dne 9. 7. 2012 dalje do plačila; - od zneska 8,01 EUR od dne 16. 3. 2012 dalje do plačila; - od zneska 8,01 EUR od dne 9. 8. 2 010 dalje do plačila.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške postopka v višini 1.333,04 EUR v roku petnajst dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od prvega dne zamude dalje do plačila." Sicer se pritožba zavrne in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku petnajst dni povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.570,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke na povračilo stroškov, ki jih je krila za zdravljenje pri toženki zaposlenega zavarovanca zaradi njegove poškodbe pri delu. Toženki je naložilo plačilo zneska 36.078,74 EUR z obrestmi, kot izhajajo iz II. točke izreka, ter plačilo 1.663,49 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožena stranka, in sicer iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov, ter predlaga, naj sodišče tožbeni zahtevek zavrne z ustrezno stroškovno posledico. Opozarja, da sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ni presojalo, ali je vzročna zveza podana oziroma je slednjo obravnavalo površno, s tem pa ni zadostilo navodilom pritožbenega sodišča. Iz obrazložitve sodišča izhaja, da je štelo za relevantno teorijo vzročnosti "conditio sine qua non", kar je neustrezno. Sodišče ni pojasnilo, zakaj šteje, da obstaja vzročna zveza med neustreznim zavarovanjem stružnice in odtrganjem roke do komolca. Tudi sklicevanje na ravnanje delodajalca po nesreči vzročne zveze med opustitvijo delodajalca in delovno nesrečo ne obrazloži. Toženka je že obširno pojasnila, kakšno zaščito so si z njenim vedenjem in soglasjem izdelovali delavci, pri takšnem izdelovanju zaščite pa do poškodb praktično ne more priti, kvečjemu do udarnine po prstu. Bistven za odločitev v predmetnem sporu je način izdelovanja improvizirane zaščite, s katerim je delodajalec soglašal in kakršnega je razumno pričakoval. Ker sodišče do teh navedb toženke ni zavzelo stališča, je kršilo načelo kontradiktornosti in načelo enakega varstva pravic. Napačno je tudi stališče sodišča iz 19. točke obrazložitve, ko se opredeljuje do toženkinih navedb, da opustitev zaščite na stružnici po rednem teku stvari ne pripelje do odtrganja roke do komolca. Toženka je v tem delu zatrjevala negativno dejstvo, ki ga ne more dokazati, tudi iz izvedeniškega mnenja je razvidno, da je neustrezna zaščita stružnice povzročala opekline delavcev po obrazu in vratu, prav tako pa trditev toženke v tem delu ni bila prerekana. Toženki torej tega ni bilo potrebno posebej dokazovati. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo v zvezi z ugovori toženke o soprispevku poškodovanega delavca. Vrhovno sodišče je v odločbi III Ips 1/2014 z dne 25. 2. 2014 zavzelo stališče, da lahko Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije na podlagi 86. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju proti delodajalcu uveljavlja regresno pravico, pri čemer mora ob ugovoru deljene odškodninske odgovornosti, ki zadeva vzročno zvezo, upoštevati soodgovornost delavca. Zahtevek ZZZS je omejen na del, za katerega odgovarja delodajalec. Ker sodišče soprispevka poškodovanega delavca sploh ni ugotavljalo, je zmotno uporabilo materialno pravo ter zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Vrhovno sodišče je z odločbo III Ips 1/20014 z dne 25. 2. 2014 spremenilo dosedanjo sodno prakso, na katero se v 13. točki izpodbijane sodbe sklicuje prvostopno sodišče. Zavzelo je stališče, da določbe 86. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ) ni mogoče razumeti samo na podlagi besedne razlage, temveč je treba uporabiti sistemsko razlago. Domet določbe tako ni uravnavati odškodninsko odgovornost v primeru delovnih nezgod, temveč zgolj regresno pravico tožnika, zato se krivda delodajalca presoja v luči določil Obligacijskega zakonika (OZ). Po določilu 171. člena OZ ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Ugovor deljene odškodninske odgovornosti zadeva vzročno zvezo, saj z njim odgovorna oseba uveljavlja, da ni vsa nastala škoda posledica njenega ravnanja. Sodišče mora torej v primeru ugovora delodajalca o soodgovornosti oškodovanca oceniti, ali so podani pogoji za deljeno odškodninsko odgovornost, ter v primeru soodgovornosti delavca omejiti tožnikov regresni zahtevek zgolj na del, za katerega odgovarja delodajalec.

5. Prav soprispevek delavca k nastali škodi in s tem povezan ugovor vzročne zveze je temeljni ugovor toženke v obravnavani zadevi. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje o poteku nesreče, ki med strankama niso sporne, izhaja, da je delavec toženke v času nezgode opravljal delo na stružnici. Da bi se zavaroval pred letečimi vročimi ostružki, je z namenom, da bi si izdelal provizorično zaščito iz usnjene rokavice, rokavico položil na stebrni vrtalni stroj. Z obema rokama je držal rokavico in jo potisnil proti vrtečemu svedru, ta pa je hkrati zagrabil rokav delavčeve srajce in oškodovancu je roko odtrgalo vse do komolca. Ugotovljeno je bilo, da je delodajalec vedel, da si delavci izdelujejo dodatne zaščite pri delu na stružnici, med drugim tudi iz starih rokavic, vendar pa so se njihovega luknanja vedno lotili ročno z uporabo kladiva na ostrem kovinskem vogalu. Oškodovanec se je skušal poslužiti "lažjega", poenostavljenega načina na drugi napravi, na katero takrat ni bil razporejen, in je tja odšel brez vednosti nadrejenega.

6. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da je vzročna zveza med opustitvijo delodajalca, ki ni zagotavljal ustrezne zaščite na stružnici pred odletavanjem letečih vročih ostružkov, in škodnim dogodkom podana. Če bi delodajalec poskrbel za potrebno zaščito pred nevarnostjo na delovnem mestu, do nesreče pri delu ne bi prišlo. Vendar so bile posledice te nesreče nedvomno večje prav zaradi ravnanja samega oškodovanca (171. člen OZ). Ob tem pritožbeno sodišče soglaša z razlogi pritožbe, da njene trditve o tem, da opustitev zaščite na stružnici po rednem teku stvari ne pripelje do odtrganja roke do komolca, temveč do opeklin, manjših praks, udarnin in zmečkanin, s strani tožnice niso bile prerekane, zato bi jih sodišče moralo šteti za priznane, še posebej, ker gre za povsem izkustveno logične življenjske zaključke.

7. Odločitev o temelju odškodninske odgovornosti tožene stranke za oškodovancu nastalo škodo v zvezi s soprispevkom oškodovanca k nastali škodi pomeni uporabo materialnega prava, konkretno določila 171. člena OZ. Glede na predhodno že opisane okoliščine primera sodišče ugotavlja, da je delavec, ki je, kljub temu da je bil kot kvalificirani strugar seznanjen z nevarnostjo dela na stebrnem vrtalnem stroju (ugotovitve izvedenca za varstvo pri delu), zapustil delovno mesto in si začel izdelovati improvizirano zaščito iz mehkega materiala na nevaren način, na stroju, na katerem ni imel delovnih zadolžitev, v bistveni meri prispeval k nastanku škode. Ravnanje oškodovanca je bilo nedvomno malomarno, skrajno lahkomiselno, neprevidno, pri čemer je zanemaril spoštovanje ukrepov za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu na stebrnem vrtalnem stroju glede pravilne uporabe delovne opreme, torej na način, da se izogne nevarnostim za poškodbe. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da znaša njegov soprispevek k nastali škodi 70 %, prispevek delodajalca, ki je dopuščal izdelavo provizoričnih zaščit in opuščal ukrepe za varno izvajanje dela pri stružnici pa 30 %. Glede na takšno porazdelitev odgovornosti je sodišče izpodbijano odločitev spremenilo, tako da je tožbenemu zahtevku ugodilo le do zneska 10.823,62 EUR s pripadajočimi obrestmi, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (peta alineja 358. člena ZPP).

8. Sodišče je zaradi spremembe odločbe ponovno odločilo o stroških celotnega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Stroški tožeče stranke v postopku so predstavljali stroške sodne takse za tožbo v višini 735,00 EUR in izvedenca v višini 928,49 EUR. Skupaj stroški tožnice znašajo 663,49 EUR, glede na njen uspeh v pravdi (30 %) pa ji je sodišče priznalo 499,04 EUR. Stroške tožene stranke predstavljajo: nagrada za postopek v višini 703,30 EUR, nagrada za narok v višini 649,20 EUR in narok po razveljavitvi prvostopne sodbe v enaki višini, stroški poštnine v višini 20,00 EUR ter izročitve listin v višini 20,00 EUR, prav tako pa je sodišče priznalo tudi stroške kilometrine v višini 103,06 EUR. Skupaj stroški tožene stranke znašajo 2.145,30 EUR, povečano za 22 % DDV pa 2.617,26 EUR. Glede na 70 % uspeh v postopku je sodišče toženki priznalo 1.832,08 EUR stroškov pravdnega postopka. Po pobotanju je tožeča stranka dolžna toženi povrniti 1.333,04 EUR stroškov postopka na prvi stopnji v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

9. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki tudi njene stroške pritožbenega postopka. Te je sodišče odmerilo glede na priglasitev v stroškovniku, v skladu z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah ter predstavljajo stroške sodne takse v višini 873,00 EUR, nagrado za redno pravno sredstvo v višini 942,40 EUR, nagrado za poštne in telekomunikacijske storitve v višini 20,00 EUR, stroške tiskanja v višini 3,6 EUR, kar povečano za 22 % DDV znaša 2.243,58 EUR. Toženka je s pritožbo uspela v 70 %, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti 1.570,50 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.